Jedro

Ni zakonske ovire, da bi razpravljajoči sodnik sodeloval pri sprejetju odločitve glede podaljšanja pripora.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila T. Z. spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo in ji za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen 4 mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 pet mesecev zapora ter ji določilo enotno kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let, s posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovanki U. B. plača 500,00 EUR ter oškodovancema D. K. in N. K. plača 1.400,00 EUR ter jo oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojene T. Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojena pravočasno dne 22. 3. 2013, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve kazenskega postopka, kršitve določb Ustave RS in kršitve določb EKČP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje, ki naj o zadevi odloči pred novim popolnoma spremenjenim senatom. Obsojena v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se v celoti sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v senatu, ki je odločal o podaljšanju pripora, sodelovala sodnica, ki je v isti zadevi odločala o obtožbi. Prav tako uveljavlja kršitev načela „fair trial“ in določbe prvega odstavka 29. člena Ustave ter d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj je sodišče zavrnilo dokaze, ki jih je predlagala obramba, prav tako je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 3. 4. 2013, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da se obsojenka sklicuje na pritožbo svojega zagovornika ter ponovno uveljavlja kršitev načela poštenega sojenja, na kar je odgovorilo že višje sodišče v točki 8 svoje sodbe in argumentirano zavrnilo očitek pristranskosti predsednice senata. V sodbah obeh sodišč tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišču že v pritožbi očital zagovornik, obsojenka pa jo ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ta očitek dejansko ni bil konkretiziran niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojeni, ki nanj ni odgovorila.

B.

5. Obsojena v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se v celoti sklicuje na vse navedbe, podane v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter ponovno uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj okoliščina, da je razpravljajoča sodnica sodelovala v senatu, ki je odločal o podaljšanju pripora kot sodnica poročevalka, nato pa v isti zadevi odločala o obtožbi, zagotovo meče vsaj senco dvoma na njeno integriteto.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Višje sodišče je že v točki 8 sodbe navedlo, da lahko predsednik sodečega senata sodeluje v zunajobravnavnem senatu, ko ta odloča o podaljšanju pripora, kar nedvomno velja tudi za hišni pripor. Glede tega se je izreklo že Vrhovno sodišče v svojih odločbah I Ips 273/2002, I Ips 406/2008 in I Ips 42/2008. Zakonske ovire, da je razpravljajoča sodnica sodelovala pri sprejetju odločitve glede podaljšanja pripora, ni bilo, prav tako tudi zagovornik ni predlagal izločitve sodnice tekom kazenskega postopka.

6. Nadalje obsojena uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, ki izhaja iz določb tretje alineje prvega odstavka 29. člena Ustave RS in d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in navaja, da je predsednica senata zavrnila dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič, pri tem pa je že iz vsebine obeh s to zahtevo izpodbijanih sodb jasno razvidno, da obe odločbi temeljita izključno na izpovedbah prič.

Uveljavljana kršitev ni podana. V prvem odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obsojena, pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Stranke imajo torej pravico predlagati dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ipd. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in obrazloženo zavrnilo s strani obrambe predlagane dokazne predloge ter obširno podalo razloge za njihovo zavrnitev v točkah 22, 23 in 24. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi obsojeni ni kršilo pravice do poštenega sojenja ter določb tretje alineje prvega odstavka 29. člena Ustave RS in d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. 7. Obsojena nadalje uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter ponavlja pritožbene navedbe zagovornika in navaja, da je višje sodišče te pritožbene navedbe neutemeljeno zavrnilo kot nekonkretizirane. Tako v zahtevi za varstvo zakonitosti kakor tudi v pritožbi dejansko ni konkretiziran očitek, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ter listinami v spisu ter da so izpovedbe prič nekonsistentne in medsebojno izključujoče. Vložnica pri uveljavljanju kršitve ostaja zgolj na ravni splošne trditve, zato Vrhovno sodišče uveljavljane kršitve ni moglo preizkusiti.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Glede na premoženjsko stanje obsojenega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojeni naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).