Jedro

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je vizualni vtis, ki ga dajeta znaka, povsem različen, upoštevaje elemente, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, to je tujo črko "Y", podvojeno črko "L" in končnico "'S" z apostrofom pri znamki tožeče stranke "Aygill's", medtem ko izpodbijana znamka "AGILE" brez podobnih tujih elementov zaradi uporabe črk slovenske abecede tudi po oceni sodišča deluje bolj domače. Ker so črke, ki so različne, bodisi tuje črke ("Y"), bodisi gre za zapis ali oznako, ki je slovenščina ne pozna (podvojeni "L", apostrof pred zadnjo črko "'S"), gre tudi po oceni sodišča tem tujim elementom pripisati poudarjeno distinktivnost, ki daje povsem različen vizualni vtis znamki tožeče stranke glede na izpodbijano znamko.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožeče stranke z dne 30. 9. 2005 zoper registracijo znamke "AGILE" št. .... V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je dne 1. 3. 2005 prejela prijavo znamke za znak "AGILE" za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: NK) razvrščene v razrede 09, 10, 25 in 35. V zakonitem roku je tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke, ki se je nanašal na del blaga iz razreda 09, blago iz razreda 25 in del storitev iz razreda 35 NK. Tožeča stranka je navedla, da je nosilec starejše CTM znamke št. ... "Aygill-s" v besedi ter menila, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev izpodbijane znamke po točkah b) in c) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1). Prijavitelj izpodbijane znamke družba A.A.A., d.d. Trgovina in storitve, A., ki je v tem postopku stranka z interesom, v odgovoru na ugovor nasprotno meni, da ni razlogov za zavrnitev prijavljene znamke, saj ni izpolnjen noben izmed pogojev, ki jih določata točki b) in c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, še zlasti pa ni podan pogoj podobnosti znakov, zato predlaga, da tožena stranka ugovor zavrne. Na podlagi ugovora in mnenja stranke z interesom je tožena stranka preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da ugovor ni utemeljen in da je znamko mogoče registrirati za prijavljeno blago in storitve iz razredov 09, 10, 25 in 35, saj je menila, da zavrnilni razlogi po točkah b) in c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 niso podani. Tožena stranka je izvedla primerjavo znakov, in sicer je najprej opravila vizualno analizo. Ugotovila je, da ker sta oba besedna znaka zapisana v običajnih črkah in nimata dodatnih grafičnih elementov, lahko vizualno podobnost ocenjujemo le s pomočjo črkovne analize. Beseda ugovarjane znamke "AGILE" vsebuje 5 črk, beseda v znamki tožeče stranke pa 7, pri čemer je zadnja črka "s" od glavne besede ločena z apostrofom, kar ji v vizualnem smislu daje poseben poudarek. Besedi sta res sestavljeni iz 4 enakih črk, vendar so le-te različno razporejene. V besedi znamke tožeče stranke je med prva dva znaka vrinjena črka "y", ki kot znak, ki ga v slovenski abecedi ne poznamo, pri potrošniku vzbudi posebno pozornost, prav tako pa je za slovenščino netipično, da se beseda končuje z dvema "l"- jema. Gledano v celoti, beseda "Aygill's" slovenskemu potrošniku daje vtis, da gre za tujo besedo, po vsej verjetnosti angleškega izvora, medtem ko beseda "AGILE" deluje zaradi uporabe črk slovenske abecede nekoliko bolj domače, vsekakor pa je vizualni vtis zaradi vseh navedenih elementov povsem različen. Tožena stranka tudi pri fonetični analizi ni ugotovila podobnosti znakov. Ugotavlja, da ne moremo vedeti z gotovostjo, kako bo slovenski potrošnik izgovarjal eno in drugo besedo, najverjetneje pa bo znak "AGILE" izgovoril enostavno kot "agile" ali "adžile", besedo "Aygill's" pa kot "aigils" ali zaradi angleškega vtisa, ki ga beseda ustvarja, kot "eiglis" ali "eidžils". Ne glede na izgovorjavo prvega dela besede pa k različnemu zvočnemu vtisu močno prispeva tudi konzonanta "s" na koncu besede "Aygill's". Pri pomenski