Jedro

Niti v opominu toženi stranki in tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni tožnik navedel razloga oziroma očitka toženi stranki, zaradi katerega namerava odpovedati oziroma je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ampak je zapisal le, da so izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker tožnik v opominu ni navedel, katero kršitev mora delodajalec odpraviti oziroma katere obveznosti mora izpolniti v roku treh dni, je njegova izredna odpoved neutemeljena, saj ni navedel razloga. Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da je dovolj, če delavec navede le zakonsko določilo. Razlog mora biti opredeljen tudi v opominu, da se delodajalec z njim seznani in ga ima možnost odpraviti, prav tako pa mora biti dejanski razlog opredeljen tudi v izredni odpovedi delavca, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita, in iz tega razloga tožnik ni upravičen do plačila odškodnine in odpravnine iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo 29. 5. 2017 in se mu prizna delovna doba za čas med 22. 5. 2017 in 29. 5. 2017 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni za maj 2017 obračuna nadomestilo plače še v višini 228,48 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 do plačila (točka III izreka), obračuna regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR, od tega odvede akontacijo dohodnine in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 do plačila, plača zakonske zamudne obresti od neto zneska 664,44 EUR regresa za letni dopust za leto 2015 za čas od 2. 7. 2015 do 26. 1. 2016, od sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 283,33 EUR bruto odvede akontacijo dohodnine in mu izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila (točka IV izreka), obračuna 15.595 EUR bruto iz naslova neplačanih nadur dela, od tega bruto zneska zanj odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila (točka V izreka). Zavrnilo pa je tožbene zahtevke za obračun in izplačilo nadomestila plače za maj 2017 še v znesku 556,52 EUR bruto, odškodnine iz naslova odpovednega roka v višini 981,26 EUR in za plačilo neto odpravnine v višini 4.395,23 EUR vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter plačilo zamudnih obresti od neto zneska tega regresa za čas od 26. 1. 2016 dalje, za obračun in izplačilo še 50 EUR bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2017 z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov regresa za letni dopust za leto 2013 za čas pred 16. 6. 2014 ter za leto 2017 za čas pred 2. 7. 2017 ter za izplačilo tistega dela zneska 15.595,18 EUR tožniku, ki presega prisojeni mu neto znesek od tega bruto zneska namesto odvedbe davkov in prispevkov v tem obsegu (točka VI izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 695,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnik se pritožuje zoper točko VI b, c in d izreka ter odločitev o stroških postopka (točka VII izreka) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka tako, da mora tožena stranka tožniku povrniti vse stroške vključno s pritožbenimi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. Neutemeljena je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zgolj zato, ker se je tožnik v odpovedi skliceval le na zakonske razloge za odpoved. Že sama zamuda pomeni, da je bil izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi po 4. alineji prvega podstavka 111. člena ZDR-1 ne glede na to, da je tožena stranka tožniku pripadajoče plače kasneje izplačala, zato je očitek sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral razlogov, neutemeljen. Tožnik je toženi stranki podal tudi opomin pred izredno odpovedjo in tudi obvestil inšpektorat za delo. Ker je izredna odpoved zakonita, je tožnik upravičen tudi do plačila odpravnine in odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2017 nezakonita, je materialno pravno zmotna. Iz navedb tožene stranke in listin v spisu je mogoče zaključiti, da je tožena stranka storila vse, da bi bila tožniku dana možnost, da se pripravi na zagovor v zvezi z očitki v obdolžitvi in se v celoti seznani z vsebino, vendar se je tožnik izmikal vročitvi poštne pošiljke, v kateri so bile vse pomembne listine za pripravo zagovora. Sodišče je tako zmotno uporabilo določbe 85. člena ZDR-1, posledično pa niso relevantni razlogi, ki jih sodišče navaja v nadaljevanju, saj okoliščine, kdaj je delodajalec dejansko odjavil tožnika iz delovnega razmerja, na samo zakonitost izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nimajo nobenega vpliva. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki IV pod a), b) in c) za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2013, sorazmernega dela regresa za leto 2017 in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2015, pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa se tudi ni izreklo o vseh odločilnih okoliščinah. Svojo odločitev je utemeljilo zgolj z izpovedjo priče A.A., ni pa se izjavilo o listinskih dokazih, ki jih je predložila tožena stranka in sicer o vseh plačilih listah, saj je izbralo le tiste, ki utemeljujejo izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015, ne pa tudi drugih, med katerimi tožena stranka izrecno izpostavlja listino z nazivom "Izpis shranjenih plač - po delavcih (01. 01. 2013 -31. 12. 2017), ki se nanaša na tožnika. V tej listini je v rubriki "Naziv in vrste plačila" pod številko ... naveden regres v znesku 2.272,14 EUR bruto in 1.909,60 EUR neto. Gre za izpis knjigovodskih postavk, s katerimi so dokumentirana plačila tožniku. Ta listina ima naravo poslovne listine, zaradi tega jo je potrebno ocenjevati kot verodostojno poslovno listino, ki je tožnik ni izpodbijal. Vse postavke, ki izhajajo iz te listine, so bile tožniku izplačane. Sodišče se tudi ni izjasnilo o podatkih iz te listine, ki se nanašajo na izplačilo plač in nadur. Iz listine izhaja, da je tožnik v tem obdobju prejel 41.435,43 EUR bruto oz. 28.641,43 EUR neto, nadure bruto 15.653,04 EUR in neto 10.753,68 EUR. Tako je tožnik prejel vse, kar mu po pogodbi o zaposlitvi gre. Sodišče prve stopnje pa je povsem nekritično sledilo tožniku, saj je bila osnova za obračun ur določena v pogodbi o zaposlitvi v višini 3,84 EUR in ni bila nikoli spremenjena.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in navaja, da je neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Tudi tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. Ker je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi tožene stranke zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 22. 5. 2017 (pravilno:12.5.2017) nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožnik vabilo na zagovor prejel pred za dne 12. 5. 2017 določenim terminom zagovora, prav tako pa mu je, kljub temu da je štela, da je bila tožniku izredna odpoved vročena dne 17. 5. 2017, šele z 22. 5. 2017 prekinila delovno razmerje. Tako je izredna odpoved tožene stranke nezakonita, saj je tožena stranka kršila določbo drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ko tožniku ni omogočila zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da se je tožnik izmikal vročitvi in da je tožena stranka storila vse, da bi mu omogočila zagovor, pritožbeno sodišče poudarja, da se je tožnik s poštno pošiljko seznanil šele z dvigom dne 24. 5. 2017, torej po datumu zagovora, kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožena stranka ni dokazala, da se je lahko tožnik z vsemi listinami seznanil po SMS sporočilu, ki naj bi mu ga poslala tožena stranka. Prav tako je tožena stranka kršila tudi določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj, glede na to, da je delovno razmerje s tožnikom prekinila šele pet dni po vročitvi odpovedi tožniku, ni izkazala, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal dodatni razlog, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke tudi s tem v zvezi neutemeljene.

