Jedro

Ob tem, da iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil prvi račun izstavljen 12. 06. 2008, drugi račun pa 29. 08. 2008, prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, iz česa je sklepati, da gre pri plačilu tožeče stranke, ki ga je izvršila 22. 01. 2009, torej z večmesečnim zamikom po opravljeni storitvi tožene stranke, za plačilo tekoče dobave blaga in storitev. Takšna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča kaže le na to, da je podana domnevna baza iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Takšno domnevo pa upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, lahko izpodbije, v kolikor izkaže dejanski stan iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev učinka dveh plačil toženi stranki z dne 22. 01. 2009 v znesku 640,63 EUR in plačilo tožeči stranki v stečajno maso tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 01. 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 241,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da naj bi tožeča stranka s spornima plačiloma pokrila tekoče stroške poslovanja družbe oziroma plačala tekoče dobave blaga in storitev, potrebne za redno poslovanje družbe, to je za prodajo in oddajo vozil. Po mnenju prvostopenjskega sodišča so plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe, izvzeta iz prepovedi 34. člena ZFPPIPP, v posledici česar pa dejanja niso izpodbojna. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da je takšno izhodišče prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno.

34. člen ZFPPIPP ureja dolžno ravnanje poslovodstva družbe ob nastopu njene insolventnosti, v okviru katere spada tudi dolžnost enakega obravnavanja upnikov. V tem okviru insolventna družba lahko izvaja plačila, ki so za redno poslovanje družbe nujna. Med taka plačila sodijo tudi plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe (3. točka 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP). Hkrati pa je določena izrecna prepoved družbi opraviti dejanja, ki bi posledično pomenilo neenako obravnavanje upnikov (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Kot prepovedana pravna dejanja pa so izrecno opredeljena dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu istega zakona (2. točka 4. odstavka 34. člena ZFPPIPP). Katera dejanja stečajnega dolžnika so izpodbojna, opredeljuje 271. člen ZFPPIPP, pri čemer zakon določa domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje v 172. členu in izključitvene razloge izpodbojnosti v 273. členu. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo že na ugotovitvi, da naj bi tožeča stranka s spornimi plačili plačala tekoče dobave blaga in storitve, potrebne za redno poslovanje družbe. Ob tem, da iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil prvi račun izstavljen 12. 06. 2008, drugi račun pa 29. 08. 2008, prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo iz česa je torej sklepati, da gre pri plačilu tožeče stranke, ki ga je izvršila 22. 01. 2009, torej z večmesečnim zamikom po opravljeni storitvi tožene stranke, za plačilo tekoče dobave blaga in storitev. Takšna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča kaže le na to, da je podana domnevna baza iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Takšno domnevo pa upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, lahko izpodbije, v kolikor izkaže dejanski stan iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Na te okoliščine se je v svojih vlogah smiselno sklicevala tožena stranka. Ker se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do izkazanosti predpostavk izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP, izpodbijana sodba nima razlogov, ki bi omogočali preizkus pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka moralo preizkušati znotraj okvira 271. in 272. člena ZFPPIPP, upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.