Jedro

Zatrjevani poslovni razlog (splošna gospodarska kriza, izreden upad poslovanja, zaradi katerega naj bi bila potrebna ukinitev delovnega mesta tožnice, ki je sicer še vedno sistemizirano) je nastal pri družbi, v kateri je delala tožnica (kot najeta delavka tožene stranke) in ne pri toženi stranki, ki je svoje delavce v nasprotju z zakonom (57. do 62. člen ZDR) „dajala“ v najem drugim družbam (v smislu posredovanja oz. zagotavljanja delovne sile drugim delodajalcem). Zato tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Od odškodnine po 118. členu ZDR se plačujejo dajatve – dohodnina in prispevki za socialno varnost. Odškodnina kot odmena za odpoved pravici do reintegracije namreč spada med prejemke iz delovnega razmerja, od katerih je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino ter prispevke za socialno varnost po določbah ZDoh ter ZPSV. To izhaja zlasti iz določb 23. do 25. člena ZDoh ter 3. in 6. člena ZPSV.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 16. 5. 2011, nezakonita (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 11. 12. 2011 (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko od 10. 7. 2011 do 11. 12. 2011 prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti, ter ji za to obdobje obračunati bruto plačo v mesečnem bruto znesku 636,81 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v bruto znesku 1.273,62 EUR, odvesti ustrezne dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več (razliko do zahtevanih 2.000,00 EUR) pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe) ter - sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 696,19 EUR v osmih dneh brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti) do plačila (V. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni uspela dokazati poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, da razlogi v odpovedi niso resnični, ker delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno ter da se upad prometa nanaša na družbo A. d.o.o., ki ni tožena stranka. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, saj je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ima vse zakonsko zahtevane elemente odpovedi, zapisala, da zaradi splošne gospodarske krize in izrednega upada poslovanja družba zmanjšuje število zaposlenih. Splošna gospodarska kriza je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Izredni upad poslovanja pa je tožena stranka dokazala. Tožena stranka je družba, ki zagotavlja zaposlene za družbo A. d.o.o., njena dejavnost je na dejavnost družbe A. d.o.o. neposredno vezana. Poslabšanje poslovanja družbe A. d.o.o. oziroma njene poslovalnice v B., kjer je delala tožeča stranka, je tožena stranka dokazala s pregledom prometa te poslovalnice ter z zaslišanjem strank in prič. Zaradi zmanjšanja potreb po zaposlenih v družbi A. d.o.o. je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožeče stranke pri toženi stranki. To je logična posledica dejstva, da v kolikor A. d.o.o. ne potrebuje delavcev za delo v svoji poslovalnici v B., tožena stranka ne potrebuje tožeče stranke. Sodišče toženi stranki očita, da delovno mesto tožeče stranke ni bilo ukinjeno. Sama ukinitev delovnega mesta ni pogoj za prenehanje delovnega razmerja. Delodajalec lahko ohrani sistemizirano delovno mesto nezasedeno, saj je nesmiselno, da bi ob vsakem nihanju rezultatov poslovanja, ob povečanju ali zmanjšanju potreb po številu zaposlenih, delodajalec vsakokrat spreminjal sistemizacijo. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ocenilo izpovedbo A.A., bivšega direktorja tožene stranke, ki je povedal, da je tožena stranka sicer prejemala od družbe A. d.o.o. nekoliko višje plačilo, kot ga je sama plačala tožeči stranki, vendar presežek ni bil toliko višji, da bi si lahko privoščila zaposleno delavko dlje kot je bilo povpraševanje oz. posoja družbi A. d.o.o.. To pomeni, da je s prenehanjem povpraševanja s strani družbe A. d.o.o. usahnil prihodek tožene stranke iz naslova zaposlitve tožeče stranke, kar predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog nedvomno obstaja in je resničen. Tožena stranka še navaja, da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar je vsebina listin in vsebina zapisnikov, ter med razlogi v obrazložitvi sodbe. Izrek pa nasprotuje samemu sebi, ko sodišče na eni strani navaja, da tožena stranka ni imela ekonomskega razloga za odpoved, po drugi strani pa v 16. točki obrazložitve sodbe napiše, da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni mogoče ravno iz razloga, ker ni več povpraševanja za delo tožeče stranke s strani družbe A. d.o.o.. Slednje predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP, zlasti po 14. in 15. točki 2. odstavka tega člena.

