Jedro

Določba 2. odstavka 67. člena ZTPDR absolutnega zastaralnega roka ne predpisuje. Če bi bila uvedba disciplinskega postopka zaradi kršitev delovnih obveznosti z značilnostmi kaznivega dejanja omejena s potekom objektivnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 67. člena ZTPDR, bi bil namen zakonodajalca izničen, saj bi najtežje disciplinske kršitve zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka za začetek postopka lahko ostale nesankcionirane.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, ustavilo disciplinski postopek, v katerem je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost). Sodišče je ugotovilo, da je tožniku očitano nedopustno dejanje opredeliti kot hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. točki 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (nevestno in malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti), za katerega uvedbo pa je po določbi iz 1. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) že iztekel zastaralni rok. V posledici te odločitve je ugodilo njegovemu reintegracijskemu zahtevku in mu za čas odsotnosti z dela v pretežni meri priznalo vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank ugodilo le pritožbi tožene stranke. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti stroškovno zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik zavestno in s tem naklepno dne 5.9.1992 ni vpisal izdane vize na ime J.M. v knjigo izdanih viz, čeprav je vedel, da je to edina evidenca izdanih viz, hkrati pa je v njegov potni list vpisal neresnično številko 6178, pod katero je bil že vpisan F.M., pobranega denarja za vplačano takso pa ni odvedel. S takšnim ravnanjem je tožnik, po presoji inštančnega sodišča, storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 - 4/93 - ZDDO). Ugotovilo je tudi, da uvedba disciplinskega postopka ni zastarala, saj je bil postopek začet pred iztekom trimesečnega roka iz 1. odstavka 67. člena ZTPDR.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da se njegova sodba ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o absolutnem zastaranju začetka in vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika. Zato je, po mnenju revidenta, podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar pomeni revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Razlogi, ki jih vsebuje izpodbijana drugostopna sodba, tudi nimajo dejanske podlage v izvedenih dokazih glede okoliščin, kdaj je tožena stranka izvedela za očitano kršitev delovne obveznosti tožnika. Revizija nadalje očita inštančnemu sodišču, da obrazložitev sprejete odločitve ne vsebuje bistvenih elementov za ugotovitev same kršitve, niti oblike krivde oziroma same uporabe zakona, kar prav tako predstavlja revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revident v tem, da v postopku niso bili ugotovljeni elementi naklepa, ki mora biti podan za ugotovitev znakov kaznivih dejanj, ki so bila tožniku očitana. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnika in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podredno, da se napadena sodba delno razveljavi in v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, pri čemer se sklicuje na kršitev iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj trditev, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, v njeni obrazložitvi ni nasprotja o tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov. Sicer pa, po mnenju revizijskega sodišča, uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v bistvu pomeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP, pa zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Ker v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča, se zato ne morejo upoštevati revizijske navedbe, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitane disciplinske kršitve. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati. Zakon glede tega ne pozna izjeme, ki bi jo bila tožeča stranka s svojim izvajanjem rada deležna.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Tudi zaradi dejstva, da sta sodišči prve in druge stopnje različno pravno opredelili ravnanje tožnika dne 5.9.1992, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje ni materialno pravno zmotna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v ravnanju tožnika, opisanem v dispozitivu dokončne odločbe disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije, izraženi le znaki hujše disciplinske kršitve iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO, opredeljene kot malomarno in nevestno opravljanje delovnih obveznosti. To zmotno pravno presojo je sodišče sprejelo kljub dejanski ugotovitvi, ki ni sporna, da je tožnik kot vodja enote na PMP (torej kot uradna oseba v smislu 45. člena KZ RS) v potni list J.M. kot uradno listino vpisal lažni podatek o izdanem vizumu, v knjigi izdanih vizumov pa tega, za uradna razmerja pomembnega podatka, ni vpisal. Ob nespornem dejstvu, da je to napravil kot uradna oseba in kar tudi ni sporno, da predpisane knjige o izdaji vizumov oziroma potnih listov, veljajo za uradne, je inštančno sodišče - enako kot disciplinski organ tožene stranke - v tožnikovem ravnanju spoznalo vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 193. člena KZ RS. Ker tožnik očitanega dejanja ni opravil v skladu z njegovimi pooblastili in dolžnostmi, izhajajočimi iz predpisov in internih aktov tožene stranke, pač pa v svojem interesu oziroma za svojo korist, je, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, izrabil svoj uradni položaj. Za obstoj kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja iz 3. odstavka 191. člena KZ RS pa po presoji revizijskega sodišča ni nujno, da obstaja namen tudi glede pridobitve protipravne premoženjske koristi. Dovolj je, da je temeljno kaznivo dejanje storjeno z namenom, da se sebi ali drugemu pridobi kakšno korist, ali drugemu prizadene kakšna škoda, za pridobitev protipravne premoženjske koristi pa zadošča že malomarnost. Ker je na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče sprejelo drugačen pravni zaključek, ni utemeljen smiselno uveljavljeni revizijski očitek, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravna kvalifikacija tožniku očitane in dokazane kršitve sodi v področje uporabe materialnega prava.

Ob pravilni presoji sodišča druge stopnje, da ima tožnikova hujša kršitev delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka ZDDO značilnosti kaznivega dejanja, je za vprašanje zastaranja v obravnavani zadevi uporabiti določbo 2. odstavka 67. člena ZTPDR (in ne 1. odstavka). Po tej določbi zastara začetek disciplinskega postopka za kršitev delovne obveznosti, ki ima značilnosti kaznivega dejanja, po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca. S to zakonsko normo je bila določena izjema od pravila, vsebovanega v 1. odstavku, s katero je za zastaranje začetka disciplinskega postopka za kršitev delovnih obveznosti poleg subjektivnega roka določen tudi objektivni rok.

Določba 2. odstavka 67. člena ZTPDR absulutnega zastaralnega roka ne predpisuje. Če bi bila uvedba disciplinskega postopka zaradi kršitev dolovnih obveznosti z značilnostmi kaznivega dejanja omejena s potekom objektivnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 67. člena ZTPDR, bi bil namen zakonodajalca izničen, saj bi najtežje disciplinske kršitve zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka za začetek postopka lahko ostale nesankcionirane. Zato je pričetek za zastaranje uvedbe takih disciplinskih kršitev vezan na okoliščino, kdaj je organ pristojen za uvedbo disciplinskega postopka seznanjen z ravnanjem, ki ima formalne in materialne znake disciplinske kršitve pravne norme.

V obravnavanem primeru, ko je po ugotovitvah sodišča druge stopnje, pooblaščena oseba za uvedbo disciplinskega postopka dne 22.2.1993 izvedela za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti tožnika in 20.4.1993 zahtevala začetek disciplinskega postopka zoper njega, je bil, po presoji revizijskega sodišča, postopek uveden v okviru zastaralnega roka iz 2. odstavka 67. člena ZTPDR in izveden v skladu s 3. odstavkom istega določila.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).