Jedro

Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša. Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.

Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).

Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni tako, da se znesek odškodnine, ki jo je dolžna toženka plačati tožniku, zniža na 750,00 EUR, v presežku (do 887,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 dalje) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Pritožba tožnika v celoti in pritožba toženke v preostalem delu se zavrneta in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka, ki ni pod pritožbo). Toženki je naložilo, naj tožniku plača 887,68 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 do plačila (II. točka izreka). V presežku 29.406,27 evrov je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v višini 4.194,70 evrov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 2,93 odstotka (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik. Glede višine določene odškodnine za nepremoženjsko škodo po posameznih postavkah navaja, da je glede na vrsto in naravo njegovih poškodb, mnenje izvedenca, njegovo starost in poklic prisojena odškodnina prenizka. Zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 14. in 22. člena Ustave. Trdi, da sodišče prve stopnje odmere odškodnine v višini 15,9 povprečnih plač ni obrazložilo, materialno pravo je uporabilo nepravilno, taka višina pa je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih (VS00430, VS000759, VS001077 in VS 000845). Nasprotuje odločitvi o tem, da je k nastanku škode soprispeval in kot bistveno z obširnimi pritožbenimi navedbami nasprotuje dokazni oceni izpovedi strank in prič ter dveh diametralno nasprotnih pisnih izjav priče A. A. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo poizvedb o avstrijski družbi, pri kateri naj bi bilo opravljeno varjenje nakladalne rampe, osebi, ki naj bi to opravila, ter pravnici, ki je pregledala izjavo A. A. Zatrjuje neverodostojnost priče A. A. Meni, da ne dokazni postopek ne pravila logičnega mišljenja ne pripeljeta do zaključka, da je tožnik sam nesel rampo v popravilo in ga plačal z gotovino. Ponavlja trditve, s katerimi nasprotuje vštevanju izplačane zavarovalnine iz naslova AO-plus zavarovanja v prisojeno odškodnino, navaja odločitve sodišč v zvezi s tem in se zavzema za dopustnost kumulacije prisojene odškodnine s prejeto zavarovalno vsoto iz naslova tega prostovoljnega pogodbenega zavarovanja, ki je po svoji pravni naravi posebna oblika nezgodnega zavarovanja. Opozarja na številne izključitve zavarovalnega kritja pri AO-plus zavarovanju, ki med drugim ne krije škode za strah; plačilo te zavarovalnine pa nima nobene povezave s toženko, ki je zavarovalnica o izplačilu ni obvestila niti ni bila stranka v sodnem postopku pred okrajnim sodiščem, zavarovanec je namreč vsakokratni voznik bagerja, in ne toženka. Nasprotuje tudi valorizaciji prejete zavarovalnine 16.520,00 evrov, s katero je zavarovalnica plačala svoj dolg na podlagi prostovoljnega zavarovanja in je tako prenehala njena obveznost do tožnika. Vztraja, da ni šlo za delno plačilo namesto toženke, temveč za celotno plačilo obveznosti po sodbi okrajnega sodišča. Zatrjuje, da valorizacija plačila dolga nima podlage v nobenem zakonu in je glede na današnje ekonomske razmere nelogična in nedopustna, tožnik pa je zaradi tega prikrajšan za 3.292,32 evrov z obrestmi. Sklicuje se na odločitvi VSL II Cp 3386/2011 in I Cp 6739/2006 ter navaja, da valorizacija ni dopustna, če dolžnik pred izdajo sodbe v celoti poravna svojo obveznost. Opozarja, da v postopku I P 205/2020 ni prejel zavarovalnine zaradi pretrpljenega strahu. Zavzema se za upoštevanje načela monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ, toženka namreč ni zatrjevala dogovora o valorizaciji po 372. členu OZ. Zatrjuje kršitev razpravnega načela ter bistveno kršitev določb postopka iz 7., 180., 212. in 214. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Meni, da je treba kot uspeh v postopku upoštevati prisojeno odškodnino 20.700,00 evrov (68,33 odstotkov), zavzema se za ločeno vrednotenje temelja in višine pri odmeri stroškov ter opozarja na dolgoletno razčiščevanje temelja in nekorektno pravdanje toženke, zaradi česar so stroški postopka večji. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku ugodi ter toženki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožnika je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper II., IV. In V. točko izreka vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo toženkine celotne priglašene stroške postopka in sodno takso oziroma razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev ni ustrezno obrazložena oziroma so razlogi v medsebojnem nasprotju, zato je ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vzrok nezgode nepravilno ravnanje tožnika z nakladalno rampo, ki je počila na mestu, na katerem je bila na neustrezen način popravljena - zavarjena, nato pa nelogično sklenilo, da je 90-odstotni vzrok za nezgodo opustitev toženke. Trdi, da ni obrazloženo, v čem je njena nedopustna opustitev dolžnosti zagotoviti delovno opremo in redno skrbeti zanjo v vzročni zvezi z nastankom škode. Sklicuje se na ugotovitev, da delodajalec ni dolžan nenehno izvajati nadzora nad delavcem, take dolžnosti mu zakonodaja o varstvu pri delu ne nalaga. Vztraja, da ugotovljena opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom škode, saj je škodo zakrivil tožnik s tem, da je ni obvestil o poškodbi obstoječe rampe, potrebi po novi, niti o varjenju rampe na črno pri nepooblaščeni osebi. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na kakšen način bi morala redno skrbeti za delovno opremo, kakšen naj bi bil ustrezen nadzor in katero konkretno dolžnost v zvezi z nastankom škode je kršila. Pove, da je bil tožnik za uporabo delovne opreme strokovno usposobljen in seznanjen s tem, kako ravnati v primeru njenih poškodb, sama pa mu nikoli ni odrekla nakupa potrebne delovne opreme, razpolagal je z njeno plačilno kartico in opremo sam kupoval. Trdi, da si je tožnik delovno opremo priskrbel in z njo razpolagal, sodišče prve stopnje pa se je nepravilno oprlo na okoliščino lastništva ramp, čeprav je obrazložilo, da ta za odločitev ni pravno pomembna. Meni, da za škodo ni krivdno odgovorna samo zato, ker si je skladno z medsebojnim dogovorom delovno opremo zagotovil sam tožnik in se v to ni spuščala. Sklicuje se na stališče judikata II Ips 138/2009, da samo po sebi ni protipravno delodajalčevo dopuščanje opravljanja dela z delavčevim kolesom. Opozarja na ugotovitve o ravnanju tožnika glede nakladalne rampe ter o njegovi seznanjenosti z dolžnostmi glede varnosti delovne opreme. Zavrača krivdno odgovornost in trdi, da je izključni vzrok za nastanek škode nestrokovno varjenje predhodno počenih nakladalnih ramp, ki ga je naročil in plačal tožnik brez njene vednosti. Poudarja, da s popravilom ni bila povezana, nanj ni mogla vplivati ali ga preprečiti, zato so bile nepravilno uporabljene določbe prvega odstavka 131. ter prvega odstavka 171. v povezavi s 185. členom OZ. Zavzema se za ugotovitev višjega soprispevka tožnika k nastanku škode, saj je v bistvenem prispeval k njenemu nastanku, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je ravnal v nasprotju s 35. in 36. členom ZDR-1 ter 14. in 15. členom Pravilnika, ni pa ustrezno upoštevalo določb 12. in 50. člena ZVZD-1, po katerih morajo delavci skrbeti za lastno varnost. Očita mu, da je prezrlo tožnikovo dolžnost obvestiti toženko o poškodbah delovne opreme ter le pavšalno pojasnilo, da tožnikovo ravnanje ni bilo tako, da ga toženka ne bi mogla preprečiti. Nasprotuje ugotovitvi, da je skrb za nakladalno rampo prepustila tožniku, vedno je namreč skrbela za delovno opremo, če jo je tožnik obvestil o potrebi po tem. Zatrjuje pretrganje vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo s tem, da je tožnik ni obvestil o poškodbi rampe. Graja ugotovitev o nekritičnem odnosu do obveznosti zagotavljanja potrebne delovne opreme, saj je bila ta tožniku zagotovljena s tem, da je uporabljal svojo rampo. Ker je tožnik kot delavec opustil dolžno skrb za lastno varnost, bi njegov soprispevek moral znašati najmanj 30 %. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj bi ji sodišče prve stopnje moralo kot potreben strošek priznati nagrado za predlog za izločitev sodnice, saj je bil potreben za zagotovitev poštenega postopka, prav tako nagrado za sestavo 9. in 10. pripravljalne vloge ter v skladu z ustavno pravico do proste izbire odvetnika tudi stroške prevoza pooblaščenke na relaciji Koper-Maribor. Izpodbija tudi odločitev v V. točki izreka zaradi napačno ugotovljenega uspeha v postopku. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je navedlo obsežne razloge v povezavi z vsemi odločilnimi dejstvi v zadevi: glede ravnanja tožnika in toženke v povezavi z nastankom nesreče pri delu, predpostavk krivdne odgovornosti toženke, tožnikovega prispevka k njenemu nastanku, višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, vštevanja že prejete odškodnine iz naslova AO-plus zavarovanja, valorizacije in stroškov postopka. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, in ne uveljavljanje kršitve določb postopka.

8. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je tožnik v svoji pritožbi konkretno ne navaja.

9. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse storilo kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS ter kršilo razpravno načelo oziroma določbe 7., 180., 212. in 214. člena ZPP, ki predstavljajo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev tožnik uveljavlja zato, ker meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse glede odmerjene višine nepremoženjske škode ter (ne)vštevanja in valorizacije prejete zavarovalnine iz zavarovanja AO-plus. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in se oprlo na ustrezno sodno prakso, zato zatrjevane kršitve določb postopka in ustavnih pravic niso podane.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1) in prvega odstavka 131., prvega odstavka 171. ter 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) z izpodbijano sodbo odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu 12. 2. 2019. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da: - je bil tožnik pri toženki od leta 2008 dalje zaposlen kot tehnični svetovalec - serviser, - se je tožnik 12. 2. 2019 poškodoval pri toženki, ko je z vzvratno vožnjo nakladal delovni stroj (mini bager) na avtomobilsko prikolico preko dveh aluminijastih ramp, pri čemer se je desna nakladalna rampa na delu, kjer je bila predhodno zlomljena in popravljena (zavarjena), zlomila, bager je zato z nje padel in poškodoval tožnikovo levo stopalo, - toženka tožniku ni zagotovila aluminijastih ramp za nakladanje mini bagerja, temveč si jih je zagotovil sam, - ko se je ena izmed aluminijastih ramp poškodovala, tožnik o tem ni obvestil toženke, pač pa je sam poskrbel za njeno popravilo tako, da jo je nesel zavarit v podjetje B. d. o. o. in popravilo tudi sam plačal. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sklenilo, da je toženka odgovorna za nastalo škodo 90-odstotno, tožnik pa 10-odstotno.

11. Za krivdno odškodninsko odgovornost toženke morajo biti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ: nastanek škode, protipravnost, vzročna zveza in krivda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v zvezi z obravnavano poškodbo tožnika podane vse zakonske predpostavke za krivdno odgovornost toženke, zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede deleža tožnikovega prispevka k nastanku škode. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tožnikov prispevek k nastanku škode višji od 10 odstotkov, neutemeljeno pa je zavzemanje tožnika za to, da je toženka izključno odgovorna za nastanek škode, prav tako za nastanek škode ni odgovoren tožnik sam.

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je ravnala protipravno v razmerju do nesreče pri delu. Zmotno šteje, da je protipravnost sodišče prve stopnje pripisalo zgolj dejstvu, da je tožniku prepustila zagotovitev (brezhibnih) nakladalnih ramp za nalaganje mini bagerja na prikolico, da ga je lahko prepeljal na mesto opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, temu pa toženka v pritožbi ne nasprotuje, da je bil pri njej ustaljen način dela, da je imel tožnik pri organizaciji dela (vključno z zagotavljanjem ustrezne delovne opreme) proste roke, toženka ustreznega nadzora nad tem ni izvajala, tožnikovi presoji je namreč prepuščala, na kakšen način bo opravljal delo in v tem okviru tudi način transporta mini bagerja do strank toženke. Zavzemanje toženke za izključitev protipravnosti zato, ker je tožniku v celoti prepustila gradbeni del posla, ker je bil za to ustrezno usposobljen ter mu je za to zagotovila delovna sredstva, nima podlage v veljavni zakonodaji. Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.1 Delodajalec je namreč tisti, ki mora skladno s prvim odstavkom 45. člena ZDR-1 zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu, za zagotovitev te dolžnosti pa skladno s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu s prvim odstavkom 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Eden od temeljnih elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 je opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Neskladno z namenom delovnopravne zakonodaje bi bilo, če bi delodajalec vso organizacijo dela in odgovornost zanj, vključno z zagotavljanjem varnih delovnih pogojev, prenesel na delavca in se s tem razbremenil odgovornosti, ki mu jo nalaga že sam zakon in je neločljivo povezana s samim bistvom delovnega razmerja. Ne glede na to, koliko zaposlenih ima delodajalec, mora imeti nadzor nad tem, ali delavci delo opravljajo na varen način oziroma ali imajo za svoje delo zagotovljeno brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža njihove varnosti in zdravja, po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 6. člena OZ) pa je dolžan ravnati z ustrezno skrbnostjo (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku,2 ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je tožnik k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu. Zavrniti je treba tudi njeno sklicevanje na odločitev VS RS II Ips 138/2009, saj gre za povsem drugačen primer,3 poleg tega sodišče prve stopnje ni štelo za odločilno, čigave so bile nakladalne rampe, kar zmotno zatrjuje toženka.