analizi pa je tožena stranka navedla, da čeprav ne gre za slovenski besedi, bo tako en kot drug znak v slovenskem potrošniku vzbudil določene asociacije. Beseda "AGILE" izvira iz latinščine (agilis = okreten, živahen, čil) in jo v različicah poznajo vsi iz latinščine izvirajoči jeziki, v slovenščini pa se uporablja kot pridevniška beseda agilen, ki pomeni živahen, delaven oz. spreten. Tudi v kolikor potrošniku tuja beseda "agile" ni povsem domača, jo bo asociativno nedvomno povezal s pojmom agilen, še posebej, če se upošteva, da je pojem smiselno povezan tudi s proizvodi, ki naj bi bili z zadevno znamko označeni (športna oblačila in obutev ter zaščitni proizvodi za dejavne, agilne ljudi). Nasprotno pa znak "Aygill's" nima nekega določenega pomena, sam način, kako je zapisan, pa lahko nakazuje, da gre za priimek oz. za svojilno obliko, kot jo v angleškem jeziku izražajo s tako imenovanim saškim rodilnikom (soglasnik "'s" za apostrofom). Ne da bi potrošnik besede posebej označeval in analiziral, bo v prvem stiku z obema znakoma dobil popolnoma različni asociaciji, zato tožena stranka meni, da tudi v vsebinskem smislu ni podobnosti med znakoma. Nato je tožena stranka izvedla še primerjavo blaga oziroma storitev. Navedla je, da stranka z interesom z znamko "AGILE" prijavlja proizvode iz razredov 09, 10 in 25 ter storitve v razredu 35 NK. Tožeča stranka s svojo znamko "Aygill's" v razredu 09 NK ščiti optične instrumente, namreč očala, stekla za očala, okvirje za očala, signalizacijske piščalke, električne naprave za poliranje čevljev, ogledala (optična), termometre in tehtnice, v razredu 25 NK pa oblačila in obutev. Tožena stranka ugotavlja, da so v razredu 09 NK ugovarjane znamke sporno blago očala vseh vrst, ostali proizvodi pa niso enaki ali podobni proizvodom, ki jih s svojo znamko ščiti tožeča stranka, v razredu 25 NK pa gre za enako oziroma podobno blago v celoti. Sporne bi bile tudi storitve komercializacije navedenih proizvodov iz razreda 09 in 25, saj so direktno povezane z blagom, ki ga ščiti znamka tožeče stranke. Po opravljenih primerjavah je tožena stranka ugotovila, da je za del proizvodov iz razredov 09 in 25 NK ter za storitve, povezane s trženjem teh proizvodov, navedene v razredu 35 NK, izpolnjen le eden od obeh nujnih pogojev za zavrnitev prijave znamke, to je pogoj enakosti oziroma podobnosti blaga oziroma storitev, ni pa izpolnjen pogoj podobnosti znakov, ki bi imel za posledico verjetnost zmede v javnosti, pri čemer bi le-ta vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko; zato tožena stranka meni, da zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 niso podani. Dalje še ugotavlja, da prav tako niso podani zavrnilni razlogi po točki c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Ker je eden od kumulativnih pogojev za zavrnitev registracije znamke po tej točki, da tožena stranka ugotovi enakost ali podobnost ugovarjanega znaka in znakov prejšnjih znamk druge osebe, tožena stranka pa je ugotovila, da ugovarjani znak "AGILE" ni ne enak, ne podoben znaku znamke tožeče stranke "Aygill's", je tožena stranka zaključila, da točka c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 kot osnova za zavrnitev znamke v danem primeru ni relevantna. Hkrati pa je navedla, da bi tožeča stranka glede na to točko morala dokazati ugled svoje znamke v Republiki Sloveniji, poleg tega pa tudi to, da bi uporaba ugovarjane znamke brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled njene prejšnje znamke ali da bi uporaba te znamke nakazovala povezanost med blagom in tožečo stranko in bi to utegnilo škodovati njenim interesom. Tožeča stranka pa takih dokazov ni predložila.