Jedro

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Postojna, št. U06172-1049/2021/4 (U98-01) z dne 2. 7. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. U06172-1049/2021/4 (U98-01) z dne 2. 7. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila: da se psa pasme kratkodlaki belgijski ovčar z imenom A. (št. mikročipa ...) in z imenom B., (št. mikročipa ...), last tožnika, zaradi njune zaščite temu začasno odvzameta (1. točka izreka); da se zavetišču C. odredi ulov, prevoz in namestitev obeh psov v to zavetišče (2. točka izreka); da izvajalec dejavnosti zavetišča zagotovi obema odvzetima psoma oskrbo za čas odsotnosti njunega lastnika oziroma dokler uradna veterinarka ne odloči drugače (3. točka izreka); da je rok za izvršitev teh ukrepov z dnem izreka ustne odločbe, to je 27. 6. 2021 (4. točka izreka); da stroški postopka bremenijo lastnika psov (5. točka izreka); da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka); in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve ukrepov (7. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je Policijska postaja Postojna (v nadaljevanju PP Postojna) dne 27. 6. 2021 obvestila uradno veterinarko prvostopenjskega organa, da se na naslovu ..., nahajata dva psa, ki sta brez lastnika oziroma skrbnika. Po podatkih uradne evidence - Centralnega registra psov (CRPsi) sta oba psa pasme kratkodlaki belgijski ovčar z imenoma A. in B., ki sta last tožnika. Policisti so ugotovili, da je bil tožnik 24. 6. 2021 hospitaliziran, na naslovu, kjer sta se psa nahajala, pa ni bilo drugih skrbnikov in so se zato za prevzem psov dogovorili z zavetiščem C. Istega dne je uradna veterinarka poklicala vodjo tega zavetišča Č. Č. in mu ustno odredila, da oba psa prevzame, ju namesti in jima nudi osnovno oskrbo zaradi njune zaščite. Č. Č., ki je psa prevzel in ju namestil v zavetišče, je v pisnem poročilu z dne 28. 6. 2021 zapisal, da na naslovu, kjer sta se nahajala psa (to je na naslovu tožnikovega bivališča) ni bilo nobenega stanovalca. Psa sta bila trdno privezana na verigo, na razpolago sta imela hrano in veliko vode, oba sta bila v dobri kondiciji. Dne 29. 6. 2021 je bila na naslovu tožnikovega bivališča še uradna veterinarka, ki prav tako ni našla stanovalcev, videla pa je dve posodi s hrano za pse in dve posodi z vodo.

3.V nadaljevanju prvostopenjski organ citira za zadevo relevantne določbe Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) in Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) ter pojasnjuje, da je odločitev uradne veterinarke, da začasno odvzame psa in ju namesti v zavetišče, skladna z določili tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZZZiv, ki določa, da ima v primeru kršitev določb tega zakona pristojni inšpektor pravico in dolžnost začasno ali trajno odvzeti žival, če je to potrebno za njeno zaščito, uradni veterinar pa za odvzete živali odredi namestitev v zavetišče. Pojasnjuje, da je v četrtem odstavku 92. člena ZVMS določeno, da sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa še pisno odločbo.

Povzetek drugostopenjske odločbe

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0617-33/2021-7 z dne 6. 9. 2021 zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana kot pisni odpravek ustno izrečenih ukrepov z dne 27. 6. 2021. Tožnik je zaradi izrečenega ukrepa v dneh 12. 7. in 13. 7. 2021 večkrat poklical prvostopenjski organ, nato pa dne 20. 7. 2021 vložil pritožbo. Po prejeti pritožbi je prvostopenjski organ zavetišče C. zaprosil za poročilo o oskrbi psov, PP Postojna pa za podatke o morebitnih drugih prijavah in intervencijah v zvezi z njima. Poleg tega je prvostopenjski organ D. zaprosil še za potrdilo o času tožnikove hospitalizacije. Iz obvestila te bolnišnice izhaja, da je bil tožnik hospitaliziran od 23. 6. do 2. 7. 2021.

