Jedro

Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega ali drugega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. čl. ZDPra, tega ne more uveljavljati v pravdi oziroma drugem postopku. Tožeča stranka je spor za povračilo plačane najemnine za obdobje od dneva, ko bi morala biti sklenjena pogodba o prodaji stanovanja, do dneva, ko je bila dejansko sklenjena, opredelila kot spor iz neupravičene pridobitve, torej na podlagi 210. čl. ZOR, sodišče prve stopnje pa kot odškodninski spor na podlagi 183. ZOR. Vendar pa določbe ZOR (ne 183. čl. ne 210. čl. in nadaljnji) v obravnavanem sporu ne pridejo v poštev. Primarni interes privatizacijskega upravičenca po SZ je sklenitev prodajne pogodbe. Njegovi interesi so v primeru kršitve kontrahirne dolžnosti zavarovani s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, ki se oblikuje po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za stanovanje (5. odst. 117. čl. SZ). Če bi bil poleg tega upravičen tudi do vrnitve plačane (neprofitne) najemnine, bi bil deležen dvojnega pravnega varstva: sklenitve prodajne pogodbe za kupnino po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za odkup in še do odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka sodbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici glavnico v znesku 79.129,00 SIT in zakonite zamudne obresti od zneskov: - 5.084,00 SIT od 18.2.1993 do plačila, - 6.625,00 SIT od 19.1.1994 do plačila, - 6.625,00 SIT od 14.2.1994 do plačila, - 6.625,00 SIT od 16.3.1994 do plačila, - 6.625,00 SIT od 15.4.1994 do plačila, - 6.625,00 SIT od 16.5.1994 do plačila, - 6.956,00 SIT od 21.6.1994 do plačila, - 6.979,00 SIT od 20.7.1994 do plačila, - 6.990,00 SIT od 11.8.1994 do plačila, - 7.002,00 SIT od 14.9.1994 do plačila, - 7.029,00 SIT od 24.10.1994 do plačila, - 7.096,00 SIT od 14.11.1994 do plačila, - 7.107,00 SIT od 20.12.1994 do plačila, - 7.150,00 SIT od 18.1.1995 do plačila, - 7.186,00 SIT od 15.2.1995 do plačila, - 7.197,00 SIT od 17.3.1995 do plačila, - 7.180,00 SIT od 20.4.1995 do plačila, - 7.157,00 SIT od 19.5.1995 do plačila, - 7.143,00 SIT od 19.6.1995 do plačila, - 7.142,00 SIT od 18.7.1995 do plačila, - 7.149,00 SIT od 17.8.1995 do plačila, - 7.923,00 SIT od 20.9.1995 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 43.700,00 SIT stroškov pravdnega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 79.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, višji tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). K dolžnosti prodaje stanovanja je toženo stranko zavezalo določilo 117. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), vendar le, če so izpolnjeni točno določeni pogoji. Kontrahirna dolžnost torej ni obstajala avtomatično že ob zahtevi zainteresirane stranke. Da je tožena stranka lahko preverila izpolnjevanje vseh pogojev, je potrebovala nekaj časa in ugotovila, da tožnica nima privolitve imetnika stanovanjske pravice za odkup in izjave po 148. čl. SZ. Zato je ocenila, da tožeči stranki ni dolžna prodati stanovanja in na njeno zahtevo ni sklenila kupoprodajne pogodbe. Prodaji stanovanja se je upirala zgolj zato, ker je bila prepričana, da tožnici pravica do odkupa ne pripada. Pri odgovornosti v zvezi z obveznostjo sklenitve pogodbe gre za krivdno odškodninsko odgovornost. V toženkinem ravnanju pa ni krivde, saj je ravnala v skladu s svojim pravnim prepričanjem, v čemer ni ne malomarnosti ne naklepa. Tožena stranka je bila obremenjena z izredno velikim številom istovrstni zadev ter je zaradi tega formirala celo oddelek, ki se je ukvarjal izključno s to problematiko. Toženi stranki zato ni mogoče naprtiti odgovornosti za zatrjevano škodo, kakor tudi ne protipravnosti ravnanja. Tožnica je kupila stanovanje po vrednosti točke na dan 21.2.1993 po ceni 946.884,00 SIT. Navedeni znesek je na ta dan predstavljl vrednost 15.294,00 DEM. Ker je bila tožnica na dan 12.10.1996, ko je dejansko plačala kupnino, dolžna nominalno isti tolarski znesek, je ta predstavljal le 10.512,00 DEM. Dejansko je tožeča stranka prihranila na ta račun protivrednost 4.782,00 DEM, kar predstavlja korist iz škodnega dogodka, ki je bistveno večja od vtoževane škode. Tožena stranka se tudi ne strinja z razlago sodišča, da tožnica ni mogla v večji meri zmanjšati škode. Dejstvo je, da je tožnica na dan 21.2.1993 razpolagala s 400.000,00 SIT z namenom odkupa stanovanja. Preprečitev povečanja škode je tožničina dolžnost in bi morala znesek vsaj položiti na banko. Tako pridobljene obresti bi po prepričanju tožene stranke presegle vtoževani znesek. Glede na navedeno tožena stranka meni, da tožnici škoda ni nastala. Če bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje, bi tožnica približno 1/5 stanovanja že odplačala v mesečnih obrokih. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo procesne predpostavke po 14. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) ter ob napačni odločitvi o glavni stvari posledično tudi napačno odločilo o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov ali pa sodbo prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožba izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in očitno meni, da je v tem, ker sodišče prve stopnje določila 14. čl. ZDPra, po katerem mora tisti, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka, ni štelo kot procesne predpostavke, torej ovire za sprožitev pravdnega postopka, če ta predpostavka ni izpolnjena. Vendar pa je na ta ugovor, uveljavljan že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to sodišče že tudi pravilno odgovorilo. Zakon ne predvideva sankcij za tistega, ki to dolžnost opusti. Nedvomno ga - v primeru, ko pravda ne bi bila potrebna - zadenejo stroškovne sankcije. Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega ali drugega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo, tega ne more uveljavljati v pravdi oziroma drugem postopku. Zatrjevane procesne kršitve torej ni, pri preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zahtevek za odkup stanovanja po privatizacijskih določilih SZ vložila 21.1.1993, kar pomeni, da bi morala biti prodajna pogodba sklenjena najkasneje 21.2.1993 (5. odst. 117. čl. SZ), dejansko pa je bila sklenjena 12.8.1996. V tem času je tožnica plačevala najemnino, prodajno pogodbo pa je sklenila za kupnino, kot bi jo morala, če bi bila pogodba pravočasno sklenjena, torej po vrednosti točke na dan 21.2.1993. Tožeča stranka je spor za povračilo plačane najemnine opredelila kot spor iz neupravičene pridobitve, torej na podlagi 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sodišče prve stopnje pa kot odškodninski spor na podlagi 183. ZOR, obseg odškodnine pa določilo upoštevaje 266. čl. ZOR. Vendar pa določbe ZOR (ne 183. čl. ne 210. čl. in nadaljnji) v obravnavanem sporu ne pridejo v poštev in v tem se kaže zmotna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje. Za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja posebna ureditev Stanovanjskega zakona. Določbe SZ o lastninjenju in privatizaciji imajo posebno naravo, saj se je na njihovi podlagi družbena lastnina preoblikovala v lastnino z znanimi titularji, obenem pa se je s tem dosegla celovita reforma stanovanjskega področja. Določbe SZ, ki urejajo privatizacijo, zato ne temeljijo na načelih obligacijskega prava, kot so svoboda urejanja obligacijskih razmerij, enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih in enake vrednosti dajatev. Pri privatizaciji stanovanj tako prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in za kakšno ceno. Če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon, mora stanovanje prodati in to za kupnino, oblikovano po določbah SZ. V običajnem prometu blaga in storitev je nadomestitev škode tisto pravno sredstvo, ki pri kršitvi kotrahirne dolžnosti najbolje zavaruje koristi zainteresirane osebe, saj običajno prisilna sklenitev pogodbe, ki sledi sodni odločbi, zanjo nima več smisla. Nadomestitev škode je torej edino učinkovito pravno sredstvo in tega zagotavlja določba 183. čl. ZOR. Pri kršitvi kontrahirne dolžnosti po SZ pa je ne glede na potek časa primarni interes privatizacijskega upravičenca sklenitev prodajne pogodbe. Njegovi interesi so v primeru kršitve kontrahirne dolžnosti zavarovani s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, ki se oblikuje po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za stanovanje (5. odst. 117. čl. SZ). Če bi bil poleg tega upravičen tudi do vrnitve plačane (neprofitne) najemnine, bi bil deležen dvojnega pravnega varstva: sklenitve prodajne pogodbe za kupnino po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za odkup in še do odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti. Prav ima torej pritožba tožene stranke, ki graja takšno uporabo materialnega prava, saj so interesi privatizacijskega upravičenca - tožnice ustrezno zavarovani že s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje pod navedenimi pogoji. Na podlagi določila 4. tč. 373. čl. ZPP/77 je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, torej delu, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo. Po določilu 2. odst. 166. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa ji je odmerilo po stroškovniku, pri čemer ni upoštevalo posvetovanja in poročila stranki, saj so ta dejanja že vsebovana v drugih opravilih (sestavi vlog in zastopanju). Tako ji je priznalo stroške odgovora na tožbo in zastopanja v skladu z odvetiško tarifo.