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ni pravilna primerjava tožene stranke, ko ta primerja oba znaka med seboj, zapisana na različen način, saj sta oba znaka prijavljena kot besedi z navadnimi črkami, kar pomeni, da se lahko zapisujeta v vsaki obliki črk. Zato bi morala tožena stranka vizualno primerjati oba znaka med seboj, zapisana z enakimi oblikami črk, na primer agile in aygill's ali pa AGILE in AYGILL'S, tožena stranka pa je primerjala znaka tako, da je bil ugovarjani znak zapisan v obliki velikih tiskanih črk AGILE, znak tožeče stranke pa z malimi črkami z veliko začetnico Aygill's. V kolikor pa bi tožena stranka znaka primerjala tako, bi že na prvi pogled ugotovila veliko podobnost med obema znakoma, saj se razlikujta le po drugi črki Y in zadnjih črkah L in 'S, ter v zadnji črki E, pri tem pa velja poudariti, da sta si črki L in E podobni, povprečen slovenski potrošnik pa nedvomno pozna oznako 's kot oznako saškega rodilnika oz. svojilnega zaimka v angleškem jeziku. Tožeča stranka dalje meni, da je tožena stranka pri fonetični analizi napačno izvajala, da bi povprečen slovenski potrošnik znak "AGILE" izgovarjal kot "agile" ali eventuelno kot "adžile". Povprečen slovenski potrošnik, ki je nedvomno seznanjen z angleškim jezikom in njegovo izgovorjavo, bi ta znak izgovarjal kot "aedžile", kar pa je skoraj enako fonetičnemu zapisu znaka tožeče stranke, ki se izgovarja "aejdžails", brez saškega rodilnika pa "aejdžail", torej na zelo podoben način. Tožena stranka tudi ne zazna podobnosti med znakoma, četudi pravilno razloguje, da beseda "AGILE" izvira iz latinske besede "agilis", pri tem pa v celoti spregleda, da je beseda "AYGILL'S" na prvi pogled enaka zapisu in predvsem izgovorjavi izvirnega latinskega pojma. Tudi pri pomenski analizi tožena stranka ne zazna podobnosti med znakoma in razloguje, da beseda "AGILE" izvira iz latinske besede "AGILIS" v pomenu delaven, prizadeven, pri tem pa v celoti spregleda, da slovenski jezik pozna za ta pojem besedo "agilen" in ne "AGILE." Povprečen slovenski potrošnik zato v besedi "AGILE" ne bo prepoznal latinskega pojma oziroma slovenske inačice "agilen", ampak bo v tej besedi najprej zaznal neko abstraktno ime za zaščiteno blago in storitve, torej enako, kot za besedo oziroma znamko tožeče stranke "Aygill's". Tožeča stranka meni, da je tožena stranka pri pomenski analizi ravnala napačno in napačno in neargumentirano zaključila, da bo potrošnik, ne da bi besede posebej razčlenjeval in analiziral, v prvem stiku z obema znamkama dobil popolnoma različni asociaciji. Tožeča stranka nasprotno zatrjuje, da bi povprečen potrošnik ob vizualni ali slušni zaznavi obeh znakov najprej asociativno pomislil, da sta obe znamki podobni in najverjetneje last istega upravičenca in da se z njimi označuje blago različnih serij oziroma kolekcij ter s tem povezanih storitev istega proizvajalca. Ob pravilni primerjavi obeh znakov bi tožena stranka morala ugotoviti, da gre za tako vizualno, slušno in pomensko podobnost obeh znakov, da je podobnost in zamenljivost znakov nedvomno podana. Ob upoštevanju dejstva, da sta oba znaka registrirana tudi za blago iz razredov 09 in 25 NK ter storitve iz razreda 35 NK, ki so povezane s trženjem teh proizvodov, pa tožeča stranka meni, da sta kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 44. člena ZIL-1 in bi tožena stranka morala zavrniti registracijo izpodbijane znamke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. Sklicuje se na razloge, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi ter odgovarja le na posamezne navedbe tožeče stranke. Pri tem, ko je ugotovila, da si znaka vizualno nista podobna, ji tožeča stranka očita, da primerjava ni bila ustrezna, saj bi morala primerjati oba znaka, zapisana z enakimi črkami. Tožena stranka meni, da je opomba neutemeljena, saj se v izpodbijani odločbi pri vizualni primerjavi znakov niti v eni točki ne dotika oblike črk (velike in male tiskane), ampak različnost utemeljuje zgolj na osnovi črkovne analize, torej črk kot takih, ne glede na to, kako so zapisane. Dalje navaja, da se tožeča stranka tudi ne strinja z ugotovitvami, do katerih je tožena stranka prišla na osnovi fonetične analize. Tožeča stranka še vedno trdi, da bo jezikovno