Jedro

O izročitvi oziroma posojilu denarja stranki nista napisali nobenega potrdila, čeprav sta se poznali le kratek čas. Obstoja posojila tako ni potrdil noben tožnikov dokaz, razen lastno zaslišanje. Tožnik je v svoji izpovedbi opisal okoliščine posojila in dogovora o načinu vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi v tem delu ni sledilo, ker je ocenilo, da je ta neprepričljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2018 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki v 15 dneh povrniti 3.226,98 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve 22. člena Ustave RS pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri izdelavi dokazne ocene. Ta je pomanjkljiva, neobrazložena, nelogična in neživljenjska. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov glede obstoja posojilne pogodbe, zato je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni sledilo nobenemu od toženkinih ugovorov, s katerima je dokazovala, da vtoževanega zneska ni dolžna vrniti. V nadaljevanju pa ni opravilo dokazne ocene o tem, kaj to pomeni za zatrjevani obstoj posojila. S tem, ko sta se kot neutemeljena izkazala toženkina ugovora glede plačila zneskov 20.000 EUR in 15.000 EUR, je potrjeno, da je prejela posojilo, ki ga je dolžna vrniti. Toženka ni imela denarja za nakup lastnega stanovanja, zato ga je prosila za pomoč in mu obljubila, da mu bo vse, kar ji bo pomagal, pošteno vrnila. S tem je bila tudi navzven izražena pogodbena volja toženke, da denar prejme kot posojilo. Za dejansko vsoto sta se dogovorila šele, ko sta našla stanovanje na Bledu in je bila cena zanj jasna. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni uspel z nobenim dokazom, razen z lastno izpovedbo, dokazati dogovora o načinu vračila izročenega denarnega zneska. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče ni verjelo njegovi izpovedbi. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, se lahko ugotovavljajo tudi z zaslišanjem strank, zato je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo dolžno upoštevati in celovito presoditi ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov in uspeha celotnega postopka. Če njegovi izpovedbi ne bi verjelo, bi moralo v sodbi navesti razloge za to, a tega ni storilo. Nobeden od izvedenih dokazov njegove izpovedbe ni ovrgel. Priče, ki jih je predlagal, posojila sicer izrecno ne omenjajo, omenjajo pa pomoč toženki in dani denar za stanovanje. Toženka se dolga zaveda in se ga je želela z izmišljenimi izgovori znebiti. Navajal je točno določene razloge, zakaj naj ne bi šlo za posojilo. V tem delu je bilo dokazno breme na njeni strani, vendar ga ni zmogla. Ker sodišče prve stopnje njenim ugovorom ni sledilo, ji ni uspelo ovreči trditev in dokazov, da je šlo za posojilo in da je prejeti znesek dolžna vrniti. Sam je prepričljivo izpovedal o vseh okoliščinah posojila. Povsem življenjsko je, da sta se sama dogovorila glede načina vračila izročenega denarnega zneska in da je o tem vedel povedati le tožnik. S toženko nista podpisala pisne posojilne pogodbe, ker je razpolagal z originalnim potrdilom, da je izročil 15.000 EUR A. A., prav tako je razpolagal z bančnim potrdilom o nakazilu 20.000 EUR. Pri izročitvi 35.000 EUR ni bilo med strankama nobenega drugega poslovnega razmerja in dogovora kot ustna posojilna pogodba. Obstoj nekega skritega dogovora oziroma poslovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotovilo mimo navedb pravdnih strank. Če nobena stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sodišče prve stopnje toženki in njenim pričam ni poklonilo nobene vere, kljub temu pa toženki verjame, da od tožnika ni prejela posojila. Na podlagi česa ji verjame, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Toženka se je v svojih vlogah in izjavah v postopku ves čas prilagajala njegovim navedbam, oziroma je z neresnicami ali zanikanjem spreminjala svojo že tako izmišljeno zgodbo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik terja vračilo 35.000 EUR s trditvami, da je toženki dne 9. 11. 2015 posodil 15.000 EUR za nakup stanovanjske opreme, dne 8. 1. 2016 pa še 20.000 EUR za plačilo kupnine za stanovanje. Toženka naj bi izposojeni denar pričela vračati najkasneje v roku enega leta po podpisu kupoprodajne pogodbe, v obrokih po 500 EUR, vendar mu do danes ni vrnila še nič. Toženka je obstoj posojila zavrnila in navajala, da je stanovanje pridobila z lastnimi sredstvi, saj je tožnik od nje kupil dve sliki v skupni vrednosti 20.000 EUR, 15.000 EUR pa je dobila od svoje mame. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je celotnih 35.000 EUR za stanovanje (katerega zemljiškoknjižna lastnica je postala toženka) prispeval tožnik, vendar ne kot posojilo, saj ni uspel dokazati pogodbene volje pravdnih strank za sklenitev posojilne pogodbe, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Odločitev je pravilna. Pojasnjena je s tehtnimi in argumentiranimi razlogi, med katerimi ni nasprotij in je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank, vanjo pa ni napačno preneslo tistega, kar je zapisano v listinah ali zapisniku o izvedbi dokazov. Pravdnima strankama je bila dana možnost udeleževanja v postopku, kot tudi možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njunih pravicah. Uveljavljena ustavna kršitev iz 22. člena Ustave RS in procesne kršitve tako niso podane.