5.Dne 27. 7. 2021 je uradna veterinarka opravila ponovni ogled na naslovu tožnika, kjer je bilo ugotovljeno, da je za psa B. ustrezno poskrbljeno, da pa tožnika že več dni ni doma in da za psa skrbita dve dekleti iz ... O vseh pridobljenih dokazih je prvostopenjski organ tožnika seznanil z dopisom ter ga pozval, naj se o ugotovitvah izjavi, hkrati pa tudi, da sporoči, kdo je nadomestni skrbnik psov v času njegove odsotnosti.

6.Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je uradna veterinarka ukrep odvzema, ulova, prevoza in namestitve obeh psov izrekla ustno na zapisnik na podlagi 92. člena ZVMS. Sklicuje se na 21. točko 5. člena ZZZiv, ki določa, da je skrbnik živali tista oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi ter na določbo 28. člena Pravilnika o zaščiti hišnih živali (v nadaljevanju Pravilnik), ki v primeru, ko bivalni prostor psa ni na stalnem ali začasnem naslovu njegovega skrbnika, zahteva, da mora biti na bivališču psa navedeno osebno ime in stalno bivališče skrbnika, sicer se v nasprotnem primeru žival šteje za zapuščeno in se namesti v zavetišče.

7.Po mnenju drugostopenjskega organa ni dvoma, da je bil tožnik v času izreka inšpekcijskih ukrepov lastnik obeh psov ter da je bil v tem času hospitaliziran v D. (od 23. 6. do 2. 7. 2021, to je 10 dni). Tožnik je v pritožbi sicer navajal, da je v času svoje odsotnosti poskrbel za oskrbo psov tako, da sta zanju skrbeli njegova partnerica E. E. iz ... ter F. F. iz ... ter ju je zato treba šteti za začasni skrbnici psov. Ker za to ni predložil nobenega dokaza, drugostopenjski organ izjavo šteje za pavšalno in neizkazano. V času inšpekcijskega pregleda namreč na naslovu, kjer sta bila psa, ni bilo niti tožnika niti drugih dveh skrbnic. Tožnik bi moral v skladu z določbo 28. člena Pravilnika tudi označiti osebno ime in stalno bivališče skrbnika psov, česar pa ni storil. Uradna veterinarka je zato psa upravičeno štela za zapuščena, s tem pa je imela dejansko in pravno podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa njunega začasnega odvzema in namestitve v zavetišče, kot to izhaja tudi iz prvega odstavka 27. člena ZZZiv. Uradna veterinarka je podlago za izrek takšnega ukrepa imela še v trinajsti alineji 43. členu ZZZiv, ki inšpektorja pooblašča, da zavetišču odredi ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščene živali, ter v tretji alineji istega člena ZZZiv, po kateri sme inšpektor izreči začasen odvzem živali, če je to potrebno za njeno zaščito. Po presoji drugostopenjskega organa je bil izrek začasnega odvzema psov in njuna namestitev v zavetišče utemeljen, saj je šlo za situacijo, v kateri sta psa ostala brez znanega skrbnika, in to v času poletja, ko so temperature zelo visoke, morebitni izostanek vode in sence pa bi že v dveh ali treh dneh lahko pripeljal do njune smrti.