13. Pravilno pa toženka v pritožbi uveljavlja, da je tožnikov prispevek k nastanku škode višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (12. in 35. člen ZVZD-1, 35. in 36. člen ZDR-1 ter 14. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).

14. Tožnik v svoji obsežni pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je prispeval k nastanku škodnega dogodka. Kot bistveno nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede izvedenih dokazov, zlasti izpovedi strank postopka in priče A. A. ter njegovih dveh pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče in stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika toženke in izpovedi prič C. C., A. A., D. D. in E. E., ki so v delu, ki se nanaša na popravilo nakladalne rampe, podprte tudi s pisno izjavo A. A. z dne 11. 8. 2022 (listina B 14). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Res je, da sta stranki sodišču predložili dve vsebinsko povsem različni pisni izjavi priče A. A. (B 14 in A 17), vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem natančno raziskalo dejansko stanje, zlasti je o tem, katera izmed izjav je po vsebini prava izjava priče A. A., zaslišalo navedenega, zato ni dvoma, da je izjava z dne 11. 8. 2022 (B 14) tista, ki je pristna in vsebinsko skladna z njegovo izpovedjo pred sodiščem. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik februarja 2019 v delavnico k priči A. A. prinesel v popravilo eno izmed aluminijastih nakladalnih ramp, da mu jo zavarijo, priča je poskrbel za varjenje pri prijatelju iz Avstrije, tožnik pa mu je za to plačal 20,00 evrov. Tožnikovi ugovori o nelogičnosti takega njegovega ravnanja, neverodostojnosti izpovedi priče ter njeni nezmožnosti napisati tako izjavo so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ne glede na drugačne pritožbene navedbe ni podvomilo v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedi priče A. A., poskusu tožnikovega odvetnika vplivati na njegovo izpoved in pristnosti izjave z dne 11. 8. 2022. Tožnikovih domnev o tem, da je zakoniti zastopnik toženke grozil navedeni priči, ni potrdil noben dokaz. Dokazni postopek je pokazal, da je bil tožnik tisti, ki je uporabljal nakladalni rampi in (po)skrbel zanju in da je bil prav on tisti, ki je poškodovano nakladalno rampo dal v popravilo, ne da bi o tem obvestil toženko ali od nje zahteval novo brezhibno rampo ali ustrezno popravilo rampe, čeprav je bil seznanjen s svojimi dolžnostmi v zvezi z obveščanjem delodajalca ter zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. V zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokazov s poizvedbami o avstrijskem podjetju in konkretni osebi, ki je zavarila nakladalno rampo, ter o pravnici, ki je pregledala sporno izjavo priče. Sodišče prve stopnje je navedene dokaze pravilno zavrnilo, ker tožnik ni izkazal, da bi predhodno poizvedbe neuspešno poskušal opraviti sam, tudi sicer pa je za te podatke izvedel ob zaslišanju prič A. A. in D. D. na naroku 7. 4. 2023, zato ta dokaz ni bil potreben. Tudi sicer sam zase ta dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, saj tožnik ni predlagal zaslišanja teh oseb. Sodišču namreč ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Zatrjevana kršitev pravil ZPP in ustavnih pravic zaradi neizvedbe dokazov tako ni podana.

15. Na podlagi ugotovitve o deljeni odgovornosti za nesrečo pri delu, v kateri se je tožnik poškodoval, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku (poškodba stopala), na podlagi 179. člena OZ skladno z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti njene višine. Pri ugotovitvi obsega škode je sledilo izvedenskemu mnenju dr. F. F. in strokovni oceni analize slik dr. G. G., upoštevalo tožnikovo izpoved ter listine v spisu, tem ugotovitvam pa stranki v pritožbah konkretno ne nasprotujeta. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je tožniku priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 8.500,00 evrov (5,9‑kratnik povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS), za duševne bolečine zaradi prestanega strahu 1.500,00 evrov (1 znesek povprečne neto plače) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 13.000,00 evrov (9‑kratnik povprečne neto plače), skupno torej 23.000,00 evrov (15,9-kratnik povprečne neto plače), v presežku je njegov zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo po posameznih postavkah s sklicevanjem na ugotovitve izvedencev in listine v spisu ter se opredelilo do deloma drugačne tožnikove izpovedi. Tožnik se v pritožbi sklicuje na postavljene diagnoze poškodb stopala, opozarja na ugotovitve o bolnišničnem zdravljenju (3 dni), bolniškem staležu (9 mesecev), opravljenih pregledih, fizioterapijah, svojo starost in poklic. Meni, da je glede na navedeno ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse upravičen do višje odškodnine, vendar pa primeri, na katere se je skliceval, niso primerljivi z njegovim. V zadevah VS000775 - II Ips 346/97 in VS001077 - II Ips 65/2002 je šlo za hud oziroma zelo hud primer po klasifikaciji po Fischerju, tožnikova poškodba je opredeljena kot srednje hud primer. V zadevi VS000430 - II Ips 408/97 je tožnica poleg poškodb stopala utrpela še poškodbe obraza (zlom nosnih kosti), kolena in goleni, za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju pa ji je bila prisojena le nekoliko višja odškodnina kot tožniku (6,7-kratnik povprečne neto plače), skupno višji znesek odškodnine pa je posledica višje prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter skaženosti. Da bi bilo tožniku treba zvišati odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju (višini odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obrazloženo ne nasprotuje), ne izhaja niti iz primera VS000845 - II Ips 292/2000, pri katerem je bila tožnica dlje časa hospitalizirana in je kot bistveno nevšečnost med zdravljenjem prestala kar 2 operaciji, tožnik pa nobene. S tožnikovim je primerljiv primer VSL II Cp 2195/2015, v katerem je za nekoliko težji srednje hud primer (navedeni tožnik je za razliko od tožnika v tej zadevi prestal kirurški poseg) sodišče tožniku priznalo odškodnino v skupni višini 10,5‑kratnika povprečne neto plače, od tega 5,5-kratnik za telesne bolečine. Tožnikovo zavzemanje za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v višjem znesku od odmerjenega s strani sodišča prve stopnje (15,9-kratnik povprečne neto plače, od tega 5,9-kratnik za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju) tako ni utemeljeno. Tudi sicer glede na ugotovitev o njegovem višjem prispevku k nastanku škode (50 namesto 10 odstotkov) v višjem znesku odmerjena odškodnina na odločitev v zadevi ne bi vplivala zaradi že prejetega plačila odškodnine iz naslova AO-plus zavarovanja. Ob upoštevanju njegovega prispevka k nastanku škode (50 odstotkov) primerna odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo znaša: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 4.250,00 evrov, za duševne bolečine zaradi prestanega strahu 750,00 evrov ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.500,00 evrov, skupno torej 11.500,00 evrov.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je pri odločitvi upoštevalo, da je tožnik iz naslova nesreče pri delu 12. 2. 2019 že prejel plačano odškodnino iz naslova AO-plus zavarovanja s strani zavarovalnice (izplačilo 9. 4. 2020 v višini 10.000,00 evrov ter plačilo s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I P 205/2020 prisojenega zneska 6.520,00 evrov 27. 12. 2021). Tožnik neutemeljeno nasprotuje materialnopravno pravilnemu in s sodno prakso povsem skladnemu stališču, da ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku. Njegovo stališče, da mu je bila na podlagi AO-plus zavarovanja plačana zavarovalnina, in ne odškodnina za nepremoženjsko škodo po OZ, nima podlage v veljavni zakonodaji, in ne izhaja iz sodnih odločb, ki jih navaja v pritožbi, saj se nobena izmed njih ne nanaša na vprašanje kumulacije.4 Tretji odstavek 972. člena OZ določa, da sta regresni zahtevek zavarovalnice ter kumulacija zavarovalne vsote in odškodnine izključeni v primeru, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ker ima v takem primeru nezgodno zavarovanje premoženjske elemente, pridejo v poštev pravila o premoženjskem zavarovanju, ki izključujejo kumulacijo.5 Pri AO-plus zavarovanju gre za nezgodno zavarovanje, sklenjeno kot zavarovanje odgovornosti (pri uporabi vozila) in se posledično na njegovi podlagi izplača odškodnina, in ne zavarovalnina, zavarovanec torej ne more dobiti višje odškodnine, kot mu gre za ugotovljeni obseg nepremoženjske škode (kumulacija je torej izključena). Sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem je ustaljena (prim. odločitvi VS RS II Ips 614/2008 in II Ips 497/2005 ter odločitve VSL II Cp 3652/2021, II Cp 894/2022 in II Cp 2884/2014).