7. Tožnik s pritožbo v glavnem napada ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, kateremu očita neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a ne uspe vzbuditi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin ni bila ovrednotena ali da ji ni bila dana prava teža. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah o sklenjeni ustni posojilni pogodbi med pravdnima strankama. Toženka je obstoj kakršnegakoli posojila zavrnila in zatrjevala, da je stanovanje kupila z lastnim denarjem. Dokazni postopek je pokazal, da toženkine trditve o lastnih sredstvih ne držijo, saj je vseh 35.000 EUR za stanovanje z opremo plačal tožnik. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje že na tej točki zaključiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Po zavrnitvi toženkinih ugovorov je bilo ugotovljeno, da je kupnino za stanovanje in opremo poravnal tožnik, vendar izročitev zneskov oziroma plačilo kupnine še ne pomeni, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna posojilna pogodba.

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je posojilna pogodba pogodba obligacijskega prava. Gre za dvostranski zavezovalni posel, ki povzroči nastanek obligacijskih obveznosti in pravic. Da ima pogodba takšen učinek, morajo biti ob njeni sklenitvi izpolnjene predpostavke za veljavno sklenitev. Ena izmed predpostavk je tudi soglasje volj, ki jo določa 15. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Dokazno breme za obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe je na strani tožnika, ki pa ga ni zmogel. Ni dokazal, da je toženka podala izjavo volje za sklenitev posojilne pogodbe oziroma zaveze za vrnitev denarja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem napravilo celovito dokazno oceno in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da s strani tožnika zaslišanim pričam o posojilnem razmerju med strankama ni bilo znano ničesar. Priče so sicer vedele za nakup stanovanja ter da je tožnik pri tem pomagal toženki, vendar ne, da naj bi šlo za posojilo. Tožnik razpolaga z bančnim izpiskom o nakazilu 20.000 EUR na račun prodajalca stanovanja družbe A. d. o. o. (priloga A7 spisa) in s potrdilom o izročitvi 15.000 EUR A. A. (priloga A6 spisa), kar dokazuje, da je bilo stanovanje kupljeno iz njegovih sredstev, ne pa tudi, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj za sklenitev (ustne) posojilne pogodbe. O izročitvi oziroma posojilu denarja stranki nista napisali nobenega potrdila, čeprav sta se poznali le kratek čas.1 Obstoja posojila tako ni potrdil noben tožnikov dokaz, razen lastno zaslišanje. Tožnik je v svoji izpovedbi opisal okoliščine posojila in dogovora o načinu vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi v tem delu ni sledilo, ker je ocenilo, da je ta neprepričljiva.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo in se opredelilo do tožnikove izpovedbe. Dvom o zatrjevanih okoliščinah posojila je sodišče prve stopnje izrazilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v 27. točki pa je jasno zaključilo, da je tožnik neprepričljiv v trditvah in dokazovanju, da je bila posojilna pogodba sklenjena, kakšen je bil dogovor glede vračanja posojila in o razlogih, zakaj toženke že prej ni pozival na vračilo posojila. Tožnik sodišča s svojo izpovedbo ni prepričal, ostali izvedeni dokazi pa zatrjevane ustne posojilne pogodbe niso potrdili. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek sicer razkril skupno preteklost pravdnih strank, v sklopu katere je tožnik plačal kupnino za stanovanje z opremo, medtem ko se je toženka vknjižila kot lastnica stanovanja, vendar pa med njima ni bila sklenjena posojilna pogodba. Izročeni denar oziroma plačilo kupnine za stanovanje ni predstavljajo posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja (prvi odstavek 569. člena OZ). Sodišče prve stopnje je o tem podalo celovito in prepričljivo dokazno oceno, v okviru katere se je opredelilo do vseh bistvenih dokazov, jih ocenilo vsakega posebej in v medsebojnem odnosu, pojasnilo, kateremu od teh verjame in kateremu ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Tožnik je tožbeni zahtevek gradil le na trditvah o obstoju posojilnega razmerja, katerega predpostavk ni izkazal, navedb o morebitni drugačni naravi izročenega denarja in toženkini dolžnosti do vračila, pa ni podal, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

10. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni in naj po načelu potrebnosti sama trpi stroške v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Pravdni stranki sta se prvič srečali 24. 5. 2014 na prvem srečanju rodbine B., prijateljevati pa sta pričeli v avgustu 2015. Po tožnikovih trditvah naj bi do dogovora o posojilu prišlo v oktobru 2015.