8.Drugostopenjski organ pojasnjuje, da sme upravni organ v primeru nujnih ukrepov v javnem interesu (če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti) v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdati odločbo v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez upoštevanja načela zaslišanja stranke. V obravnavani zadevi to pomeni, da prvostopenjski organ ni kršil pravil postopka s tem, ko tožniku ni dal možnosti, da bi bi se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo. Poudarja, da je v primerih, ko se izdaja odločba zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu, po določbi 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP dovolj, da je dejansko stanje ugotovljeno s stopnjo verjetnosti. V konkretnem primeru je bila uradna veterinarka obveščena, da sta bila psa že tri dni brez skrbnika, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v zadevi izkazano vsaj s stopnjo verjetnosti in so bili zato izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Tako ravnanje inšpektorju dopušča tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki v 29. členu določa, da sme inšpektor opraviti vsa dejanja v postopku in izvesti vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost zavezanca. Zgolj v primeru, ko ne gre za nujne ukrepe, mora inšpektor pred izdajo odločbe zavezancu vročiti zapisnik in mu dati možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izreče. V predmetni zadevi je bil sicer izrečen začasni ukrep in bi zato lahko tožnik (ali začasni skrbnici) takoj po tem, ko sta bila psa odvzeta, zahteval njuno vrnitev. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožnik po tem, ko je ena od začasnih skrbnic 28. 6. 2021 ugotovila, da psov ni, še istega dne poklical policijo in prvostopenjski organ ter bil seznanjen z začasnim odvzemom psov, pa kljub temu ni zahteval njune vrnitve, prav tako tega nista zahtevali njuni skrbnici.

9.Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati predhodna tožnikova prijava pri prvostopenjskemu organu, da njegova psa vznemirjajo sosedje. Četudi je bil na podlagi te prijave sprožen inšpekcijski postopek, gre za drug, od obravnavanega postopka ločen in neodvisen postopek, v katerem so inšpekcijski zavezanci druge osebe in ne tožnik.

Povzetek tožbe

10.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve pravice do izjave iz 22. člene Ustave, sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Toženka naj mu povrne tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11.V tožbi je tožnik navedel, da ni sporno, da je bil v času odvzema psov dne 28. 6. 2021 hospitaliziran v D., kjer je bil od 23. 6. do 2. 7. 2021. Ne strinja pa se, da naj za psa v času njegove odsotnosti ne bi bilo poskrbljeno oziroma da naj bi bilo treba psa odvzeti zato, ker naj bi bila zapuščena, odvzem pa nujen zaradi zaščite njunega življenja. Kot je pojasnil že v pritožbi, je v času hospitalizacije poskrbel za oskrbo psov tako, da je za to angažiral partnerico E. E. in prijateljico F. F., ki sta dnevno prihajali k psoma, jima menjali vodo in hrano, poskrbeli, da sta bila psa privezana, da sta imela očiščen njun življenjski prostor in da jima je bilo zagotovljeno gibanje. Zgolj zato, ker takrat ni bilo nikogar doma, torej še ne pomeni, da za psa ni bilo poskrbljeno. Tudi vodja zavetišča C., Č. Č., ki je opravil ogled psov, je ugotovil, da sta psa preskrbljena in nista v ničemer ogrožena. O svojih ugotovitvah je obvestil tudi veterinarko, ki pa stanja psov ni preverila, pač pa je kljub poročilu vodje zavetišča sprejela izpodbijano odločitev. Pred sprejemom te odločitve s tem tožnika ni seznanila, čeprav iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vedela, da je bil hospitaliziran v D. Če bi to storila, bi lahko pojasnil, da za psa skrbita začasni skrbnici E. E. in F. F. S tako izvedenim postopkom mu je bila kršena pravica do izjave iz tretje alineje (pravilno 3. točke, opomba sodišča) drugega odstavka 237. člena ZUP in 22. člena Ustave.

