Jedro

Za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, delovno mesto, ki ga opravlja tožeča stranka na sedežu tožene stranke, pa sodi v zdravstveno dejavnost. Zato je pri sistemizaciji delovnega mesta treba upoštevati uvrstitev v plačni razred iz Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in je pravilna odločitev, da za del delovnega časa, v katerem tožnica opravlja delo logopeda na sedežu tožene stranke v zdravstveni enoti, tožnici pripada plačilo po uvrstitvi v plačni razred, določeno za plačno skupino E, za del delovnega časa, ki ga tožnica opravlja na drugih enotah, pa plačilo za delo učitelja, ki izvaja individualno in skupinsko pomoč učencem in dodatno strokovno pomoč učencem s posebnimi potrebami, po določbah plačne podskupine D, ki določa plačne razrede za dejavnost vzgoje in izobraževanja.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 5. 9. 2010 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba zoper sodbo z dne 26. 1. 2011 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je določitev plače tožnici na podlagi delovnega mesta E047037-Logoped II nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnici določiti plačo upoštevaje delovna mesta v plačni podskupini D-izobraževanje ter tožnici od 1. 8. 2008 dalje obračunati razliko v plači ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Razsodilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 823,78 EUR in stranskemu intervenientu v višini 206,55 EUR.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu delovnemu in socialnem sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Posebej izpodbija tudi sklep sodišča z dne 15. 9. 2010 opr. št. I Pd 251/2008, s katerim je sodišče dopustilo stransko intervencijo Republike Slovenije, Ministrstva za ... in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče sklep razveljavi in posledično razveljavi tudi odločitev sodišča v 2. točki sodbe z dne 26. 1. 2011, da je tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka. Opozarja, da je sodišče tožničin zahtevek obravnavalo v obsegu, ki ga je postavila v tožbi in ni upoštevalo, da je z vlogo z dne 25. 1. 2011 zahtevek delno spremenila – konkretizirala mesečne zneske prikrajšanja pri plači. Sodišče tako ni odločalo v okviru postavljenih zahtevkov, s tem pa je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnica izpodbija sklep sodišča o dopustitvi stranke intervencije, ki jo je sodišče dopustilo kljub nasprotovanju tožeče stranke. Stranski intervenient je svoj interes utemeljil z dejstvom, da je financer tožene stranke. S svojimi navedbami je izkazal, da je njegov interes izključno ekonomske narave, s čimer pa ni zadostil prvemu odstavku 199. člena ZPP. Sodišče bi tako moralo zavrniti intervencijo. Sodišče je samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranka oziroma intervenient ni navajal, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 7. člena ZPP. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po vsebini pa se sodišče sklicuje na Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, pri čemer na podlagi sistemizacije delovnih mest, drugih listin ter izpovedi zakonite zastopnice in prič, zaključuje, da sta bili delovni mesti individualni terapevt avdiopedagog in individualni terapevt logoped preimenovani v delovna mesta logopedov. Po zaključku sodišča gre za delovna mesta, ki so edina vseskozi uvrščena v zdravstveno enoto tožene stranke. Poleg tega pa ni sporno, da je tožnica delo na sedežu tožene stranke opravljala v prostorih zdravstvene enote. Na tej podlagi ugotovi, da tožnica pri toženi stranki opravlja delo logopeda, ki sodi v plačno podskupino E. Tako je tožnica za delo na sedežu tožene stranke upravičena do plače le na podlagi kolektivne pogodbe za zdravstveno dejavnost. Sodišče je tudi ugotovilo, da sta