Jedro

Pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev (delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, izpostavljenosti prekomernemu hrupu in normiranega dela) časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, saj je z omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in delnega nadomestila neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2014 v celoti in odločbo št. ... z dne 30. 10. 2013 v delu, ki se nanaša na pravice iz invalidskega zavarovanja v prvem odstavku izreka. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, brez izpostavljenosti prekomernemu hrupu, brez normiranega dela, s polnim delovnim časom od 1. 10. 2013 dalje. Tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno in pravice do delnega nadomestila, pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2014 in št. ... z dne 30. 10. 2013 in priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Nadalje je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja je pritožbo vložil tožnik in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da kot pravno neuka stranka ni razumel izvedenskega mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec specialist psihiater in se s tem v zvezi tudi ni izjasnil, misleč, da navedeno izvedensko mnenje ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju ter tožbenemu zahtevku. Mnenje sodnega izvedenca, da ima tožnik na razpolago učinkovite načine razbremenjevanja (občasni bolniški stalež, skrajšan delovnik) so neutemeljene. Tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik se pri priznavanju bolniškega staleža oziroma skrajševanju delovnega časa vedno opirata na dokončno mnenje invalidske komisije. Tokrat pa se bosta opirala na sodbo sodišča prve stopnje. Tako je malo verjetno, da bosta sledila mnenju izvedenca o drugem učinkovitem načinu razbremenjevanja. Tožnik vztraja pri mnenju, da njegovo zdravstveno stanje ne dopušča, da bi delo opravljal v polnem delovnem času. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in da se mu v okviru III. kategorije invalidnosti prizna tudi časovna razbremenitev, tako da delo opravlja po 4 ure dnevno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnik sodbo izpodbija samo v delu, ki se nanaša na ugotovitev invalidnosti in s tem v zvezi na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Po preizkusu tega dela sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporni zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja in brez izpostavljenosti prekomernemu hrupu, s polnim delovnim časom od 1. 10. 2013 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo kontrolni pregled potreben v mesecu oktobru 2015 ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožniku zagotovi pravico do premestitve.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku v okviru priznane III. kategorije invalidnosti potrebna tudi časovna razbremenitev, torej da se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) v 82. členu določa pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno. Tako pravico je mogoče priznati v primeru, če zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela ali za drugo delo, vsaj s krajšim delovnim časom od polnega.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik po izobrazbi ključavničar, ter da je zaposlen na delovnem mestu „proizvodni delavec II - obdelovalec pločevine I“. Iz mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da gre pri tožniku za vrtoglavico, za zaznavno naglušnost srednje stopnje obojestransko, za depresivno epizodo in pa za neopredeljeno polinevropatijo, kar je tožnik potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje in pa s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra. Iz obeh mnenj izhaja, da zaenkrat pri delu ni potrebna časovna razbremenitev.

10. Sodni izvedenec specialist psihiater je po vpogledu v medicinsko dokumentacijo in pa po osebnem pregledu tožnika podal izvid in mnenje, da tožnik že dlje časa obiskuje psihiatrično ambulanto zaradi socialnih posledic zmanjšanja mentalne funkcionalnosti, ki se na osebnem nivoju kaže z znaki adaptacijske krize in drugih oblik stresnega reagiranja. Pretežno znižano razpoloženje s kognitivno disfunkcijo poleg prekomerne tesnobnosti je v njegovem primeru del običajnega čustvenega stanja, združenega z mejnimi umskimi sposobnostmi in relacijskimi problemi. Po mnenju sodnega izvedenca ni potrebna časovna razbremenitev pri delu, temveč lahko pridejo v poštev ustrezni načini razbremenjevanja, potrebna pa je dodatna stvarna razbremenitev in sicer, da tožnik ne opravlja normiranega dela, kar mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo.

11. Izvedenec je tudi po stališču pritožbenega sodišča prepričljivo odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča. Tožnik na podano pisno izvedensko mnenje tudi ni podal pripomb. Mnenje je popolnoma jasno in razumljivo, tako da so pritožbene navedbe, da tožnik ni razumel psihiatričnega izvedenskega mnenja, neutemeljene. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, kot so opisane v medicinski dokumentaciji, ki jo je pri podaji mnenja tudi upošteval sodni izvedenec in se do nje tudi opredelil. Tako iz predsodnega postopka, kot tudi iz pridobljenega dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje in pa iz izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja ugotovitev, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi zdravstvenih težav, povezanih z njegovimi že omenjenimi boleznimi in da so pri delu potrebne stvarne razbremenitve. Časovna razbremenitev pa zaenkrat ni potrebna, saj so po mnenju sodnega izvedenca v teh primerih, torej ko je potrebno razbremenjevanje, na voljo drugi ukrepi. En od teh ukrepov (očitno, ko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja) je tudi bolniški stalež. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še poudarja, da je namen bolniškega staleža ravno v tem, da zavarovanec, ki zaradi trenutnih zdravstvenih težav začasno ni zmožen opravljati dela oziroma dela v polnem delovnem času, da se mu v tem primeru prizna bolniški stalež. Odločanje o bolniškem staležu je v pristojnosti organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki so pri svojem delu samostojni. Vsako zadevo morajo presojati glede na trenutno zdravstveno stanje, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bodo organi ZZZS avtomatično sledili mnenjem invalidskih komisij oziroma predmetni sodbi. Nenazadnje pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bilo predmet sojenja dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 24. 4. 2014. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju pa so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki v zvezi z priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.