10. Prav tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nezakonita tudi izredna odpoved, ki jo je toženi stranki dal tožnik. Niti v opominu toženi stranki z dne 4. 5. 2017 in tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2017 ni tožnik navedel razloga oziroma očitka toženi stranki, zaradi katerega namerava odpovedati oziroma je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ampak je zapisal le, da so izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker tožnik v opominu ni navedel, katero kršitev mora delodajalec odpraviti oziroma katere obveznosti mora izpolniti v roku treh dni, je njegova izredna odpoved neutemeljena, saj ni navedel razloga. Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da je dovolj, če delavec navede le zakonsko določilo. Razlog mora biti opredeljen tudi v opominu, da se delodajalec z njim seznani in ga ima možnost odpraviti, prav tako pa mora biti dejanski razlog opredeljen tudi v izredni odpovedi delavca, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita, in iz tega razloga tožnik ni upravičen do plačila odškodnine in odpravnine iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. 11. Glede na to, da je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval priznanje delovne dobe in vseh pravic iz delovnega razmerja do 29. 5. 2017, je sodišče prve stopnje temu zahtevku utemeljeno ugodilo.

12. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v točki IV izreka, da je tožnik upravičen do regresa za letni dopust za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 do plačila, do zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2015 za čas od zapadlosti do plačila in do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve obširno in argumentirano pojasnilo svojo odločitev. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je tožniku plačala regres za letni dopust za leto 2013, regres za letni dopust za leto 2015 mu je izplačala z zamudo, medtem ko je v zvezi z regresom za letni dopust za leto 2017 dokazala le, da je bil regres obračunan, ne pa tudi, da je bil plačan.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do listine "Izpis shranjenih plač - po delavcih (01. 01. 2013 - 31. 12. 2017)", ki ima naravo poslovne listine in iz katere izhaja, da je bil tožniku v tem obdobju izplačan regres. Ta listina ne dokazuje, da je tožnik dejansko dobil izplačane regrese za letni dopust, ki mu jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Prav tako v zvezi z dosojenim zneskom v točki V izreka za plačilo opravljenih nadur iz listine v prilogi pod B22 ne izhaja, da je tožnik dejansko prejel zneske, ki so na tej listini (tretji list priloge) navedeni. Tožena stranka namreč ne v zvezi s plačilom regresov za letni dopust in tudi ne v zvezi s plačilom opravljenih nadur, katerih število med strankama ni bilo sporno, ni dokazala, da je iz teh naslovov tožniku na transakcijski račun nakazala kakšne zneske. Prav tako ni dokazala, da bi tožnik prejel iz tega naslova gotovino. Tako je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku plačala le tiste zneske, ki mu jih je obračunala na plačilnih listah.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožniku, ker je bila osnova za obračun ur določena v pogodbi o zaposlitvi v višini 3,84 EUR in ni bila nikoli spremenjena. Sodišče prve stopnje je pri izračunu plačila za opravljeno nadurno delu upoštevalo urno postavko po drugem odstavku 67. člena KPGD in pred njo veljavnim petim odstavkom 41. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti ( Ur. l. RS, št. 1/05 do 75/13), ki jo je pri svojem izračunu uporabila tudi tožena stranka pri svojih izračunih na tretjem listu prilog pod B22. 15. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o utemeljenosti pritožb bistvene. Ugotovilo je, da sta pritožbi neutemeljeni, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa sami krijeta vsaka svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj z njima k odločitvi nista bistveno pripomogli (155. člen ZPP).