Jedro

Ker je bilo v upravnem postopku odločeno na podlagi razlage 9. točke 3. člena ter 4., 31. in 32. člena ZDen, ki je nasprotna stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02), gre za nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi katere je bilo treba odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 3. 10. 2001, se odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote X z dne 10. 8. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA in BB za denacionalizacijo stavbnega zemljišča dela parc. št. 645/1 k.o. X v izmeri 3856 m2. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo zahtevano zemljišče nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) z odločbo Občinskega ljudskega odbora X z dne 15. 6. 1959. Predmet tega postopka je vračanje polovice omenjenega zemljišča, saj je prvostopni organ že odločil o vračilu polovice zemljišča parc. št. 645/1 k.o. X, ki je ostalo v uporabi prejšnjega lastnika CC. V obravnavanem postopku pa je pomembno, komu je bilo zemljišče dejansko odvzeto iz posesti. Proces nacionalizacije je namreč potekal v dveh fazah, pri čemer so bila v prvi fazi formalno nacionalizirana vsa zemljišča v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja, v drugi fazi pa so bila nacionalizirana zemljišča odvzeta iz posesti bivših lastnikov. Za priznanje pravice do denacionalizacije mora biti tako izpolnjen pogoj, da je bilo zemljišče tudi dejansko odvzeto prejšnjemu lastniku na podlagi predpisov oziroma na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen. V primerih, ko je bilo zemljišče sicer nacionalizirano, prejšnji lastnik pa je po nacionalizaciji umrl, tako da mu na nacionaliziranem zemljišču nikoli bi bila odvzeta pravica uporabe, ampak so to pravico podedovali njegovi dediči in je bila morebiti odvzeta šele njim, pa ni podlaga za denacionalizacijo takšnega stavbnega zemljišča. Za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi, ko je DD umrla 3. 3. 1964, za njeno smrtjo pa je pravica uporabe prešla na njena zakonita dediča. Ker DD premoženje ni bilo nikoli dejansko podržavljeno, ampak je na njem obdržala pravico uporabe, v zadevi ni podlage za denacionalizacijo tega zemljišča, saj je bila ta odvzeta njenim pravnim naslednikom že leta 1966. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke in vlagateljice zahtevka. Ta je od vložitve zahtevka do izdaje negativne odločbe vložila popolno zahtevano dokumentacijo, zavezanec pa ni podal nobenega pomisleka o pozitivni rešitvi zahtevka. Tožena stranka je protipravno razpolagala s podržavljenim zemljiščem s pravico uporabe DD in CC in zato pravico plačala minimalno odškodnino. Z odločbo o podržavljenju sta bila lastnika zavedena, ker se je odločba glasila, da se parcele dodelijo v uporabo Občini X za gradnjo sejmišča. V obravnavanem primeru se je na zemljišču knjižila samo pravica brezplačnega uživanja zemlje v smislu 37., 38. in 39. člena ZNNZ na ime upravičenke, ni pa se ta pravica upoštevala pri nadaljnjem postopku odvzema zemljišča. Zemljišče je bilo na osnovi odločbe podržavljeno za gradnjo in potrebe sejmišča, takoj v nadaljevanju pa se je uporabilo za gradnjo individualnih stanovanjskih hiš. Tožena stranka bi morala upoštevati 32. člen ZDen, ker zahteva upravičenca ni bila vračanje zemljišča, ampak plačilo pravične odškodnine za odvzeta stavbna zemljišča. Predlaga, da se vrednost zemljišča oceni, cenitev pa naj bo izdelana na osnovi Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin ali na osnovi tržnih cen za to območje. V dopolnitvi tožbe navaja, da dejansko zahteva razveljavitev odločbe prve in druge stopnje organa, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek. Trditve tožene stranke so nevzdržne, saj nasprotujejo vsem pravnim normam o lastninski pravici. Prejšnji lastnik je z odločbo o nacionalizaciji in vpisom te v zemljiško knjigo izgubil vsakršno pravico do lastninskih razpolaganj. Tožena stranka zato nepravilno zatrjuje, da so upravičenja lastnika enaka upravičenjem uživalca zemljišča oziroma pravice uporabe. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica zahteva vračilo nepremičnine parc. št. 645/1 k.o. X v izmeri 3856 m2. Kot izhaja iz upravnih spisov in tožbenih navedb je bilo zemljišče nacionalizirano DD, ki je z nacionalizacijo pridobila na zemljišču pravico uporabe. DD je umrla 3. 3. 1964, njena pravica uporabe pa je prešla na njena pravna naslednika - zakonita dediča. Zemljišče je bilo nacionalizirano na podlagi ZNNZ, ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US). Prejšnja lastnica je torej na tem zemljišču izgubila lastninsko pravico, obdržala pa pravico uporabe. Po njeni smrti v letu 1966 sta na zemljišču pridobila pravico uporabe njena pravna naslednika. Sporno je, ali sta pravna naslednika DD upravičenca do denacionalizacije, saj je bila njima odvzeta pravica uporabe.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča ob obravnavi ustavne pritožbe v odločbi, Up-148/02-10 z dne 3. 10. 2002, in glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02), upravno sodišče meni, da je tožba utemeljena in da je v izpodbijani odločbi napačno uporabljen ZDen. Ustavno sodišče RS je v prej navedeni odločbi pojasnilo, kako se morajo razlagati 4. člen, 9. točka 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen. Meni, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Zato je zavzelo stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti, ob določenih pogojih pa tudi osebe, ki niso nikoli bile lastnice, temveč le imetniki pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti. Po mnenju Ustavnega sodišča določba 4. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti.

Ker je prvostopni organ odločil na podlagi drugačne razlage določb ZDen, tožena stranka pa je to odločitev potrdila, je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala ponovno odločati o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo in pri tem upoštevati navedeno stališče glede upravičenca in upravičenosti do denacionalizacije.