Jedro

Ker sta pravdni stranki v konkretnem primeru solidarni zavezanki in se zahtevek zoper njiju lahko obravnava ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS pa predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper drugotoženo stranko Banko Slovenije, to ne predstavlja razlog za prekinitev oziroma izločitev zadeve tudi zoper prvo toženo stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se sklep proti prvotoženi stranki razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklenilo, da se postopek nadaljuje proti prvo in drugo toženi stranki. V II. točki izreka pa je sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Proti II. točki izreka se pritožuje A. d. d. Odločitev pomeni, da bo po pravnomočnosti zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču Maribor. Deveti člen ZPSVIKOB določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, vendar za sojenje v zadevah po tem zakonu. Po tretjem členu zakona pa se to nanaša le na primer, ko gre za odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBAN-1. Gre torej le za odškodninske zahtevke zoper Banko Slovenije, ne pa tudi zoper A. d. d. Ni pomembno, da je tožena solidarna odgovornost, saj to ne preprečuje, da se zahtevka obravnavata ločeno. Za drugo toženo stranko je predpisan posebni postopek za odločanje. Sodišče napačno interpretira 45. člen ZPSVIKOB. Če tožba vsebuje več zahtevkov in se je sodišče v skladu z ZPSVIKOB izreklo za nepristojno le za nekatere, pošlje sodišče pristojnemu sodišču kopijo tožbe, samo pa nadaljuje odločanje o zahtevku, za katero je pristojno. Okrožno sodišče v Ljubljani bi moralo ostati pristojno za A. d. d. 3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu meni, da ker gre za solidarni zavezanki in je po določbi 49. in 191. člena ZPP pristojno sodišče, ki je pristojno za enega izmed tožencev. Sodišče meni, da gre za sporni predmet, kjer sta pravdni stranki povezani, da gre za dejansko in pravno podlago in kratko zapiše, da na podlagi citiranih določb se izreče za nepristojno ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru, kot pristojnemu sodišču. 6. Treba je pojasniti, da je iz nadaljevanja postopka, ki je tekel po izdaji izpodbijanega sklepa sodišče izdalo sklep, da se postopek od druge ustavne odločbe (U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020) prekine zoper stranki. Na pritožbo je bil ta sklep razveljavljen glede A. d. d. in v tem trenutku je prekinjen še postopek proti Banki Slovenije. Tako ostane za odločanje le izpodbijan drugi odstavek sklepa z dne 21. 1. 2020, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v zadevi. Ker je postopek proti Banki Slovenije prekinjen, pritožbeno sodišče ne bo v tem trenutku obravnavalo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na odločitev o Banki Slovenije. Ta stranka se tudi proti obravnavanemu sklepu ni pritožila. Pač pa prvotožena stranka utemeljeno opozarja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno za obravnavanje te zadeve. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine proti toženima strankama in sicer solidarno. Pri tem prvotoženi stranki očita zavajanje ob nakupu obveznic zaradi nepopolne predstavitve rizikov v objavljenem prospektu za prodajo podrejenih obveznic A. d. d. in zaradi opustitev pojasnitev tveganja. Proti drugi toženi stranki pa uveljavlja zahtevke po 350. členu ZBAN-1. Tožeča stranka sam v tožbi pojasni, da sodno varstvo ni v korelaciji z zahtevkom tožeče stranke, ki ga ima slednja proti prvotoženki in da gre za dva ločena zahtevka z različnima pravnima podlagama (str. 11 tožbe). Nato tudi opredeli posamezno ravnanje druge toženke (da je izdala odločbo, ki je nezakonita in ni odražala ugotovljenega stanja, ki je bilo v njej).

7. Sodišče URS je v odločbi U-I-4/20 sklenilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje ZPSVIKOB in da se prekinejo postopki iz 25. in 45. člena tega zakona.

8. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sklicevalo na 49. in 191. člen ZPP. Vendar kot pravilno izpostavi pritožba, sklicevanje na predhodno omenjeni določbi ZPP za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa, nista odločilni. Določbi ZPP urejata vprašanje krajevne pristojnosti za sospornike, oziroma kdaj je lahko več oseb toženih za isto tožbo in govorimo o sosporništvu. Ker sta pravdni stranki v konkretnem primeru „zgolj solidarni zavezanki“ (solidarna sospornika) in se zahtevek kot poudari pritožba, zoper njiju lahko obravnava ločeno, sklep Ustavnega sodišča predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenije (drugotoženo stranko), in to ne predstavlja razlog za prekinitev oziroma izločitev zadeve tudi zoper prvo toženo stranko.

9. Zato je bilo treba pritožbi prvotoženke ugoditi, sklep razveljaviti v 2. točki izreka glede prvotožene stranke (365. člen ZPP).

10. Iz določb ZPSVIKOB namreč izhaja, da se po tem zakonu obravnavajo le odškodninska varstva po 350.a členu ZBAN-1 in se ne uporabljajo določbe za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBAN-1. Za sodne postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPSVIKOB, pa 45. člen določa, da sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki, ki se ob uveljavitvijo zakona vodijo zoper Banko Slovenije in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, se v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno o teh tožbenih zahtevkih1. Ker je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba razveljaviti v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko. Zmotna uporaba materialnega prava so v tem primeru določbe ZPP.

1 Primeri I Cp 145/2021, VSL, I Cp 146/2021, I Cp 123/2021 in I Cp 146/2021.