manj izobražen potrošnik znak prebral kot "agile", bolj poučen pa na italijanski način kot "adžile", saj gre že na prvi pogled za besedo latinskega izvora. Tožeča stranka navaja, da je povprečni slovenski potrošnik nedvomno seznanjen z angleškim jezikom, zato bi znak izgovarjal kot "aedžile". Tožena stranka poudarja, da bi bila pravilna angleška izgovorjava besede "agile" "aedžail", vendar že iz prej navedenih razlogov dvomi, da bi povprečni slovenski potrošnik znak "AGILE" tako tudi izgovarjal. To potrjuje tudi zgornja nepravilna navedba angleške izgovorjave tožeče stranke. Ne glede na izgovorjavo znaka "AGILE" pa tožena stranka v nobenem pogledu ne vidi fonetične podobnosti med znakoma, saj gre zaradi vrinjene črke "y" za povsem drugo osnovo besede in drugačen zven, ki ga močno podkrepi še končnica "s". Tožeča stranka se tudi ne strinja s pomensko analizo razlike med znakoma, ki jo je podala tožena stranka. Tožena stranka pojasnjuje, da v svoji obrazložitvi ni trdila, da bo potrošnik v znaku "AGILE" prepoznal latinsko besedo "agilis", temveč meni, da jo bo asociativno povezoval s pojmom "agilen", ki ga v slovenskem jeziku uporabljamo za označevanje določenih lastnosti. Gre namreč za isto osnovo, ki ji je dodana zgolj pridevniška pripona "n", zato je malo verjetno, da se ta povezava v asociativnem procesu ne bi zgodila. Nasprotno pa znak "Aygill's" nima nekega določenega pomena, a sam način, kako je zapisan, lahko nakazuje, da gre za priimek (velika začetnica) oziroma za svojilno obliko, kot jo v angleškem jeziku izražajo s tako imenovanim saškim rodilnikom (soglasnik "'s" za apostrofom). Tožeča stranka namreč v tožbi tudi sama trdi, da je taka svojilna oblika slovenskemu potrošniku nedvomno znana. Glede na navedeno tožena stranka meni, da sta si znaka tudi v vsebinskem smislu različna.

Na tožbo je odgovorila tudi stranka z interesom, ki kot nosilec izpodbijane znamke ugotavlja, da si znaka vizualno nista podobna. Stranka z interesom se v svojem odgovoru na tožbo navezuje na navedbe, ki jih je v odgovoru na tožbo podala tožena stranka. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06), ki določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po zgoraj citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oz. podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oz. podobnost blaga/storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka, pri čemer mora biti ta podobnost tolikšna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znak znamke tožeče stranke in znak, za katerega se zahteva varstvo, nista enaka, po mnenju tožeče stranke pa sta si podobna, podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oz. bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morata znaka razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka znaka primerjala kot celoti, pri čemer je upoštevala vse njune elemente, podala podroben opis videza obeh znakov in tudi pojasnila, zakaj sta različna. Sodišče se ne more strinjati s tožečo stranko, da je tožena stranka pri primerjavi znakov upoštevala, da sta znaka zapisana na različen način (velike tiskane črke oz. male tiskane črke z veliko začetnico), saj to iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kar je tožena stranka pojasnila tudi v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je, kot pravilno pojasnjuje, opravila vizualno analizo zgolj na podlagi črkovne analize, medtem ko se različnega zapisa obeh besednih znakov pri vizualni primerjavi ne dotika. V izpodbijani odločbi pri sami vizualni analizi uvodoma celo pojasni, da prav zato, ker sta oba znaka besedna znaka, zapisana v običajnih črkah in torej nimata dodatnih grafičnih elementov, lahko vizualno podobnost ocenjujemo le s pomočjo črkovne analize, torej morebitne druge elemente (zapis znakov kot tak, kar očita tožeča stranka) tu izključi. Zato sodišče meni, da je ta tožbeni očitek neutemeljen ter da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je znamki primerejala s pomočjo črkovne analize, pripominja pa, da je tožena stranka očitno znaka zgolj zapisala na način, kot sta zapisana na predloženih listinah v upravnem spisu, to je v primeru izpodbijane znamke "AGILE" na zahtevi za registracijo te znamke in na odločbi o njeni registraciji, v primeru znamke tožeče stranke "Aygill's" pa na izpisku za to evropsko "CTM" znamko. Glede same črkovne analize pa tožeča stranka trdi, da sta si znaka podobna, saj se razlikujta le po drugi črki "Y" in zadnjih črkah "L" in "'S", ter v zadnji črki "E"; črki "L" in "E" sta si po njenem mnenju podobni, povprečen slovenski potrošnik pa tudi pozna oznako "'S" kot oznako saškega rodilnika oz. svojilnega zaimka v angleškem jeziku. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je vizualni vtis, ki ga dajeta znaka, povsem različen, upoštevaje elemente, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, to je tujo črko "Y", podvojeno črko "L" in končnico "'S" z apostrofom pri znamki tožeče stranke "Aygill's", medtem ko izpodbijana znamka "AGILE" brez podobnih tujih elementov zaradi uporabe črk slovenske abecede tudi po oceni sodišča deluje bolj domače. Kot ugotavlja tožena stranka, so od petih črk izpodbijane znamke in sedmih črk znamke tožeče stranke skupne štiri črke, ki pa so različno razporejene. Ker pa so črke, ki so različne, bodisi tuje črke ("Y"), bodisi gre za zapis ali oznako, ki je slovenščina ne pozna (podvojeni "L", apostrof pred zadnjo črko "'S"), gre tudi po oceni sodišča tem tujim elementom pripisati poudarjeno distinktivnost, ki daje povsem različen vizualni vtis znamki tožeče stranke glede na izpodbijano znamko. Ni pa tudi sprejemljiva tožbena trditev, da sta si črki "L" in "E" podobni, saj gre za dva popolnoma različna znaka z različnim zapisom in izgovorjavo in je po mnenju sodišča izključena možnost njune zamenjave.

Sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, kako naj bi se izgovarjal tako en, kot drugi znak, pač pa je tožena stranka navedla možne izgovorjave obeh znakov. Ni utemeljena tožbena navedba, da bi povprečen slovenski potrošnik znak "AGILE" izgovarjal v angleškem jeziku. Tožena stranka je zaključila, da je najbolj verjeten način izgovorjave znaka "AGILE" kot "agile" ali "adžile", glede na to, da gre že na prvi pogled za besedo latinskega izvora, ki ima v latinščini tudi svoj pomen, medtem, ko bi se znak "Aygill's" lahko izgovarjal bodisi kot "aigils" ali zaradi angleškega vtisa, ki ga beseda ustvarja, kot "eiglis" ali "eidžils", k različnemu zvočnemu vtisu pa po njenem mnenju prispeva tudi črka "Y" in končnica "S". Ta utemeljitev pa je tudi po oceni sodišča pravilna. Tožeča stranka namreč ne pojasni, zakaj naj bi povprečen slovenski potrošnik znak "AGILE" izgovarjal v angleškem jeziku kot "aedžile", polega tega bi bila taka izgovorjava v angleškem jeziku napačna, kot pravilno opozori tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj bi bila pravilna angleška izgovorjava te besede "aedžail". Splošno znano dejstvo namreč je, da povprečen potrošnik na slovenskem trgu kot pogovorni jezik uporablja slovenščino in v tem jeziku tudi prebere besede, kar bi po oceni sodišča lahko veljalo za izpodbijani znak, ki nima tujih črk oz. tujih elementov (ali pa kvečjemu, kot razloguje tožena stranka, glede na latinski izvor besede bi se izpodbijani znak lahko izgovarjal kot "adžile"), ne velja pa to za znak tožeče stranke z vsemi njegovimi tujimi elementi, za katerega tudi sodišče meni, da bi bila njegova pravilna izgovorjava v angleškem jeziku. Zato ni prepričljiva tožeča stranka s svojim zatrjevanjem, da bi bila pravilna angleška izgovorjava izpodbijanega znaka, še zlasti upoštevaje dejstvo, da je še v ugovoru trdila, da se znaka izgovarjata kot "agils" in "agile". Ob upoštevanju zgoraj navedenih možnih izgovorjav, ki jih je upoštevala tožena stranka, pa sodišče meni, da je pravilna njena ugotovitev, ko ni ugotovila fonetične podobnosti med znakoma.

