Jedro

Ni dvoma, da se v Krajinskem parku ne sme odkopavati in nasipavati material izven stavbnih zemljišč oziroma izven zemljišč, ki so s prostorskimi akti določena za odlaganje. Izjema je nasipavanje kolovozov in poljskih poti, v okviru obstoječih meja poti (6. točka drugega odstavka 10. člena Uredbe). Zapisano je prepovedano ne glede na namen in sestavo zemeljskega izkopa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Inšpektorica za okolje (v nadaljevanju: Inšpektorica oziroma tožena stranka) je z izpodbijano odločbo naložila tožeči stranki, da odstrani nedovoljeno odložen zemeljski izkop in ga ustrezno obdela. Za slednje je morala tožeča stranka predložiti dokazilo, izrečen ukrep pa je bila dolžna izvršiti do 31. 5. 2019. Izkop se je nahajal na zemljiščih, parcelni številki 000 in 111, katastrske občine ... Na omenjeni nepremičnini je bila navožena zemljina s kamenjem, vejevjem in gradbenim materialom. Opisani material je odložila tožeča stranka. Ta je na naroku pojasnila, da je šlo za vnos zemeljskega izkopa z namenom ekološkega izboljšanja tal. Na Agencijo Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju: ARSO) je naslovila vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, imela je tudi soglasje lastnika zemljišč za izvedbo del. Na Upravni enoti je zaprosila še za dovoljenje za poseg v naravo.

2. Predmetna zemljišča ležijo v zavarovanem območju Krajinski park Ljubljansko barje (tretje varstveno območje, Natura 2000 območje Ljubljansko barje) in ekološkem pomembnem območju Ljubljansko barje. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju: ZRSVN) je v presoji sprejemljivosti posega ocenil, da je nasipavanje na tem območju v nasprotju z veljavnimi predpisi o ohranjanju narave. Odkopavanje in nasipavanje izven stavbnih zemljišč oziroma zemljišč, določenih s prostorskim aktom je prepovedano. Izjema so kolovozi in poljske poti. Za izboljšanje ekološkega stanja tal je potrebno okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov. Tega tožeča stranka ni imela.

3. Pritožbo tožeče stranke je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo. Dodalo je, da dejansko stanje ni bilo sporno. Tožeča stranka je trdila, da so nastopile nove okoliščine; vnesen material ni bil izkop, temveč glina (mineralna surovina). Na zaslišanju pred izdajo odločbe ni imela pripomb v tej smeri. Strinjala se je, da šlo za vnos zemeljskega izkopa in v tem oziru odpadek. Zanj je tudi sprožila postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je odložila glino.

**Ključne navedbe strank v upravnem sporu**

4. Opisani odločitvi je tožeča stranka nasprotovala. Opozorila je, da je na zaslišanju izjavila, da je šlo za vnos zemeljskega izkopa z namenom ekološkega izboljšanja kmetijskega zemljišča. Zapisnik je zajel vmesno fazo izvedbe, zato so bili v zemljini še posamezni kosi lesa in gradbenega materiala. Poudarila je, da je najprej odvažala zemljino kot odpadek, po preučitvi projektne dokumentacije in po pregledu terena pa je opazila, da je pretežni del izkopa mineralna surovina (glina in prod). O tem je obvestila investitorja in pridobila zapisnik rudarskega inšpektorja. Ker se je vse to odvilo v kratkem času, ni imela možnosti, da s tem seznani toženo stranko. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi tožeča stranka kršila zakonodajo s področja rudarstva. Vnesena snov je bila mineralna surovina, zato je ni mogoče predelati kot odpadek. Tožena stranka bi morala pridobiti mnenje Inšpekcije za rudarstvo. Nadzor je opravila tudi Kmetijska inšpekcija, ki ni imela pripomb na kakovost materiala. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. V odgovoru na tožbo je tožena stranka poudarila, da je inšpektorica izvedla nadzor v okviru svojih pristojnosti. Zemeljski izkop je odpadek, sestavljen iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja; nastane pri izkopavanju ali odrivanju tal. Postopek z rudarskim inšpektorjem še ni bil končan, zato ni bilo znano, kolikšen delež izkopa predstavlja mineralna surovina. Ponovila je še, da zemljišči ležita v območju Krajinskega parka Ljubljansko barje, kjer ni dovoljeno odkopavati ali nasipavati izven stavbnih ali zemljišč, določenih s prostorskim aktom, razen nasipavanje kolovozov oziroma poljskih poti.

