Jedro

Tožnik je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti, zato je upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je opravljal delo v spornem obdobju.

Obresti na neizplačane razlike v plači so stranska terjatev, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred razširitvijo tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2010 obračunati bruto ter izplačati neto razliko v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo, ki bi mu pripadala za 26. plačni razred ob upoštevanju prevedbe na dolžnost „nižjega vojaškega uslužbenca I. razreda specialista manipulanta varnostnika“ z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov razlike plače za 23. plačni razred od 1. 8. 2008 dalje ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov razlike plače od 23. do 26. plačnega razreda od 29. 2. 2010 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep št. ... z dne 3. 8. 2009 odpravi, ter da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 1. 8. 2008 prevesti v 26. plačni razred (I. točka izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2010 obračunati bruto ter izplačati neto razliko v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo, ki bi mu pripadala za 26. plačni razred ob upoštevanju prevedbe na dolžnost „nižjega vojaškega uslužbenca I. razreda specialista manipulanta varnostnika“, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posamezne mesečne neto razlike v plači tečejo od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je primarni in podredni tožbeni zahtevek za obračun in plačilo neto razlike v plači s pp med 19. in 26. plačnim razredom, kolikor ta zahtevek za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2010 presega prisojeni znesek iz II. točke izreka sodbe ter v celoti za obdobje od 2. 2. 2010 dalje (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 171,31 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka). S sklepom je tožbo v delu zahtevka, da se tožeči stranki od 1. 8. 2008 dalje prizna status vojaškega uslužbenca, zavrglo.

Zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka se strinja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2010 dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti nižjega vojaškega uslužbenca manipulanta varnostnika, ki se opravlja v nazivu vojaškega uslužbenca I. razreda - specialist, ne strinja pa se z dosojeno višino razlike v plači. Meni, da tožniku pripada razlika v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi ga tožena stranka na dan 1. 8. 2008 tudi formalno razporedila na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je sicer dejansko opravljal delo v spornem obdobju. Sklicuje se na sodbo opr. št. Pdp 1336/2010 z dne 19. 5. 2011 in sodbo opr. št. Pdp 888/2010 z dne 17. 2. 2011. Pri določitvi plačnega razreda po ZSPJS je potrebno ugotoviti dejansko stanje (plačo delovnega mesta in javnega uslužbenca) na dan 31. 7. 2008, vendar pa je ugotovljeno dejansko stanje na navedeni dan podlaga le za prevedbo (natančneje: za določitev v plačni razred po novih predpisih), ne more pa dejansko stanje na navedeni dan biti relevantno za določitev višine razlike v plači po dejanskem delu za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2010. Najprej bi bilo potrebno opraviti prevedbo tožnika glede na formalno razporeditev, nato pa še prerazporeditev - s prevedene dolžnosti na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca manipulanta varnostnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika s prevedbo pravilno in zakonito uvrstila v 19. plačni razred ter da dolžnost analitik V, v katero se je prevedla tožnikova formacijska dolžnost, sodi v plačno skupino J, plačno podskupino J1, medtem, ko se je formacijska dolžnost, katere naloge je tožnik dejansko opravljal, prevedla v dolžnost, ki sodi v plačno skupino C. To torej pomeni, da bi bilo potrebno upoštevati določbo 20. člena ZSPJS, kar bi posledično pomenilo, da bi bil uvrščen v 21. plačni razred. Opozarja še na sodbi opr. št. Pdp 814/2012 z dne 30. 11. 2012 in opr. št. Pdp 1336/2010 z dne 19. 5. 2011. Tožnik je šele na naroku 28. 2. 2013 spremenil tožbo tako, da je 23. plačni razred v primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku spremenil v 26. plačni razred. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti glede razširjenega tožbenega zahtevka. Pri ugovoru vztraja in meni, da so zakonske zamudne obresti od razlike v plači med 23. in 26. plačnim razredom za obdobje pred 28. 2. 2010 zastarale. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da je bistveno, da je tožnik pred in po prevedbi dejansko opravljal enako delo. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, saj ne gre za zadeve, v katerih bi bila ključna vprašanja primerljiva s konkretno zadevo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen manjšega dela glede obresti.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko v plači, ki jo je prejemal glede na formacijsko dolžnost in plačo, ki bi jo moral prejemati za delo na formacijski dolžnosti, kjer je delo v spornem obdobju (od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2010) dejansko opravljal. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti, zato je upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je opravljal delo v spornem obdobju.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do plače za 26. plačni razred, ter da bi bilo najprej potrebno opraviti prevedbo glede na formalno razporeditev ter nato še prerazporeditev s prevedene dolžnosti na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca manipulanta varnostnika. Tožena stranka je pri izvedbi prevedbe morala upoštevati vsebino veljavne pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa o razporeditvi in določb o plači tožnikovega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova formacijska dolžnost „tehnik III“ pravilno prevedena v dolžnost „analitik V“. V konkretnem primeru samo dejstvo prevedbe ni pomembno, temveč je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na dan 31. 7. 2008 opravljal delo na formacijski dolžnosti manipulant varnostnik ter, kolikor bi bil tožnik tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, na kateri je dejansko opravljal delo, bi bil preveden v 26. plačni razred, kar je potrdila tudi tožena stranka sama (s simulacijo prevedbe). Pritožba zato tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 20. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). Tožnik, kot že navedeno, ni bil razporejen na drugo dolžnost, ki bi bila razvrščena v drugo plačno skupino, zato se ne more upoštevati konkretna zakonska določba, ki govori o varovanju in prenosu plačnega razreda javnega uslužbenca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do razlike v plači med 23. in 26. plačnim razredom.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer v delu, v katerem tožena stranka ugovarja zastaranje obrestnega dela tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači med 23. in 26. plačnim razredom za obdobje pred 28. 2. 2010, ker je tožnik šele na naroku 28. 2. 2013 tožbeni zahtevek spremenil tako, da je 23. plačni razred spremenil v 26. plačni razred. Po določbi prvega odstavka 374. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) zastarajo terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno, ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Obresti na neizplačane razlike v plači so stranska terjatev, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred razširitvijo tožbe. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, višji tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od razlike plače do 23. plačnega razreda od 1. 8. 2008 dalje, zakonske zamudne obresti od razlike plače med 23. in 26. plačnim razredom pa od 29. 2. 2010 dalje, višji obrestni zahtevek se zavrne. V preostalem delu je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj je bila njena pritožba z izjemo manjšega dela glede obresti, sicer v celoti neutemeljena. Stroške odgovora na pritožbo tožnik krije sam, ker le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve.