Jedro

Pravni standard "škode v zvezi z delom" je treba razlagati tako, da gre zanjo tudi v primerih, ko nastane zato, ker nadrejeni grdo ravna z delavcem na delovnem mestu, očitajoč mu slabo delo, nesposobnost, neupravičeno odsotnost ipd.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede zatrjevanega vzroka za nastalo škodo - zaradi kršitve delovne zakonodaje je sodišče zavzelo stališče, da je zgrešena pasivna legitimacija, sicer pa je ugotovilo, da toženec kot fizična oseba tožnice ni žalil in šikaniral ter da bi pri tožnici prišlo do stresne - depresivne reakcije zaradi spremembe delovnega mesta ne oziraje se na zatrjevana škodna dejanja.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je bil toženec v konfliktu s tožnico kot njen nadrejeni oziroma kot delodajalec, ne pa zasebno. Če bi šlo res za zatrjevano škodno ravnanje, bi v takšnem primeru odgovarjalo podjetje, ne pa toženec.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe. Trdi, da pomeni stališče pritožbenega sodišča o odgovornosti gospodarske osebe nedopustno širitev odgovornosti na subjekte, ki po predpisih o obligacijskih razmerjih ne morejo biti zavezani. Ravnanja toženca ni mogoče šteti za takšno ravnanje, ki bi spadalo v okvir razmerja pri delu. Pritožbeno sodišče je kršilo določbe 350. in 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni preizkusilo trditve o procesni kršitvi, storjeni s tem, da prvo sodišče ni sprejelo dokaznega predloga, in ker ni temu pritožbenemu razlogu namenilo niti besede.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej odškodninski zadevi se je izkazalo kot središčno vprašanje pravilnosti pasivne legitimacije. V obravnavanem času (leto 1995) veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) je določal v prvem odstavku 73. člena, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora organizacija oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava (tako določa tudi sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih v prvem odstavku 184. člena). Gre za specialno zakonsko določbo odškodninskega prava o odgovornosti v okviru delovnega razmerja, ki je urejeno v posebnem zakonu. Zato jo je treba uporabiti po načelu lex specialis derogat legi generali (23. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, sedaj drugi odstavek 1. člena Obligacijskega zakonika).

V tožbi je navedeno, da je bila tožnica zaposlena v toženčevem podjetju; da je toženec kot lastnik kršil delovno-pravno zakonodajo; da je s tožnico ravnal grobo in poniževalno; da ji je govoril, da ji bo podtaknil primanjkljaj; da ji je očital pomanjkanje šol in jo ozmerjal, ko je prinesla v službo bolniške liste - zaradi česar se je pri tožnici razvila duševna bolezen in pozneje močna depresija. Iz tožbenih navedb tako sledi, naj bi tožnica pretrpela škodo pri delu oziroma v zvezi z njim. Tudi žalitve, le na katere se osredotoča revizija med vsemi prej zatrjevanimi vzroki poslabšanja tožničinega stanja, so v zvezi z delom ne pa na "osebni ravni", kot se izraža revizija. Zatrjevani očitki in žalitve so se namreč (ne le po tožbenih navedbah marveč tudi po tožničini izpovedi kot stranke) nanašali izključno na tožničino (ne)delo, na njeno izobrazbo in na njeno ravnanje na delovnem mestu in izrečeni so bili prav tako na tožničinem delovnem mestu. Zakaj "toženčevo ravnanje ne bi spadalo v okvir ravnanja pri delu", revizija ne pojasni. Revizijsko sodišče se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da ni šlo za toženčev zasebni konflikt s tožnico, ker je bil v njem udeležen kot tožnici nadrejen oziroma njen delodajalec.

Pravni standard "škode v zvezi z delom" je treba razlagati tako, da gre zanjo tudi v primerih, ko nastane zato, ker nadrejeni grdo ravna z delavcem na delovnem mestu, očitajoč mu slabo delo, nesposobnost, neupravičeno odsotnost ipd. Predpis določa, kot rečeno, da za takšno škodo odgovarja delodajalec. Zato odgovornosti delodajalca za žalitve ni "vpeljalo" sodišče, kot meni revizija, marveč tako določa zakon. Ker tožničini pooblaščenci niso vložili tožbe zoper delodajalca, se pravi zoper toženčevo družbo, marveč zoper toženca, pomeni, da ni tožena prava stranka. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen in ga je pritožbeno sodišče pravilno v celoti zavrnilo.

Ob tem naj bo še navrženo, da se ni mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, po katerem je pomembno, da storilec takšnih škodnih dejanj, kot so obravnavana, ne more biti po naravi stvari pravna oseba. Pri odgovornosti v okviru delovnega razmerja gre za odgovornost za drugega, pa naj gre za delodajalčevo odgovornost za škode, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom tretjemu (urejeno v 170. in 171. členu ZOR), ali za škodo, ki jo pretrpi delavec na delu ali v zvezi z delom (urejeno v 73. členu ZDR), za kar slednje naj bi šlo v tej zadevi, če bi držale tožbene navedbe.

Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec (ki je lahko tudi direktor, kot je to toženec) drugemu delavcu.

Po vsem povedanem je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Ne gre niti za očitano bistveno kršitev postopka. Res določa 350. člen ZPP, da sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek tega člena). Toda ta določba samo postavlja meje preizkusa, ne pomeni pa, da mora sodišče preizkusiti vse pritožbene navedbe. Slednje sledi iz korektiva, zapisanega v prvem odstavku 360. člena ZPP, po katerem mora sodišče presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pravilno se obrazložitev izpodbijane sodbe ne ukvarja s pritožbeno trditvijo, ki se nanaša na dokazni sklep o predlogu tožeče stranke za zaslišanje tožničinega zakonca o družinski situaciji tožnice in njenega zdravnika, saj gre ob ugotovljeni zgrešeni pasivni legitimaciji za pravno nepomembno pritožbeno navedbo. Ne gre torej niti za očitani procesni revizijski razlog.

V celoti neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).