12.Tožnik kot zmotno prereka toženkino tolmačenje določbe 28. člena Pravilnika. Po pojasnilu drugostopenjskega organa naj bi bila izpodbijana odločba pravilna tudi zato, ker naj na bivališču psov ne bi bilo navedeno ime njunih skrbnikov in naj bi se zato psa štela za zapuščeni živali. Izpostavlja določbo dvaintridesete alineje (pravilno enaintridesete alineje, opomba sodišča) 5. člena ZZZiv, ki določa, da so zapuščene živali najdene, oddane ali odvzete hišne živali. Že iz besedila te določbe izhaja, da tožnikovih psov v času odvzema dne 28. 6. 2021 ni bilo mogoče šteti za zapuščeni živali, saj je bilo vsem jasno, da je njun lastnik tožnik. Iz okoliščin, ki jih je bilo mogoče ugotoviti na kraju samem in o katerih je poročal vodja zavetišča Č. Č., pa izhaja tudi, da sta bila psa preskrbljena in nista bila zapuščena. Po mnenju tožnika določbe 28. člena Pravilnika glede označbe imen skrbnikov v primerih, ko je iz okoliščin jasno, da ima pes zagotovljeno redno oskrbo in ustrezno bivališče, ni mogoče razlagati v smeri, da je takšne pse treba šteti za zapuščene.

13.Tožnik še navaja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je toženka ugotovila, da na bivališču psov nista bili navedeni njuni skrbnici. Zaradi pomanjkanja teh razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preveriti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz sedme alineje (pravilno 7. točke, opomba sodišča) drugega odstavka 237. člena ZUP.

Povzetek odgovora na tožbo

Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je bil inšpekcijski ukrep začasne namestitve psov v zavetišče izrečen kot nujni ukrep v javnem interesu, v nadaljevanju pa citira določbe 1., 7. in 15. člena ZZZiv, ki urejajo zaščito življenja, zdravja in dobrobiti živali. Skrb za hišne živali, kamor je šteti tudi pse, natančneje urejajo še določbe 10., 25. in 28. člena Pravilnika, ki jih prav tako citira, nato pa strnjeno ponavlja zaključke drugostopenjske odločbe, tako glede izvedenega postopka kot tudi glede razlogov za sprejeto odločitev. Tožniku psa nista bila odvzeta zato, ker bi bila podhranjena, poškodovana, bolna ali zanemarjena, temveč zaradi okoliščin, ki so obstajale v trenutku odločitve s ciljem, da se prepreči neposredna grozeča nevarnost za njuno zdravje in življenje.

Povzetek pripravljalne vloge tožeče stranke

Tožnik se je na odgovor toženke odzval v pripravljalni vlogi. Kot neresnične, zmotne in pavšalne zavrača navedbe toženke, da naj bi bili v predmetni zadevi podani pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem postopku, saj naj bi bila psa glede na poletni čas in visoke temperature lahko ogrožena. Tako policisti kot kasneje oskrbnik zavetišča so namreč ugotovili, da imata psa primerno urejeno bivališče, da sta trdno privezana z dovolj dolgo verigo in da imata svežo hrano ter hladno in svežo vodo. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z zapisom toženke, da naj bi za psa skrbeli sosedje, s katerimi je tožnik v sporu in so v teku civilni in izvršilni postopki. Od tožnika namreč v pravdnem postopku sosedje zahtevajo prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, v izvršilnem postopku pa odstranitev pasje ute. Pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem postopku zato niso bili izpolnjeni, saj psa nista bila zapuščena. Navedba toženke, da v spornem času ni obstajal napis skrbnic na bivališču psov, ne drži, saj inšpektorica ogleda ni opravila. Te navedbe so tudi sicer novote, saj ne izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Povzetek odgovora tožene stranke na pripravljalno vlogo

Toženka v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo zavrača vse tožnikove navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da se tožniku ne očita, da naj psa ne bi imela primernega bivališča, pač pa je bilo že v uradnem zaznamku z dne 26. 7. 2021 navedeno, da je obstajala nevarnost, da bi se lahko psa, privezana na verigo, vanjo ovila in ne bi mogla dostopati do vode in do bivališča. Upravni organ je zbral dovolj dokazov, da psa v obravnavanem obdobju nista imela skrbnikov, in je zato imel podlago za izdajo začasnega in nujnega ukrepa. Zapustitev psov, četudi nenamerna (zaradi bolezni), ne da bi bil zanju določen skrbnik, kaže na nujnost začasne ureditve skrbi za psa. Dejstvo, da so psom hrano in vodo začasno dajali sosedje, kot to izhaja iz zbranih obvestil, pomeni, da skrb za psa ni bila urejena, to, da na bivališču psov ni bil označen njun skrbnik, pa ni novota, pač pa se je o tem toženka izrekla v drugostopenjski odločbi. Situacija v času 27. 6. 2021 je bila drugačna od situacije, ki se je npr. zgodila mesec kasneje, ko tožnika prav tako nekaj dni ni bilo doma, saj so sosedje takrat opazili skrbnike, ki so prihajali skrbeti za psa.

