Jedro

Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (4. člen ZPIZ-2). Podedujejo se lahko zgolj zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, za kar pa ne gre v tem sporu. Pravica do izplačevanja invalidske pokojnine torej ne more preiti na tožečo stranko. Tožena stranka je zato utemeljeno na podlagi 50. člena ZUP pritožbeni postopek, ki ga je vodila zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2018, s sklepom ustavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2019. Nadalje je zavrglo tožbo v delu, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2018 in da se ugotovi, da se pokojnega zavarovanca A. A. razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 14. 11. 2017 do 25. 4. 2019. Sodišče je tudi odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodno odločbo je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je bil zavarovanec A. A. z odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2018 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 11. 2017 dalje, in sicer s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zoper navedeno odločbo je vložil pritožbo in izpodbijal razlog invalidnosti. Zavarovanec je dne ... 2019 umrl v prometni nesreči. Tožnici sta dedinji po pokojnem zavarovancu. Tožena stranka je nato s sklepom z dne 2. 7. 2019 ustavila pritožbeni postopek zoper prvostopenjsko odločbo. Sodišče prve stopnje je tako odločitev potrdilo. Res je, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni moč prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki do smrti uživalca niso bili izplačani. Čeprav tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje izjemo veže na dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe, s katero je zavarovancu priznana pravica do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, tožeča stranka meni, da temu ni tako. Ureditev, s katero je podedljivost terjatve vezana na status dokončne odločbe, pripelje do razlikovanja med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja postopka. V kolikor bi tožena stranka o pritožbi zavarovanca odločila pravočasno, še za časa njegovega življenja, bi vprašanje dedovanja zapadlih zneskov sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne bi bilo sporno. Trajanje upravnih ali sodnih postopkov je okoliščina, na katero zavarovanec ne more vplivati. Za takšno razlikovanje med dediči ni nobenega razumnega in iz narave stvari izhajajočega razloga. Tožena stranka v tej zadevi ni ravnala v skladu s 179. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 in ni izdala odločbe o pritožbi v roku štirih mesecev od uvedbe postopka. Zgolj zaradi pasivnosti in nezakonitega postopanja tožene stranke, o pravici zavarovanca do invalidske pokojnine ni bilo dokončno odločeno tekom njegovega življenja. To pa po mnenju tožeče stranke ne more in ne sme biti razlog za razlikovanje med zavarovanci oziroma dediči zavarovanca. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi okoliščino, da je zavarovanec odločbo tožene stranke izpodbijal zgolj v delu, ki se nanaša na razloga invalidnosti in trajanja začasne invalidske upokojitve. To pomeni, da je izpodbijana odločba postala pravnomočna v delu podeljene pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, z upoštevanjem odmernega odstotka iz razloga bolezni. Tožena stranka bi tako že takoj morala zavarovancu pričeti izplačevati sorazmerni del pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti nasprotuje navedbam tožeče stranke. Vztraja pri vseh svojih navedbah, pri čemer izpostavlja smisel ureditve iz 4. člena ZPIZ-2. Sklicuje se tudi na ustavno odločbo, iz katere izhaja, da določba 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo RS. Ko gre za ustavitev postopka v primeru smrti zavarovanca, ne gre za neenako obravnavanje zavarovancev. Aktivno legitimiran glede pravic je lahko le zavarovanec. V postopku do smrti zavarovanca pa sama odmera sorazmernega dela invalidske pokojnine ni bila uveljavljena. Dediči pokojnega zavarovanca so lahko eventualno legitimirani za uveljavljanje družinske oziroma vdovske pokojnine, ne morejo pa uveljavljati drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bil sklep tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 7. 2019, s katerim je tožena stranka pritožbeni postopek, ki je bil voden zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2018, ustavila. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo, pa je zaradi molka organa tudi tožeča stranka vložila tožbo pred sodiščem ter predlagala, da se pokojni zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 14. 11. 2017 dalje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 10. 2018 odločila, da se zavarovanec A. A. razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 11. 2017 dalje in ima pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Odločba postane izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna. Zoper tako odločbo je pooblaščenka zavarovanca vložila pritožbo, s katero je uveljavljala ugotovitev I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in da se I. kategorija invalidnosti prizna za daljšo dobo od dveh let. Med trajanjem pritožbenega postopka je zavarovanec ... 2019 umrl. Pooblaščenka je zaradi molka organa vložila tožbo.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je tožena stranka odločitev glede ustavitve postopka utemeljeno oprla na določbo 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).3 V prvem odstavku je namreč določeno, da če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ki se je pri svoji odločitvi oprlo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS,4 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (4. člen ZPIZ-2). Podedujejo se lahko zgolj zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, za kar pa ne gre v tem sporu. Pravica do izplačevanja invalidske pokojnine torej ne more preiti na tožečo stranko. Tožena stranka je zato utemeljeno na podlagi drugega odstavka 50. člena ZUP pritožbeni postopek, ki ga je vodila zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2018, s sklepom ustavila.

9. Ker dediči (tožeča stranka) ne morejo pridobiti pravice do invalidske pokojnine, tudi ni pravne podlage, da bi sodišče presojalo odločbo z dne 19. 10. 2018. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno opozarja na določbo prvega odstavka 58. člena ZDSS-1, kjer je določeno, v katerih primerih je socialni spor dopusten. Le če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1), je socialni spor dopusten. Ker tožeča stranka ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja, saj le-te niso podedljive, torej tožba v tem sporu glede presoje odločbe z dne 19. 10. 2018 ni dopustna. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo.

10. Glede pritožbenih navedb, da gre za neenako obravnavanje dedičev do česar pride v primeru, ko tožena stranka ne izda odločbe v zakonsko določenem roku, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v tej zadevi ni bilo predmet presoje ravnanje tožene stranke, torej morebitna njena odškodninska odgovornost. Posledično so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Enako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je odločba z dne 19. 10. 2018 v delu, ki se nanaša na pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine postala pravnomočna. Z navedeno odločbo je bilo zgolj odločeno o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o njeni višini in izplačevanju. Predmet pritožbe oziroma tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, pa se je nanašal na vzrok invalidnosti in trajanje invalidnosti, kar vse vpliva na višino priznane pravice. V tem primeru tako ni mogoče govoriti o delni pravnomočnosti odločbe z dne 19. 10. 2018. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Glej U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022.