Tožeča stranka izpodbija IV. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da mora tožena stranka od prisojene odškodnine tožnici odvesti ustrezne dajatve ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 dalje do plačila. Od prisojenih denarnih odškodnin na podlagi 118. člena ZDR se namreč ne obračunavajo nobene dajatve, zato je potrebno tako sodbo spremeniti in toženi stranki naložiti v plačilo znesek 1.273,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 dalje do plačila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako ni nasprotja niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe v zvezi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o tem, da poslovni oz. ekonomski razlog ni dokazan in razlogi, s katerimi je utemeljilo obstoj pogojev za sodno razvezo, kar izpostavlja tožena stranka v svoji pritožbi. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank v pritožbah pa pojasnjuje naslednje: K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je dne 10. 5. 2011 tožeči stranki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere izhaja, da se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker zaradi splošne gospodarske krize in izrednega upada poslovanja tožena stranka zmanjšuje število zaposlenih in je v okviru racionalizacije poslovanja ukinila delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, ki je bila pri toženi stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 6. 2010 od 1. 7. 2010 dalje na delovnem mestu koordinator pomočnik poslovodje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica, ki je bila po poklicu ekonomski tehnik, na začetku zaposlena na delovnem mestu navadnega trgovca, nato pa koordinatorja, delala pa je v C., D., E., F., po porodniški (od 2. 8. 2009 do 2. 8. 2010) pa je delala kot koordinator v C. v enoti G., od januarja 2011 pa kot koordinator v B..

Tožnica je bila, kot prav tako izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, predhodno zaposlena v družbi A. d.o.o. (pogodba o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 – A2), ta družba pa je tožnici, enako kot drugim svojim delavcem, podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, tako da se je tožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 zaposlila pri toženi stranki (H. d.o.o. ), ki družbi A. d.o.o. zagotavlja delovno silo v njenih trgovinah. Tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010, delala pa je pri družbi A. d.o.o. kot delavka v najemu. Pritrditi je potrebno ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obravnavani način dajanja delavcev v najem v nasprotju z zakonom. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno pravno podlago, zlasti določbe 57. do 62. člena ZDR, ki urejajo pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku in dejstvo, da tožena stranka nima registrirane dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem dela delavcev drugim uporabnikom niti koncesije za posredovanje dela delavcev drugim delodajalcem.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010, sklenjeni med tožečo in toženo stranko, v 4. členu določeno, da delavec opravlja svoje delo praviloma na sedežu družbe, lahko pa tudi v katerikoli poslovalnici oziroma enoti družbe in na terenu, pogodba pa ne vsebuje določb, iz katerih bi izhajalo, da sta se stranki v skladu s 1. odstavkom 60. člena ZDR dogovorili, da bo tožeča stranka opravljala delo pri drugih uporabnikih. Ob takšni ureditvi v pogodbi o zaposlitvi in dejstvu, da je bil način dajanja delavcev v najem drugi družbi v nasprotju z zakonom, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke še vedno položaj delodajalca in posledično obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki jih ni mogla prenesti na drugo družbo – A. d.o.o., ki je imela tožečo stranko v najemu, ne glede na to, da je imela tožena stranka z družbo A. d.o.o. sklenjeno pogodbo o posredovanju delavcev.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga izhajalo s pravilnega stališča, da mora tožena stranka dokazati, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nastal pri njej kot delodajalcu. Upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti izpovedi zaslišanih prič (A.A., A.B.), je pravilno ugotovilo, da je zatrjevani poslovni razlog (splošna gospodarska kriza, izreden upad poslovanja, zaradi katerega naj bi bila potrebna ukinitev delovnega mesta tožnice, ki je sicer še vedno sistemizirano) nastal pri družbi A. d.o.o., ki ima poslovalnico v B., v kateri je delala tožnica (kot najeta delavka tožene stranke) in ne pri toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so torej neutemeljene.

Stališče tožene stranke, da je obstoj utemeljenega poslovnega razloga dokazala, ker tožena stranka ne potrebuje tožeče stranke, če A. d.o.o. ne potrebuje delavcev za delo v svoji poslovalnici v B. (kjer je delala tožnica kot delavka v najemu), bi lahko obveljalo le v primeru, če bi tožena stranka dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku opravljala v skladu s predpisi, zlasti z določbami ZDR.

Prvostopenjsko sodišče je glede na vse navedeno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, vključno z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze, ki je odmerjena ob upoštevanju kriterijev, ki vplivajo na njeno višino in je določena v primerni višini.

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke, ki izhaja z napačnega stališča, da se od odškodnine po 118. členu ZDR ne plačujejo dajatve – dohodnina in prispevki za socialno varnost. Odškodnina kot odmena za odpoved pravici do reintegracije namreč spada med prejemke iz delovnega razmerja, od katerih je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino ter prispevke za socialno varnost po določbah Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 17/2005 in nasl. - ZDoh) ter Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in nasl.- ZPSV). To izhaja zlasti iz določb 23. do 25. člena ZDoh ter 3. in 6. člena ZPSV.

Sodišče prve stopnje je torej toženi stranki utemeljeno naložilo, da je od bruto odškodnine dolžna odvesti ustrezne dajatve, toženi stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 dalje do plačila, saj odškodnina po 118. členu ZDR ne spada med izplačila v zvezi z zaposlitvijo, ki so izvzeta iz obdavčitve, oziroma ki se ne vštevajo v osnovo za obračun prispevkov za socialno varnost (med katere spada npr. odpravnina po 109. členu ZDR).

Ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sama krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).