dela logopeda, ki ga opravlja tožnica na sedežu tožene stranke in mobilnega učitelja za dodatno strokovno pomoč, ki ga tožnica opravlja v drugih zavodih, po vsebini podobni z vidika tožnice kot delavke, ki ta dela opravlja, vendar pa pri navedenih delih ni mogoče govoriti o istem delu, ker sta delovni mesti sistemsko uvrščeni v katalog različnih kolektivnih pogodb. Poleg tega pa je tožena stranka dokazala, da gre za opravljanje različnih del, to je dela v okviru zdravstvene dejavnosti na sedežu in del v okviru pedagoške dejavnosti na drugih zavodih. Sodba je nezakonita, saj sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki določajo, da se plača določi s pogodbo o zaposlitvi tako, da se v pogodbi določi plačni razred in druge sestavine v skladu z zakonom. Sodišče sicer na podlagi listin ugotavlja, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št.... z dne 1. 2. 1993 na delovnem mestu avdiopedagog, da ni podpisala nobenega aneksa niti ponujenih pogodb o zaposlitvi. Zato je edini možni zaključek, da je tožnica še vedno zaposlena na enem samem delovnem mestu. Tožeča stranka je izrecno opozorila, da prevedba plač ne pomeni tudi prevedbe v drugo delovno mesto, torej spremembe nazivov delovnih mest. Zaključek sodišča, da določitev plače tožnici na podlagi delovnega mesta logoped ni nezakonita, je glede na vse navedeno nepravilen in sodba nezakonita. Pravno in dejansko je nesprejemljiv zaključek sodišča, da je tožnica zaposlena na dveh delovnih mestih, kar izhaja iz kriterija tožene stranke kot ponudnika storitev. Izvedeni dokazni postopek daje podlago za zaključek, da ima vztrajanje tožene stranke pri stališču, da je tožnica v določenem delu zdravstvena delavka, podlage izključno v financiranju tožene stranke. Tožnica pri delu vseskozi uporablja iste metode, iste pripomočke in z vidika odnosa do uporabnika storitev ni nobenih razlik, ali delo opravljana na sedežu tožene stranke, ali na drugih zavodih in gre za isto delo. Za delavca na more biti odločilno, kot je že večkrat odločilo sodišče, kako se delodajalec financira. Delo tožnice in njen delovnopravni status se z uvedbo novih predpisov ni spremenilo, zato je tožnica skladno z že pravnomočnimi sodbami, ki jih je predložila v tem postopku, še vedno pedagoška delavka, saj se je zgolj z uveljavitvijo novega plačnega sistema delovno mesto tožnice ni spremenilo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo zoper izpodbijani sklep o dopustitvi intervencije in pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeni in potrdi sklep in sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nezakonito dopustilo intervencijo stranskemu intervenientu, ker je uveljavljal izključno interes ekonomske narave, kar pa ni v skladu z določbo prvega odstavka 199. člena ZPP. Predlog za stransko intervencijo je podala tožena stranka in v predlogu izrecno navedla, da predlaga, da se kot stranski intervenient vključi Republika Slovenija, Ministrstvo za ..., ker je v razmerju do tožene stranke ustanovitelj in dolžan zavodu zagotavljati finančna sredstva. Sodišča prve stopnje je pravilno, potem ko je stranski intervenient na poziv sodišča priglasil stransko intervencijo, kljub nasprotovanju tožene stranke, le-to dopustilo. Stranski intervenient namreč ni izkazoval le ekonomskega interesa, temveč je ustanovitelj tožene stranke, zaradi česar je upravičeno izkazoval pravni interes, da tožena stranka v pravdi zmaga. Da je stranski intervenient ustanovitelj tožene stranke izhaja že iz navedb tožene stranke in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 7. člena ZPP. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče dopustilo stransko intervencijo v nasprotju z določbo prvega odstavka 199. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep kot to določa 2. točka 365. člena ZPP.

