Jedro

Brez konkretnih navedb o tem, za katera kazniva dejanja je bila stranka pravnomočno obsojena, kdaj in na kakšno kazen in za katere prekrške je bila pravnomočno kaznovana, in brez, da bi organ navedel razloge za svojo odločitev, ni mogoče šteti, da je odločba obrazložena v smislu 3. odstavka 209. člena ZUP. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in sodišče zato ni moglo rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 22.2.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Navaja, da je bil tožnik od prihoda v Slovenijo večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z znaki nasilja in kaznivih dejanj velikih tatvin, ter kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir. Zaradi dosedanjih kršitev zakona bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Navaja, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ne zanika, da je bil dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja in enkrat zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Vendar pa meni, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je kaznivo dejanje velike tatvine storil star komaj 18 let in da je bil v vseh navedenih primerih obsojen le na pogojne kazni, kar kaže na majhno težo storjenih dejanj. Glede očitanih prekrškov, za katere je bil obravnavan, pa navaja, da je delal kot redar v več nočnih klubih in lokalih, kjer je prišel v nesporazum z gosti in bil izpostavljen raznim nevšečnostim. Vabilu na zaslišanje se ni odzval zaradi tega, ker ga sploh nikoli ni dobil. Tožena stranka bi po njegovem mnenju morala upoštevati, da živi v Sloveniji že od leta 1971 in da je kot prostovoljec odšel v vrste TO, da je bil v njenih vrstah od začetka do konca vojne in da se je udejstvoval v raznih akcijah. Pripominja, da je državljan Republike Hrvaške in ne državljan Republike Bosne in Hercegovine, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodaja, da je ravnala v mejah pooblastila, ki ji ga daje materialni predpis in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi, ko je upravni organ pooblaščen odločiti po prostem preudarku, mora pred tem popolno ugotoviti dejansko stanje v zadevi ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 ter 2. in 3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenimi pravili postopka. Dejansko stanje v zadevi je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe zelo pomanjkljiva in pavšalna. Tako navedbe glede odločilnih okoliščin, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj z znaki nasilja ter kaznivih dejanj velikih tatvin in tudi obravnavan zaradi prekrškov zoper javni red in mir, niso konkretizirane z navedbo zaradi kakšnih prekrškov je bil tožnik kaznovan s pravnomočno odločbo oziroma zaradi katerih kaznivih dejanj je bil obsojen s pravnomočno sodbo, kdaj in na kakšno kazen. Brez takih konkretnih ugotovitev v postopku glede pravnomočnih obsodb za storjena kazniva dejanja in pravnomočno izrečenih kazni za storjene prekrške, pa po mnenju sodišča ni mogoča ocena nevarnosti za javni red in tudi ni mogoča presoja zakonitosti sporne odločitve. Tozadevni tožnikovi ugovori so zato utemeljeni.

Utemeljen je tudi tožnikov ugovor, da se zaslišanja ni udeležil zaradi tega, ker ni nikoli prejel vabila na zaslišanje. Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da mu tožena stranka vabila ni poslala na njegov naslov, ki ga je navedel v svoji vlogi, temveč, da ga je vabila na zaslišanje le enkrat in to na naslov ..., od koder se je pošiljka vrnila z oznako nepoznan. To pa pomeni, da je tožena stranka kršila tudi določbe 8. in 135. člena ZUP, ker pred izdajo odločbe stranki ni dala možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo in da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).