Jedro

Po določilu 1. odstavka 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih je stanovanjsko razmerje prenehalo, če je imetnik stanovanjske pravice v celoti oddal stanovanje podstanovalcem. Stanovanjsko razmerje je v takem primeru prenehalo po sili zakona neposredno po samem dejanju (oddaji stanovanja). V obravnavani zadevi je tako prenehalo pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (to je pred 19.10.1991). Toženka ob takem stanju ni imela več položaja imetnice stanovanjske pravice ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, kakšnega drugega naslova za bivanje v spornem stanovanju pa tudi ni imela. Izpraznitveni zahtevek je bil zato utemeljen na podlagi določb 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v zvezi z 2. odstavkom 159. člena stanovanjskega zakona (sama izpraznitev pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju utemeljena tudi z določilom 58. člena sedaj veljavnega stanovanjskega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločalo zgolj o tožbenem zahtevku tožeče stranke in zavrnilo njen zahtevek, da naj se ugotovi, da je toženki prenehalo stanovanjsko razmerje za stanovanje v Ljubljani,... št. 42/III in tudi nadaljnji zahtevek, da mora toženka to stanovanje izprazniti.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je spredaj navedenemu tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji poudarja, da je na poziv tožnice z dne 30.10.1991 vložila vso potrebno dokumentacijo za nakup spornega stanovanja. Ko pa je urgirala rešitev zadeve, je tožnica 17.6.1992 odgovorila, da ji ni dolžna prodati stanovanja, ker da ji je prenehalo stanovanjsko razmerje. Temu sporočilu pa je sledila tudi tožba zaradi izpraznitve stanovanja. Ocenjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. Navedeno sodišče se ni v razlogih sodbe opredelilo ali je stanovanjsko razmerje prenehalo, ker toženka šest mesecev naj ne bi stanovala v spornem stanovanju, ali ker ga je v celoti oddala v podnajem. Priče so sicer razdeljene v dva tabora, vendar so le dejstva, da je imela stalno prijavljeno bivanje v Ljubljani, da je nekaj časa res živela v Beogradu, vendar zaradi družinskih razmer, nato pa na Dunaju, ker v Sloveniji ni dobila zaposlitve. Toda celotnega stanovanja ni oddala v podnajem kot se sklepa, ker je potrebno upoštevati njeno razmerje z V. in dejstvo, da se je za vikende vračala v Ljubljano in v sporno stanovanje. Ko je bivala na Dunaju ali v Beogradu, res ni mogla zadovoljevati stanovanjskih potreb v spornem stanovanju, je pa treba upoštevati, da je iskala službo in jo sedaj tudi našla v Ljubljani. V pobijani sodbi zavzeto stališče o prenehanju stanovanjskega razmerja je togo in nesprejemljivo. Če bi se takega stališča držali tudi drugi stanodajalci, bi veliko ljudi ostalo brez stanovanj. Treba je namreč upoštevati nastale gospodarske razmere, ko veliko ljudi išče delo izven Ljubljane. Predlaga, da naj se pobijana sodba razveljavi in vzpostavi sodba sodišča prve stopnje.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija formalno sicer ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, očita pa sodbi sodišča druge stopnje nejasnost, ker da se ni opredelilo ali naj bi stanovanjsko razmerje prenehalo zaradi več kot šestmesečne neuporabe stanovanja ali pa zaradi oddaje celotnega stanovanja v podnajem. Navedena izvajanja pomenijo vsebinsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča navedena kršitev postopka ni podana. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je toženka zadovoljevala svoje stanovanjske potrebe po izselitvi iz spornega stanovanja sprva v Beogradu, nato pa na Dunaju. Po ugotovitvah istega sodišča tega dejstva ne spreminja okolnost, da je toženka občasno prišla v sporno stanovanje, ker je stanovanje pred tem praktično izpraznila in ga oddala v podnajem V., ki je lahko uporabljal celotno stanovanje brez omejitev. Na podlagi takih ugotovitev je zaključilo, da je poleti 1991 oddala celotno stanovanje v podnajem, pri tem pa poudarilo, da v primerih, ko se odda celotno stanovanje v podnajem, preneha stanovanjsko razmerje takoj, in ne šele po šestih mesecih kot je napačno sklepalo sodišče prve stopnje.

Navedeni povzetek razlogov po oceni revizijskega sodišča dovolj pojasnjuje, da vsebuje sodba sodišča druge stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih spornega razmerja, vključno o pravni podlagi, in da razlogi niso nejasni. V okviru uradnega dela preizkusa pa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče vezano. Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo tako materialnopravno odločitev kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Po določilu 1. odstavka 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih je namreč stanovanjsko razmerje prenehalo, če je imetnik stanovanjske pravice v celoti oddal stanovanje podstanovalcem. Stanovanjsko razmerje je v takem primeru prenehalo po sili zakona neposredno po samem dejanju (oddaji stanovanja). V obravnavani zadevi je tako prenehalo pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (to je pred 19.10.1991). Toženka ob takem stanju ni imela več položaja imetnice stanovanjske pravice ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, kakšnega drugega naslova za bivanje v spornem stanovanju pa tudi ni imela. Izpraznitveni zahtevek je bil zato utemeljen na podlagi določb 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v zvezi z 2. odstavkom 159. člena stanovanjskega zakona (sama izpraznitev pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju utemeljena tudi z določilom 58. člena sedaj veljavnega stanovanjskega zakona).

V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zadevajo dejanske navedbe in socialne razmere, pa je opozoriti, da dejanskih trditev revizijsko sodišče ne more upoštevati, navedbe socialnega značaja pa ne morejo povzročiti drugačne materialnopravne presoje. Glede na ugotovitev, da v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, uradoma upoštevne kršitve pa niso bile storjene, je revizijsko sodišče moralo revizijo toženke zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).