Jedro

Ker sodišče v času prekinitve postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, je bila na tožeči stranki iniciativa sodišču, naj nadaljuje prekinjeni postopek.

Določila 1. odst. 144. čl. ZPPSL ni mogoče razumeti le kot dolžnost upnika, da vloži tožbo zaradi ugotovitve obstoja terjatve, pač pa, da naj sproži vsakršen postopek, ki bi pomenil ponovno aktiviranje že uvedenega, pa prekinjenega postopka. Tak postopek po napotitvenem sklepu je tudi predlog upnika za nadaljevanje postopka.

Ker je upnik prekluzivni rok zamudil, je glede na pravne posledice iz 2. odst. 144. čl. ZPPSL izgubil pravni interes za nadaljnje vodenje postopka oz. za tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. odst. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe pravdni postopek zoper prvo toženo stranko ustavilo (1. odst. izreka), tožbo zoper drugotoženo stranko je zavrglo (2. odst. izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov drugotožene stranke (3. odst. izreka).

Zoper odločitev v 2. in 3. odst. izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da je bila skladno s 1. odst. 144. čl. ZPPSL s sklepom stečajnega senata napotena, da v 15-tih dneh začne postopek za ugotovitev prerekane terjatve. Ker je v zvezi s prerekano terjatvijo že pred uvedbo stečajnega postopka zoper drugotoženo stranko vložila tožbo, ni mogla zamuditi 15-dnevnega prekluzivnega roka za začetek postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

S prekinitvijo tekočega postopka, ki je pravna posledica začetka stečajnega postopka zoper drugotoženo stranko (4. točka 1. odst. 205. čl. ZPP), so prenehale vse aktivnosti sodišča in pravdnih strank. Sodišče v času prekinitve postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (2. odst. 207. čl. ZPP), pravdna dejanja stranke pa v času prekinitve nimajo pravnega učinka nasproti drugi stranki (3. odst. 207. čl. ZPP). Ker sodišče v času prekinitve postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, je bila na tožeči stranki iniciativa sodišču, naj nadaljuje prekinjeni postopek.

Določila 1. odst. 144. čl. ZPPSL zato ni mogoče razumeti le kot dolžnost upnika, da vloži tožbo zaradi ugotovitve obstoja terjatve, pač pa, da naj sproži vsakršen postopek, ki bi pomenil ponovno aktiviranje že uvedenega, pa prekinjenega postopka. Tak postopek po napotitvenem sklepu je tudi predlog upnika za nadaljevanje postopka. V 15-dnevnem prekluzivnem roku bi torej moral predlagati nadaljevanje že začetega, pa prekinjenega postopka zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 88/99). Le, če bi zadostil navedeni zahtevi, bi lahko upnik izkazal pravni interes za vodenje oziroma nadaljevanje postopka. Ker je navedeni prekluzivni rok zamudil, je glede na pravne posledice iz 2. odst. 144. čl. ZPPSL izgubil pravni interes za nadaljnje vodenje postopka oz. za tožbo.

Dejstvo, da je sodišče s sklepom z dne 20.8.1998 (list. št. 17) nadaljevalo postopek z dnem 10.2.1998 glede na prevzem postopka stečajne upraviteljice, ne vpliva na določitev sodišča prve stopnje o neizkazanem pravnem interesu tožeče stranke za tožbo. Navedeni sklep je le omogočil sodišču, da je o tožbi tožeče stranke lahko pravno veljavno odločilo (glede na 2. odst. 207. čl. ZPP). Ker se predmetni postopek ni nadaljeval v 15-tih dneh po prejemu napotitvenega sklepa stečajnega senata, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožeče stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo, ker pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.