Na tožbeni ugovor, ki se nanaša na pomensko analizo znakov, je tožena stranka odgovorila, da ni trdila, da bo potrošnik v znaku "AGILE" prepoznal latinsko besedo "agilis", temveč meni, da jo bo asociativno povezoval s pojmom "agilen", ki ga v slovenskem jeziku uporabljamo za označevanje določenih lastnosti, medtem ko, nasprotno, znak "Aygill's" nima nekega določenega pomena. Da znak tožeče stranke nima pomena, je nedvomno, med strankama pa tudi ni sporno, da je povprečnemu slovenskemu potrošniku znana svojilna oblika, izražena v angleškem jeziku s tako imenovanim saškim rodilnikom, ki v danem primeru izhaja iz soglasnika "'S" za apostrofom. Tožeča stranka pa trdi, da izpodbijani znak "AGILE" nima določenega pomena, česar pa tožena stranka sicer ni trdila, ampak je menila, da bo povprečen slovenski potrošnik to besedo zgolj asociativno povezoval z besedo "agilen", ki pa v slovenskem jeziku ima jasen pomen. Sodišče meni, da tudi v kolikor se pri povprečnem potrošniku ta asociacija ne bi zgodila in torej besede izpodbijanega znaka pomensko ne bi povezoval s pomenom besede "agilen", bi to posledično lahko pomenilo le, da tudi izpodbijani znak nima nekega določenega pomena, to dejstvo pa ne bi prispevalo ničesar k morebitni pomenski podobnosti znakov glede na siceršnjo različnost znakov, ki jo je tožena stranka ugotovila pri vizualni in fonetični analizi znakov. Tudi po oceni sodišča bi namreč povprečni potrošnik ob prvem stiku z obema znakoma, gledano v celoti, dobil popolnoma različni asociaciji in ju ne bi povezoval. Tožeča stranka je zatrjevala tudi enakost oz. podobnost blaga in storitev, na katere se nanašata izpodbijani znak in znamka tožeče stranke, tožena stranka pa je po opravljenih primerjavah znakov opravila tudi primerjavo blaga. Sodišče pripominja, da po tem, ko je tožena stranka ugotovila, da si znaka nista podobna, ni bilo potrebno ugotavljati in upoštevati še podobnosti blaga oz. storitev. Glede na zgoraj citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti namreč za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oz. enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oz. enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna.

Glede na to, da je tožeča stranka v ugovoru uveljavljala tudi razloge iz točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke, sodišče meni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da ta zakonska podlaga v danem primeru ni relevantna, saj je potrebno po tej zakonski določbi najprej ugotoviti enakost oz. podobnost znakov, česar pa tožena stranka ni ugotovila. Sicer pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v sami tožbi te zakonske podlage ne uveljavlja več.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1.) Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj v postopku ni uspela. Zakon o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list št. 73/07) po katerem se odloči o stroških postopka v upravnem sporu na podlagi določb 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS), v 1. odstavku 154. člena določa obveznost povrnitve stroškov postopka le stranki, ki v pravdi uspe.

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1. Določbe ZUS pa je sodišče uporabilo na podlagi 104. člena ZUS-1.