K točki I izreka:

17.Tožba je utemeljena.

18.V zadevi ni sporno, da je pristojna uradna veterinarka dne 27. 6. 2021 izdala ustno odločbo na zapisnik (nato pa v predpisanem roku še izpodbijano odločbo), s katero je odredila, da se tožnikova psa, ki sta se nahajala na naslovu njegovega bivališča, zaradi njune zaščite začasno odvzameta in namestita v zavetišču C. V zadevi tudi ni sporno, da je bil v času izrečenega ukrepa tožnik hospitaliziran, na naslovu njegovega bivališča pa ni bilo nikogar. Sporno pa tudi ni, da sta bila psa po podatkih policije in po podatkih Č. Č. iz zavetišča C. v času odvzema v dobri kondiciji, trdno privezana na daljši verigi, zagotovljeno pa jima je bilo bivališče (pasja uta) ter hrana in veliko vode.

19.V zadevi pa je sporno, ali je toženka kršila pravila upravnega postopka s tem, ko tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s svojimi ugotovitvami in mu dala možnost, da bi se o tem izjavil (torej, ali mu je kršila pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave), nadalje, ali je pravilno uporabila določbo 28. člena Pravilnika (torej, ali je pravilno uporabila materialno pravo v zadevi) in ali je pravilno ugotovila dejansko stanje glede oskrbe psov v času tožnikove hospitalizacije.

20.Pri presoji tožnikovega tožbenega ugovora, da je toženka v postopku kršila njegovo pravico do izjave, je sodišče izhajalo iz določbe tretjega odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Skladno s tem prvi odstavek 145. člen ZUP določa, da se v upravnem postopku praviloma izvede posebni ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Izjemo od tega temeljnega pravila ureja prvi odstavek 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ (za razliko od posebnega ugotovitvenega postopka) takoj odloči o zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku, med drugim tudi takrat, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in pod nadaljnjim pogojem, da so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Nujni ukrepi v javnem interesu so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP). V primerih, ko organ odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, stranke ni treba zaslišati (tretji odstavek 144. člena ZUP).

21.Izvedbo postopka v primeru nujnih ukrepov v javnem interesu ureja tudi ZVMS, katerega določbe je treba v zadevi uporabiti ob upoštevanju prvega do tretjega odstavka 3. člena in prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN ter 3. člena ZUP. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019 in III U 91/2020 z dne 20. 6. 2024). Tudi po četrtem odstavku 29. člena ZIN v primerih, ko gre za nujne in neodložljive ukrepe, organ ni dolžan omogočiti stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

22.Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal po uradni dolžnosti kot pisni odpravek ukrepov, ki jih je uradna veterinarka ustno izrekla dne 27. 6. 2021 na podlagi 43. člena ZZZiv ter 77. člena in 92. člena ZVMS. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZZZiv ima pristojni inšpektor pravico in dolžnost začasno ali trajno odvzeti žival, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitev določb istega zakona, za odvzete hišne živali pa uradni veterinar odrediti namestitev v zavetišče.