V zvezi z odločitvijo o glavni stvari se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče je pri odločitvi res pregledalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo vloženo na zadnji glavni obravnavi skrčila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izplačilo mesečnih razlik plač v bruto zneskih, ki so za celotno obdobje nižji od zneskov, o katerih je odločalo sodišče prve stopnje. To dejstvo pa na samo odločitev nima vpliva, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju. Zato ni podana zatrjevana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev, da je določitev plače tožnici na podlagi delovnega mesta E047037-Logoped II nezakonita in zahtevala, da sodišče naloži, da je tožena stranka dolžna tožnici določiti plačo upoštevaje delovna mesta v plačni skupini D-izobraževanje. Po določbi 2. člena ZPP, ki se uporablja tudi v postopkih v individualnih delovnih sporih, kot to izhaja iz določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), sodišča odločajo v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je tako moralo presojati, ali je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnici del plače določi po katalogu funkciji delovnih mest in nazivov za delovna mesta iz plačne skupine D, ki je določen v aneksu h Kolektivni pogodbi dejavnosti vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2008) in del iz kataloga za delovna mesta iz plačne skupine E, ki je določen v aneksu h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/2008). Tožnica je zahtevala, da se celotno plačo določi z upoštevanjem delovnega mesta iz plačne skupine D. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo presojati zakonitost pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč takega zahtevka ni postavila.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki, ki je registrirana za dejavnost vzgoje in izobraževanja in tudi za zdravstveno dejavnost. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljala obe dejavnosti. Na sedežu tožene stranke je opravljala zdravstveno dejavnost, zunaj sedeža pa vzgojno izobraževalno dejavnost. Temu ustrezno je sestavljeno tudi njeno delovno mesto in posledično tudi plača. Bistvo spora je v tem, da tožnica v obeh primerih, ko opravlja zdravstveno dejavnost in ko opravlja vzgojno-izobraževalno dejavnost, dejansko opravlja enaka dela, le da enkrat v vzgojno izobraževalnem procesu, drugič pa v zdravstvenem delu. Vsako od navedenih del je uvrščeno v sistem plač v javnem sektorju v različno podskupino. Delo, ki ga opravlja tožnica v vzgojno izobraževalnem procesu, je uvrščeno v podskupino D in višje vrednoteno, delo, ki ga opravlja v zdravstveni dejavnosti, pa je uvrščeno v podskupino E in je nižje vrednoteno. Tožnica zahteva, da se celotno njeno delo ovrednoti po plačni skupini D, kar pa ni utemeljeno. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za različne dejavnosti, za kar je potrebno določiti plačo po posameznih plačnih skupinah. Iz določbe četrtega odstavka 13. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) izhaja, da se delovna mesta oziroma nazivi v sistemizacijah uvrščajo v plačilne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna. Če je v sistemizaciji predvideno delovno mesto oziroma naziv, ki ga ureja kolektivna pogodba za drugo dejavnost, se v sistemizaciji upošteva uvrstitev v plačni razred iz te kolektivne pogodbe. V konkretnem primeru to pomeni, da za toženo stranko velja kolektivna pogodba vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, delovno mesto, ki ga opravlja tožeča stranka na sedežu tožene stranke, pa sodi v zdravstveno dejavnost in zato je pri sistemizaciji potrebno upoštevati uvrstitev v plačni razred iz Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, kot je to pravilno storila tožena stranka. Tako je pravilna odločitev, da za del delovnega časa, v katerem tožnica opravlja delo logopeda na sedežu tožene stranke v zdravstveni enoti, tožnici pripada plačilo po uvrstitvi v plačni razred, določeno za plačno skupino E, kamor sodi mesto logopeda in za del delovnega časa, ki ga tožnica opravlja na drugih enotah za delo učitelja, ki izvaja individualno in skupinsko pomoč učencem in dodatno strokovno pomoč učencem s posebnimi potrebami, po določbah plačne podskupine D, ki določa plačne razrede za dejavnost vzgoje in izobraževanja.

Pritožbene navedbe, da je tožnica v preteklosti imela na podlagi pravnomočnih odločb določeno plačo, kot da v celoti opravlja pedagoško delo po določbah veljavnih za vzgojo in izobraževanje in da bi to moralo veljati tudi po uveljavitve Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, so neutemeljene. Ravno navedeni zakon je v 13. členu izrecno določil način uvrščanja v plačne razrede in za primere, kot je tožničin, določil, da se vedno upošteva uvrstitev v plačni razred iz kolektivne pogodbe, v katero spada delovno mesto. To pa je v tožničinem primeru za del delovnega časa Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji in za drugi del delovnega časa Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Glede na navedeno pravno podlago je tako odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih le-ta ni priglasila.