Jedro

Predlagana začasna odredba je tako imenovana odredbodajalna začasna odredba, ki bi (če bi bila izdana) usmerjala insolvenčni postopek v delu, ki se nanaša na unovčenje dela stečajne mase. Po mnenju višjega sodišča taka začasna odredba ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, da se toženi stranki prepoveduje prodajo nepremičnin (6/4-0, 7/1-0 in 4/2-0, vse k. o. X) ter izvajanje kakršnih koli aktivnosti, ki bi lahko privedle do obveznosti prvotoženke prodati nepremičnino komurkoli drugemu kakor tožeči stranki; v primeru kršitve je bila predlagana denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Začasne odredbe ni predlagala tako, da bi se določeno ravnanje nalagalo drugemu sodišču (stečajnemu sodišču), temveč tako, da se to naloži ali prepove upravitelju. Pritožnik navaja, da je kupec nepremičnin, ki so mu bile prodane v insolvenčnem postopku, oziroma je na njih pridobil vsaj lastninsko pravico v pričakovanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

5. Pritožnik (tožeča stranka) je z zavrnjeno začasno odredbo zahteval, da sodišče v gospodarskem sporu toženi stranki (prvotoženka je stečajni dolžnik, drugotoženi je v tej zadevi stečajni upravitelj) prepove kakršnokoli aktivnost, ki bi v postopku unovčenja stečajne mase pripeljala do prodaje nepremičnin komurkoli drugemu kot pritožniku. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z razlogom, da je nadzor nad delom upravitelja v stečajnem postopku na stečajnem sodišču, zato predlogu ni ugodilo.

6. Predlagana začasna odredba je tako imenovana odredbodajalna začasna odredba, ki bi (če bi bila izdana) usmerjala insolvenčni postopek v delu, ki se nanaša na unovčenje dela stečajne mase. Po mnenju višjega sodišča taka začasna odredba ni dopustna.(1)

7. Po določbi prvega odstavka 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP je upravitelj organ postopka zaradi insolventnosti, ki v insolvenčnem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. V stečajnem postopku vodi posle stečajnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa pri pravnih poslih ter drugih procesnih dejanjih, potrebnih za unovčenje stečajne mase. Po določbi 101. člena ZFPPIPP sme obvezna navodila za upraviteljevo delo dajati le sodnik, ki vodi postopek. Ta navodila morajo biti dana v pisni obliki, če tako zahteva upravitelj. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika je urejena v pododdelku 5.8.2 ZFPPIPP in pomeni unovčenje stečajne mase (oddelek 5.8 ZFPPIPP).

8. Iz povzete ureditve izhaja, da se postopek prodaje premoženja stečajnega dolžnika vodi izključno v insolvenčnem postopku in to po pravilih ZFPPIPP. Pristojnosti znotraj tega, sem pa spada tudi nadzor in usmerjanje dela upravitelja preko obveznih navodil, spada v izključno pristojnost stečajnega sodišča in ne sodišča v gospodarskem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. S tem je višje sodišče hkrati v bistvenem odgovorilo na večji in bistveni del pritožbenih navedb, ki se vse po vrsti nanašajo na zatrjevane nepravilnosti v insolvenčnem postopku in na položaj upravitelja v insolvenčnem postopku.

9. Odgovorjeno pa je tudi na pritožbeno navedbo, v kateri se pritožnik sprašuje, kako naj doseže pravno varstvo. Kdaj je sodišče v pravdnem postopku pristojno odločati o sporih, ki izhajajo iz stečajnega postopka (63. člen ZPP), ZFPPIPP jasno določa (na primer oddelek 5.6). V tem delu je dopustno tudi zavarovanje zahtevka z začasno odredbo (primerjaj tretji odstavek 131. člena ZFPPIPP). V postopku prodaje premoženja sodišče v gospodarskem sporu take pristojnosti nima.

10. Višje sodišče tudi posebej ne odgovarja na tisti del pritožbenih navedb, v katerih pritožnik polemizira z razlogi sodišča prve stopnje glede varščine. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlaganem zavarovanju nedenarne terjatve (primarni tožbeni zahtevek). Vprašanje varščine se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, na katerega pa se začasna odredba ne nanaša. Ali je tožena stranka zavezana plačati tožeči stranki denarno terjatev, uveljavljeno v podrejenem zahtevku, bo predmet odločanja o glavni stvari.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Tudi na primer VSK sklep Cpg 370/2015 z dne 19. 11. 2015 in VSC sklep Cpg 231/2006 z dne 16. 5. 2007.