17. Tožnik tudi nima prav, ko zagovarja stališče, da izplačanega zneska po AO-plus zavarovanju sodišče prve stopnje ne bi smelo valorizirati, ker da se po stališču sodne prakse pri pogodbenem zavarovanju tudi zavarovalna vsota upošteva le v nominalno dogovorjeni višini. Kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje ustaljeno stališče sodne prakse6 terja, da se pred ali med pravdo plačani zneski akontacije odškodnine odštejejo v valoriziranih zneskih, četudi gre v primeru zavarovanja po pogojih AO-plus za prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Glede na to je treba plačilo odškodnine iz tega naslova valorizirati, da se ugotovi, v kolikšnem delu je odškodninska obveznost tožene stranke s plačilom prenehala, v kolikšnem delu pa še obstaja. Prav to je sodišče prve stopnje tudi storilo, tožnik pa samemu valorizacijskemu izračunu ne ugovarja (revalorizirana vrednost 9. 4. 2020 plačanega zneska 10.000,00 evrov in 27. 12. 2021 plačanega zneska 6.520,00 evrov je 19.812,32 evrov). Na dejstvo, da je bila tožniku plačana odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu 12. 2. 2019 ne vpliva dejstvo, da mu je odškodnino pred začetkom tega postopka in v času njegovega trajanja plačala zavarovalnica, pri kateri je imela toženka zavarovano odgovornost za uporabo mini bagerja.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba upoštevati s strani tožnika prejeti revalorizirani znesek odškodnine 19.812,32 evrov, vendar pa je navedeno nepravilno upoštevalo tudi kot plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da za to vrsto škode na podlagi AO-plus zavarovanja ni prejel odškodnine. Vendar pa to zaradi spremenjenega deleža odgovornosti za škodo zaradi nesreče pri delu ne pomeni, da se tožnikovi pritožbi ugodi. Iz naslova telesnih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku ob upoštevanju njegovega prispevka k nastanku škode v deležu 50 odstotkov pripada odškodnina 10.750,00 evrov (4.250,00 evrov + 6.500,00 evrov). Ker mu je bilo iz tega naslova že plačanih 19.812,32 evrov, mu toženka za navedeni obliki škode ne dolguje ničesar. Zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi strahu tožniku ob upoštevanju 50-odstotnega soprispevka pripada odškodnina v višini 750,00 evrov, ki mu s plačilom odškodnine iz zavarovanja AO-plus še ni bila plačana, zato je v tem delu njegov tožbeni zahtevek utemeljen. Zaradi spremenjenega razmerja med prispevkoma strank k nastanku škode, tožnikov zahtevek v višjem znesku ni utemeljen.

19. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo v II. točki izreka tako, da je toženka tožniku dolžna plačati 750,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za 137,68 evrov višji zahtevek (do 887,68 evrov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 do plačila pa se zavrne. Ne glede na spremenjeni uspeh pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, saj je razlika v uspehu v postopku manj kot pol-odstotna.

20. Obe stranki se neutemeljeno pritožujeta zoper odločitev o stroških v IV. točki izreka. Tožnik se povsem zgrešeno zavzema za to, da bi se kot njegov uspeh v postopku štel znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga je odmerilo sodišče prve stopnje glede na višino škode, ki jo je ugotovilo. Ker je toženka uspela z ugovorom, da je bila tožniku (z izjemo zneska 750,00 evrov) odškodnina že plačana, ni mogoče šteti, da je uspeh tožnika v postopku 11.500,00 evrov, njegovemu zahtevku je bilo ugodeno le v višini 750,00 evrov. Prav tako je treba zavrniti njegovo zavzemanje za ločeno vrednotenje uspeha posebej po temelju in višini, saj ni navedel okoliščin, ki bi upravičevale tak pristop, že dalj časa uveljavljena novejša sodna praksa7 pa tako metodo vrednotenja uspeha v postopku dopušča zgolj izjemoma. Dolgotrajnosti postopka ni mogoče pripisati dejstvu, da je tožnik več truda vložil v razčiščevanje temelja, temveč načinu pravdanja tožnika, njegovi pavšalni očitki o nekorektnem pravdanju in zlorabi pravic toženke pa niso utemeljeni niti ne vplivajo na vrednotenje njegovega uspeha v postopku. Ker sodišče prve stopnje pooblaščenki toženke ni priznalo stroškov prihoda na sodišče v Mariboru iz Kopra, ni odločilna pritožbena navedba tožnika, da je toženka izbrala odvetnico iz Kopra zato, da bi povečala stroške postopka.

21. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da bi ji bili priznani stroški, višji od prisojenih v IV. točki izreka. Sodišče prve stopnje ji pravilno ni priznalo stroška za predlog za izločitev sodnice s pravilno obrazložitvijo, da to niso potrebni stroški postopka po 155. členu ZPP. V veljavnih predpisih ni podlage, da bi morala nasprotna stranka povrniti strošek vloge, s katero je bila predlagana izločitev sodnika v zadevi, četudi je sodnik izločen. Ker je toženka v deveti in deseti pripravljalni vlogi navajala le pravna stališča glede stroškov postopka, ji sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo nagrade za njuno sestavo. Pravilno je ugotovilo tudi, da toženka v zvezi z izbiro odvetnice daleč stran od sedeža sodišča in lastnega sedeža ni navedla nobenih konkretnih posebnih okoliščin. V pritožbi le ponavlja splošno stališče, da je prosta izbira odvetnika ustavno varovana kategorija ter da odnos z odvetnikom v okviru mandatnega razmerja temelji na zaupanju, kar pa glede na ustaljeno sodno prakso samo zase ne utemeljuje naložitve plačila potnih stroškov pooblaščenca stranke nasprotni stranki.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti in pritožbo toženke v delu, s katerim ni uspela, kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa je s pritožbo uspela delno (drugi odstavek 154. v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 1. 2008 tovrstna dolžnost tožnika ni navedena med deli, ki jih je kot tehnični svetovalec - serviser dolžan opravljati. 2 Kar prav tako ne izhaja iz veljavne pogodbe o zaposlitvi. 3 V navedeni zadevi je imela delodajalka delovni proces organiziran na oba načina, peš in s kolesom, sodišča pa so štela, da na odgovornost delodajalke ne vpliva, da je dopuščala uporabo lastnega kolesa, namesto da bi delavcu zagotovila službeno kolo. 4 Navedene odločitve se nanašajo na druga zavarovanja (v zadevi VS RS VIII Ips 214/2017 gre za izplačano zavarovalnino iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja, enako v zadevi VDSS Pdp 591/2019), vprašanje pravne narave AO-plus zavarovanja (kot prostovoljnega pogodbenega zavarovanja, ki je posebna oblika pogodbenega zavarovanja), opredelitve pojma nezgode, možnosti dogovora o povrnitvi le nekaterih od pravno priznanih škod ipd. (zadeve VS RS II Ips 239/2003 in II Ips 244/2015, VSL I Cp 3058/2008, II Cp 4486/2009 in II Cp 962/2015, VSM I Cp 50/2020 ter VSC Cp 327/2017). 5 Prim. Polajnar Pavčnik A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 901 in 902. 6 Prim. odločitve VS RS II Ips 692/2005, II Ips 435/2007, II Ips 597/2008, II Ips 704/2008, II Ips 234/2007 in II Ips 753/2009. Nič drugačno ni stališče v zadevi VSL II Cp 3386/2011, na katerega se sklicuje tožnik, delno drugačna starejša odločitev v zadevi sodišča druge stopnje VSL I Cp 6739/2006 pa na obstoj ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča, kakršno je upoštevalo sodišče prve stopnje, ne vpliva. 7 Tožnik se sklicuje na starejše odločitve, po katerih se je ločeno vrednotenje uspeha posebej po temelju in višini širše dopuščalo (najmlajša je odločitev VSM I Cp 1078/2015), številne kasnejše odločitve pa to dopuščajo le izjemoma (prim. odločitve VDSS Pdp 23/2004 ter VSL I Cp 832/2022, II Cp 1897/2021, I Cp 1489/2021 in VSM I Cp 294/2021).