Jedro

Sodišče ni upravičeno posegati v neizpodbijani del dokončne odločbe pristojnega organa, če bi bilo to v škodo stranki, ki je uveljavljala sodno varstvo (2. odstavek 35. člena ZDSS).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek D. M., da se razveljavita odločbi Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 071-689/93 z dne 11.7.1994 in Republiškega zavoda za zaposlovanje, OE L. št. 4-15-38679/01-93 z dne 6.10.1993 ter se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila za čas od 1.4.1993 do 15.7.1993 v znesku 3,343.964,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1997 do dneva plačila, od tega zneska poravnajo prispevki in dohodnina in se pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prijavi obstoj te zavarovalne dobe. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek. Sodišče je ugotovilo, da se tožnik v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pristojnemu zavodu za zaposlovanje, zato za priznanje uveljavljene pravice ni izpolnjen pogoj iz 18. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 do 69/98 - ZZZPB). Presodilo je, da pravovarstvenega inštituta vrnitve v prejšnje stanje tožena stranka zaradi izteka materialnega roka ne bi smela upoštevati.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je poudarilo, da zaradi zamude materialnega roka iz 18. člena ZZZPB ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je pri presoji pravočasnosti tožnikove zahteve upoštevala tožena stranka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revizija v tem, da sta obe sodišči ugotavljali med strankama nesporno dejstvo o pravočasnosti tožnikove prijave na Zavod za zaposlovanje. Ob njuni dokazni presoji, da je tožnik zamudil rok za prijavo, je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kršeno pa je bilo tudi pravno načelo prepovedi "reformatio in peius". To pa predstavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 7. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi s 35. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS). Sodišče je zgolj z jezikovno razlago 18. člena ZZZPB spremenilo njegov namen. Ob pravilni uporabi te zakonske določbe bi moralo sodišče upoštevati kot pravno pomembno dejstvo, da je brezposelnost tožnika dejansko in pravno nastopila dne 1.7.1993, saj je do tega dne tožnik imel status upokojenca in zagotovljeno socialno varnost. Ob ugotovitvi, da tožnik do 1.7.1993 ni bil brezposeln, bi ob pravilni razlagi materialnega prava presodilo, da je bila njegova prijava, vložena dne 29.7.1993, pravočasna. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP v pritožbenem in tem postopku še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Ugotovilo pa je uveljavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP-77. Ta ista kršitev je bila s pritožbo očitana že prvostopnemu sodišču, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zaradi zamude materialnega roka, določenega v 18. členu ZZZPB. Ugotovilo je, da pravovarstveni inštitut vrnitve v prejšnje stanje, ki ga je pri svoji odločitvi uporabil prvostopenjski organ tožene stranke, po izteku v zakonu določenega roka ni dopusten. V pritožbi navajanega dejstva, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z dokončno odločbo z dne 11.7.1994 ugotovilo, da je bila tožnikova prijava vložena pravočasno - in da to dejstvo med strankama nikoli ni bilo sporno - pa sodišče druge stopnje ni presodilo.

Odločitvi obeh sodišč temeljita zgolj na domnevi, ki jo kot dejstvo povzema v dokončni odločbi drugostopni organ, da je Republiški zavod za zaposlovanje, Enota L., ugodil tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Iz odločbe z dne 6.10.1993 namreč dovolitev vrnitve v prejšnje stanje ni razvidna. Ta okoliščina pa ni odločilnega pomena, saj je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ugotovitev o pravočasnosti vložene prijave utemeljilo z dejstvom, da je bil tožniku odvzet status upokojenca z dnem 1.7.1993. V tridesetdnevnem zakonskem roku vložena prijava tožnika z dne 29.7.1993 je torej pomenila izpolnitev procesne predpostavke za vsebinsko odločanje upravnega organa.

Razlogi, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, so torej v nasprotju z vsebino izpodbijane dokončne odločbe. Ta odločba po svoji pravni naravi in pomenu namreč ni samo listina, ki predstavlja posebno podlago za presojo zakonitosti (dispozitivna listina), temveč je hkrati tudi dokazna listina. To pa pomeni, da je kot dokazno sredstvo podvržena postopku dokazovanja za ugotovitev odločilnih dejstev. V izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje navedeni razlog o prepovedi v določbi 103. člena ZUP določenega procesnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje torej nima opore v vsebini dokončne odločbe ministrstva. Le-to je ugotovilo, da je bila tožnikova prijava vložena v roku iz 18. člena ZZZPB. Ob ugotovljeni pravočasnosti prijave predpostavka za uporabo procesualne pravice iz 103. člena ZUP sploh ni bila izpolnjena in je zato drugostopni organ ni presojal. Ker razlogi pritožbenega sodišča nasprotujejo dejstvu, ugotovljenemu v dokončni odločbi, pomeni takšno ravnanje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki narekuje razveljavitev obeh sodnih odločb. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila prijava tožnika vložena pravočasno, saj to dejstvo med strankama ni bilo sporno. Sodišče mora po 1. odstavku 7. člena ZPP-77 popolnoma in po resnici ugotoviti le tista dejstva, ki so sporna. Izjemoma sme sodišče vzeti za podlago odločbe tudi takšna dejstva, ki jih stranke niso navedle, se pa nanašajo na njihov namen razpolaganja z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (4. odstavek 7. člena v zvezi s 3. členom ZPP-77), splošno znana dejstva (221/4 člen ZPP-77), domnevana dejstva, če so dokazane temeljne okoliščine (221/3 člen ZPP-77). Ker v obravnavanem primeru vprašanje pravočasnosti vložene prijave ni pomenilo dejstva iz 4. odstavka 7. člena ZPP-77, ga sodišči nista smeli vzeti za podlago svojim odločitvam, saj ga tožnik kot spornega sploh ni uveljavljal. Sodišče namreč ni upravičeno posegati v neizpodbijani del dokončne odločbe pristojnega organa, če bi bilo to v škodo stranki, ki je uveljavljala sodno varstvo (2. odstavek 35. člena ZDSS).

Zato je revizijsko sodišče, ki zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni preizkušalo uveljavljenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 394. člena ZPP-77, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da ob ugotovljeni dopustnosti odloči o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.