23.Po presoji sodišča v predmetni zadevi niso sporna pooblastila, ki jih ima inšpektor oziroma uradni veterinar po prej navedenih določbah 43. člena ZZZiv in 92. člena ZVMS. Sporno pa je, ali so bili za uporabo teh pooblastil ter za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (brez zaslišanja tožnika) izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji, to pa je, da je šlo za nujen in neodložljiv ukrep, ki je bil potreben za zaščito psov. Povedano drugače, izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka in izrek ukrepov bi bila upravičena ob izkazani nuji za zavarovanje varnosti, zdravja in življenja psov, ki bi bilo brez izvedbe takih ukrepov ogroženo.

24.Toženka je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pojasnila, da je začasen odvzem tožnikovih psov v skrajšanem ugotovitvenem postopku utemeljevalo dejstvo, da sta psa zaradi hospitalizacije tožnika ostala brez znanega skrbnika, da je do tega prišlo v poletnem mesecu, ko so temperature visoke, in da bi v primeru, če bi se psa zamotala v verigi, na kateri sta bila priklenjena, lahko to imelo za posledico, da ne bi mogla do vode in v senco, kar bi v dveh ali treh dneh že vodilo do njune smrti.

25.Sodišče meni, da taka utemeljitev toženke temelji zgolj na sklepanju o tem, kaj bi se psoma lahko zgodilo, vendar pa tega sklepanja niti poročilo Č. Č. iz zavetišča C. niti prijava policistov niti ugotovitve uradne veterinarke ob ogledu ne potrjujejo. Č. Č. je v poročilu pojasnil, da sta bila psa ob odvzemu v dobri kondiciji, trdno privezana na dovolj dolgo verigo, da sta imela na razpolago veliko vode in hrano ter veliko pasjo uto. Tudi uradna veterinarka, ki je opravila ogled na tožnikovem domu dan po odvzemu psov, je videla dve posodi s hrano - briketi in dve posodi z vodo.

26.Na podlagi podatkov, ki izhajajo iz upravnega spisa, sodišče ne more sprejeti zaključka, da sta bila psa ob odvzemu v taki situaciji, ki je bila nevarna za njuno zdravje in življenje ter da je bil zato izrek ukrepa odvzema psov in njuna namestitev v zavetišče po skrajšanem ugotovitvenem postopku neizogibno potreben za njuno zaščito. Psa sta namreč imela primerno urejeno bivališče, dovolj vode in hrane ter zato sodišče ne vidi znakov njune neposredne ogroženosti, česar pa tudi ne more omajati zgolj hipotetično razmišljanje toženke o tem, kaj bi se v nekaj dneh lahko zgodilo, če bi se zapletla v verigo. Očitno je namreč, da je nekdo psoma prinašal vodo in hrano ter poskrbel za njuno dobro fizično stanje (kdo je to bil, se sodišče ne opredeljuje, niti tega ne izkazujejo doslej zbrani dokazi), nevarnost za njuno varnost, zdravje in življenje pa bi morala biti za sprejem izpodbijanega ukrepa v skrajšanem ugotovitvenem postopku izkazana kot dejanska nevarnost in ne kot sklepanje, kaj bi se jima lahko zgodilo.

27.Ob upoštevanju vsega povedanega sodišče presoja, da toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ne da bi se opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb (glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti z izvedbo rednega ugotovitvenega postopka odpraviti, po potrebi zbrati dodatne dokaze, dati tožniku možnost, da se o vseh ugotovitvah izjavi ter šele nato ponovno odločiti v zadevi.

28.Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

29.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, tožniku, ki v postopku v trenutku odločanja ni imel (več) odvetnika, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 15,00 EUR, ki mu ga mora povrniti toženka. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Zveza:

Zakon o zaščiti živali (1999) - ZZZiv - člen 43, 43/1, 43/1-3 Zakon o inšpekcijskem nadzoru (2002) - ZIN - člen 3, 32, 32/1, 32/1-1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 144, 145, 145/1, 237, 237/2, 237/2-3 Zakon o veterinarskih merilih skladnosti (2005) - ZVMS - člen 92, 92/3, 92/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.