**O obnovi postopka**

6. Na glavni obravnavi je tožeča stranka opozorila, da je gradbena inšpektorica dovolila obnovo postopka. Istega dne je naslovno sodišče prejelo sklep o dovolitvi obnove inšpekcijskega postopka, številka 06182-2419/2018-69 z dne 10. 6. 2022. 7. Sodišče je tožbo vsebinsko obravnavalo. Predmet obnove postopka je po prvem odstavku 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku1 dokončna upravna odločba, torej odločba, zoper katero je mogoč tudi upravni spor (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-12). Upravni spor in obnova postopka se tako ne izključujeta;3 slednja na pričujoč upravni spor ne vpliva.

**O dokaznem postopku**

8. Sodišče je prebralo vse listine, ki sta jih stranki izročili (priloge A1 do A10, B1 do B4 in upravni spis številka 06182-2419/2018).

**K I. točki izreka**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena Zakona o ohranjanju narave, v nadaljevanju: ZON4). S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot (četrti odstavek 4. člena ZON). Fizične in pravne osebe morajo ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote (prvi odstavek 7. člena ZON).

11. Naravne vrednote so zavarovane z aktom o zavarovanju naravne vrednote (prvi odstavek 49. člena ZON). Z njim se lahko ustanovi tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (četrti odstavek 49. člena ZON). Tako je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje (v nadaljevanju: Uredba5).

12. Ta Uredba, med drugim, ureja varstveni režim in pravila ravnanja v Krajinskem barju Ljubljansko barje (v nadaljevanju: Krajinski park). V njem ni dovoljeno ravnati, posegati, umeščati ali opravljati dejavnosti in aktivnosti v obsegu, času in na način, ki bi lahko ogrozil cilje krajinskega parka in poslabšal hidrološke, geomorfološke in ekološke lastnosti krajinskega parka (prvi odstavek 10. člena Uredbe). Predvsem je prepovedano odkopavati in nasipavati material izven stavbnih zemljišč oziroma zunaj zemljišč, ki so s prostorskimi akti določena za odlaganje tega materiala, razen nasipavanja kolovozov in poljskih poti, v okviru obstoječih gabaritov (6. točka drugega odstavka 10. člena Uredbe).

13. Kmetijsko zemljišče s parcelnima številkama 000 in 111, katastrske občine ... se nahaja v Krajinskem parku Ljubljansko barje.6 Njegov varstveni režim zato ureja Uredba.

14. Ni dvoma, da se v Krajinskem parku ne sme odkopavati in nasipavati material izven stavbnih zemljišč oziroma izven zemljišč, ki so s prostorskimi akti določena za odlaganje. Izjema je nasipavanje kolovozov in poljskih poti, v okviru obstoječih meja poti (6. točka drugega odstavka 10. člena Uredbe). Zapisano je prepovedano ne glede na namen in sestavo zemeljskega izkopa. Z drugimi besedami, kakršnokoli nasipavanje oziroma vnos surovine, tudi mineralne, ni dovoljeno. Tožeča stranka je po lastnih besedah _„vnesla zemeljski izkop v tla z namenom ekološkega izboljšanja stanja tal kmetijskega zemljišča.“_ Ni šlo za stavbna zemljišča ali zemljišča določena s prostorski akti, niti ne za vzdrževanje poljskih poti ali kolovozov. S svojim ravnanjem je zato kršila varstveni režim Krajinskega parka.

15. Povedano je naslovno sodišče že poudarilo v sodbi I U 1332/2019 z dne 17. 9. 2020. V njej je jasno zapisalo, da nasipavanje kmetijskega zemljišča na območju varstvenega režima ni dovoljeno že po samem predpisu (Uredbi).

16. V tem pogledu tožbene navedbe o namenu vnosa zemljine, njeni sestavi, okoliščinah izkopa, predpisih s področja rudarstva, mnenjih drugih inšpekcijskih služb, niso pravno pomembne. Z drugimi besedami, ključno dejstvo je, da je tožeča stranka navozila material iz gradbene jame na kmetijska zemljišča v Krajinskem parku. Tako ravnanje je izrecno prepovedano in v nasprotju z varstvenim režimom na tem območju (6. točka drugega odstavka 10. člena Uredbe). Izpodbijana odločba je zato pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

17. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013). 2 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 3 Dr. Bruna Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, stran 642. 4 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 56/1999 z dne 13. 7. 1999, 31/2000 z dne 7. 4. 2000, 119/2002 z dne 30. 12. 2002, 41/2004 z dne 22. 4. 2004, 46/2014 z dne 23. 6. 2014, 31/2018 z dne 4. 5. 2018. Gre za različico, veljavno v časi izdaje izpodbijane odločbe. 5 Objavljena v Uradnih listih, številki: 112/2008 z dne 28. 11. 2008 in 46/2014 z dne 23. 6. 2014. Gre za različico, veljavno v časi izdaje izpodbijane odločbe. 6 To tožeča stranka priznava v tožbi, v 4. in 13. točki.