Jedro

Za postopke, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, to je pred 1. 10. 2008, ni mogoče uporabiti 41. člena ZST-1, ki predpisuje plačilo sodne takse ob vložitvi ugovora v postopku izvršbe in zavarovanja kot procesno predpostavko za odločanje o ugovoru.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo ugovor za umaknjen, ker dolžnica ni plačala sodne takse niti v roku, ki ji ga je naložilo sodišče, odločitev pa je oprlo na 41. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Proti sklepu se je dolžnica pravočasno pritožila, v laični pritožbi pa navaja le, da je pravočasno plačala sodno takso, kar dokazuje tudi s potrdilom.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi se je postopek za izvršbo začel z vložitvijo predloga za izvršbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani 10. 8. 2000 zoper družbo E. d.o.o., Ljubljana, ki je bila med postopkom 28. 9. 2001 izbrisana iz sodnega registra, nato pa se je s sklepom z dne 15. 4. 2002 postopek nadaljeval zoper družbenika kot pravna naslednika iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe. Nova dolžnica T. N. (v nadaljevanju: dolžnica) je 4. 4. 2009 vložila ugovor zoper sklep, ki ji je bil vročen 28. 3. 2009, to je sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in o določitvi izvršitelja.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem taksne obveznosti in plačila takse kot procesno predpostavko za odločanje o ugovoru nepravilno uporabilo določbo 41. člena ZST-1, saj se na podlagi 39. člena ZST-1 takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, torej po prej veljavnem ZST. Po stališču višjega sodišča glede na to določbo za postopke, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, to je pred 1. 10. 2008, ni mogoče uporabiti 41. člena ZST-1, ki predpisuje plačilo sodne takse ob vložitvi ugovora v postopku izvršbe in zavarovanja kot procesno predpostavko za odločanje o ugovoru, v zvezi s čimer predpisuje tudi uporabo 34. člena ZST-1 o postopku za plačilo takse (določba 41. člena velja do začetka uporabe spremembe oziroma dopolnitve zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ta sprememba, glede vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, še ni sprejeta). Glede na navedeno se torej po mnenju višjega sodišča določba 41. člena ZST-1 uporablja le v tistih postopkih, ki so začeli teči po uveljavitvi ZST-1, torej po 1. 10. 2008, v konkretni zadevi pa je postopek začel teči že 10. 8. 2000. Zato je pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), ne da bi se spuščalo v ugotavljanje, ali je dolžnica tudi dokazala plačilo sodne takse. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnice, upoštevaje tudi, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi ji bil v skladu s petim odstavkom 24. člena ZIZ vročen sklep o izvršbi, izdan zoper prvotnega dolžnika, in s tem zagotovljena pravica do ugovora iz 56.a člena ZIZ.