Jedro

Tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke nista uspeli v sporu. V tem primeru pa tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, niti tožeči stranki niti stranski intervenientki ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se stroškovni sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe (IV. in V. točka izreka) spremeni tako, da tožeča stranka in stranska intervenientka krijeta stroške postopka sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo prvi odstavek 2. točke izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2017. Stransko intervenientko je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 50 % in bolezni v 50 % in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala lažje fizično delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, delo pretežno sede (več kot 2/3 delovnega časa), s hojo le po ravnem terenu, brez čepenja, poklekanja, brez dela na višini, v udobnem toplotnem okolju, s polnim delovnim časom od 8. 9. 2016 dalje. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je vzrok III. kategorije invalidnosti pri stranski intervenientki bolezen, je zavrnilo (I. do III. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 56,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (IV. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da v 8 dneh plača stranski intervenientki stroške postopka v višini 54,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (V. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del (IV. in V. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je potrdilo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja zgolj z izjemo, glede ene izmed priznanih stvarnih razbremenitev. Tožena stranka meni, da ni moč govoriti o uspehu tožeče stranke, kot tudi ne o uspehu stranske intervenientke. Tožeča stranka je uveljavljala drugačen vzrok invalidnosti in pri tem v celoti s svojim tožbenim zahtevkom ni bila uspešna. Sodišče tako v ničemer ni sledilo tožbenemu zahtevku in ga je smiselno v celoti zavrnilo. Prav tako sodišče prve stopnje tudi v ničemer ni ugodilo zavzemanju stranske intervenientke po priznanju pravice do časovne razbremenitve. Sodišče je potrdilo pravilnost dokončne odločitve, pri tem pa zgolj "odvzelo" s strani tožene stranke priznano razbremenitev, kar pa v nobenem primeru ne povečuje priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja in ne gre za odločitev v smeri tožbenih zahtevkov. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano IV. in V. točko izreka spremeni tako, da odloči, da tožeča stranka in stranska intervenientka sama krijeta stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka v sporu uspela v višini 10 % in ji je zato priznalo stroške v višini 56,83 EUR, katerih plačilo je naložilo toženi stranki. Ob upoštevanju 10 % uspeha tožeče stranke je tudi stranski intervenientki priznalo 54,26 EUR in jih prav tako v plačilo naložilo toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča tožeča stranka v sporu ni uspela, enako tudi ne stranska intervenientka, kar pomeni, da sodišče prve stopnje v določbi 154. in 155. člena ZPP ni imelo pravne podlage, da je toženi stranki naložilo plačilo stroškov.

5. Tožeča stranka je izpodbijala dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2017, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba št. ... z dne 18. 11. 2016. Tožena stranka je odločila, da se zavarovanka (stranska intervenientka) razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 50 % in bolezni v 50 % in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, v hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, v udobnem toplotnem okolju, pretežno sede (več kot 2/3 delovnega časa), s hojo le po ravnem terenu, brez čepenja, poklekanja in dela na višini, s polnim delovnim časom od 8. 9. 2016 dalje. O pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo odločeno s posebno odločbo, s tem, da delodajalec zavarovanki zagotoviti pravico do premestitve.

6. Tožeča stranka (delodajalec stranske intervenientke) je na glavni obravnavi dne 15. 3. 2018 postavila tožbeni zahtevek, da se zavarovanka (stranska intervenientka) razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, v hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, v udobnem toplotnem okolju, pretežno sede (več kot 2/3 delovnega časa), s hojo le po ravnem terenu, brez čepenja, poklekanja in dela na višini, s polnim delovnim časom od 8. 9. 2016 dalje. Iz navedenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala spremembo vzroka nastanka invalidnosti tako, da bo le-ta posledica zgolj bolezni, ne pa deloma bolezni, deloma poškodbe pri delu, kot je to v predsodnem postopku odločila tožena stranka. Vse drugo za tožečo stranko (torej tudi stvarne razbremenitve) ni bilo sporno. S svojim zahtevkom pa tožeča stranka ni bila uspešna, saj je sodišče prve stopnje v III. točki izreka razsodilo, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je vzrok III. kategorije invalidnosti pri stranski intervenientki bolezen, zavrne.

7. Tudi poseg v dokončno odločbo (sodišče prve stopnje je namreč "odvzelo", kot to v tožbi poudarja tožena stranka, že priznano razbremenitev in sicer, da se tožnica v hrbtenici lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov) ne pomeni, da je tožeča stranka v sporu uspela. Tak "odvzem" že priznane razbremenitve pri delu ni bil obsežen s tožbenim zahtevkom. Razen tega pa tudi dokončna odločba, s tem, ko je bila stranski intervenientki določena še dodatna razbremenitev, ni bila nezakonita. Tudi iz izpovedbe zaslišane izvedenke na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 12. 2018 povsem jasno izhaja, da k tej razbremenitvi nima nič proti, ne zdi pa se ji nujno potrebna.

8. Stranska intervenientka je, čeprav je nastopala na strani tožeče stranke, uveljavljala časovno razbremenitev, vendar pa tudi tej časovni razbremenitvi s sodbo ni bilo ugodeno.

9. Glede na navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke nista uspeli v sporu. V tem primeru pa tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, niti tožeči stranki niti stranski intervenientki ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani stroškovni sklep (IV. in V. točka izreka sodbe) spremenilo tako, da tožeča stranka in stranska intervenientka krijeta stroške postopka sami.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.