Jedro

Kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjena proti vsem pogodbenim strankam. V takem primeru namreč postane odločitev o ničnosti pravnomočna. Z učinkom pravnomočnosti pa ni mogoče odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pa ne.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: "Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo z dne 4.8.1982, št. ..., s katero je tožena stranka od občine Škofja Loka pridobila parcelo št. XX stavbišče - 1197 m2, pri vl. št. YY k.o. Škofja Loka ter zemljiško knjižna listina z dne 4.11.1933, št.38/92, s katero je občina Škofja loka na toženo stranko prenesla parcelo št. ZZ - stavbišče - 226 m2, vl. št. YY k.o. Š, sta nični." Hkrati je tudi zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da predlagatelju A. pripada pravica uporabe do 1/2 na stavbnih parcelah št. ZZ - stavbišče v izmeri 226 m2 in na parc. št. XX - stavbišče v izmeri 1197 m2, vse pripisano pri vl. št. YY k.o. Š. ter delež pravice uporabe pri vl. št. QQ k.o. Š. do 4/100." Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.197.147,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od očitanih kršitev.

Glede primarnega tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče: Obstoj pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo pravni prednici tožene stranke št. 464-32/77-4/DR, ki sta jo sklenili Občina Škofja Loka in pravna prednica tožene stranke dne 4.8.1982 ter obstoj zemljiškoknjižne listine št. 38/82, ki sta jo podpisali prav tako Občina Škofja Loka in pravna prednica tožene stranke dne 4.11.1983, in njuna vsebina, sta med pravdnima strankama nesporna. Tožeča stranka s primarnim zahtevkom uveljavlja ugotovitev njune ničnosti.

Tožbe pa ni hkrati vložila proti drugi pogodbeni stranki torej Občini Škofja Loka. Kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v tožbenem zahtevku, mora biti tožba naperjena proti vsem pogodbenim strankam. V takem primeru namreč postane odločitev o ničnosti pravnomočna. Z učinkom pravnomočnosti pa ni mogoče odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pa ne. Odločitev je lahko enotna samo za obe stranki, kar pomeni, da gre za nujno in enotno sosporništvo (201. člen ZPP/77). Zato zahtevek, vložen le proti eni pogodbeni stranki, ni utemeljen, saj ni tožena prava stranka. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija drugačne materialnopravne zaključke sodišče prve stopnje o neobstoju ničnostnih razlogov glede primarnega tožbenega zahtevka, so zato neupoštevne.

V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče: Modifikacija podrednega tožbenega zahtevka, kot ga je podala tožeča stranka na glavni obravnavi dne 30.6.1998, ne predstavlja vsebinske spremembe prvotno uveljavljanega tožbenega zahtevka, pač pa le popravo zahtevka glede na spremenjeno firmo tožeče stranke in spremembe zaradi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. RS, št. 44/97), ki je začel veljati med pravdo. Zato dejstvo, da sodišče prve stopnje teh popravkov ni dosledno povzelo v izrek sodbe, ne pomeni, da o tožbenem zahtevku ni odločalo in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Navedeno nedoslednost je mogoče odpraviti z popravnim sklepom.

Tožeča stranka zahteva ugotovitev njene lastninske pravice do 1/2 na zgradbi hotela, ki se nahaja na parc. št. XX k.o. Š. ter na zgradbi, ki se nahaja na parc. št. ZZ k.o. Š. in do 4/100 na poslovni stavbi (hiša- poslovni prostori) na parc. št. NN k.o. Š. Tožeča stranka meni, da ji gre lastninska pravica na navedenih zgradbah in v navedenem obsegu iz naslova njenega finančnega prispevka pri njihovi izgradnji. Šteje, da je skupaj s toženo stranko in ostalimi zgradila navedene zgradbe, skupna gradnja pa je temelj za pridobitev izvirne lastninske pravice vseh graditeljev v skladu z njihovimi prispevki.

V zvezi z zgradbo hotela in zgradbo "Agencije" je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili le-ti zgrajeni v letih 1971 in 1972, ter da ju je zgradilo Združeno turistično, prometno in gostinsko podjetje T. To je med pravdnima strankama nesporno. Iz tega izhaja, da ni šlo za skupno gradnjo obeh strank in ostalih, pač pa gradnjo dveh zgradb, ki jo je opravil le en subjekt in sicer Združeno podjetje T. Zato so drugačne pritožbene navedbe zmotne.

Materialnopravno zmotna je tudi trditev, da bi tožena stranka na tej podlagi pridobila originarno lastninsko pravico sorazmerno s svojim prispevkom na obeh zgradbah. Po takratni ustavni ureditvi sta namreč zgradbi postali družbena lastnina, Združeno podjetje T. pa je imelo pravico uporabe in razpolaganja z njo (U.l. SFRJ, št. 14/63). Glede na nadaljnje spremembe po Ustavi SFRJ (12., 13., in 14. člen, Ur.l. SFRJ, št. 9/74 s spremembami) in po Ustavi SRS (14., 15., in 16. člen Ur.l. SRS 7/74 s spremembami) so razpolagalna upravičenja s premoženjem v družbeni lastnini prešla na delavce v temeljnih organizacijah združenega dela. Zato je prišlo pri Združenem podjetju T. do statusnih sprememb. V novembru in decembru leta 1972 se je iz njegovih posameznih delov ustanovilo 11 TOZD, ki so se združile v združeno delovno organizacijo T. s SaS z dne 22.4.1974 (A16). Zaradi zagotovitve materialne osnove za delovanje TOZD je z navedenim SaS prišlo do razdelitve obstoječega premoženja ZP T. na posamezne TOZD, ki so se združile vanj (88. člen SaS). Tako je premoženje ZP T. (osnovna sredstva in inventar) vključno z navedenima zgradbama prešlo v premoženje TOZD skladno z dogovorjenimi merili, določenimi v 89. členu SaS. Ta so bila namembnost sredstev glede na predmet poslovanja TOZD. To pomeni, da je bilo Združeno podjetje T. (graditelj obeh zgradb) le skupni prednik obeh pravdnih strank, ki je z razdelitvijo premoženja prenehal. Zato so neupoštevne pritožbene trditve o višini prispevka tožeče stranke pri gradnji obeh zgradb in o njeni volji, da postanejo zgradbe njene, saj je v času gradnje še ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta z navedenim sporazumom zgradbi pripadli TOZD HOTELI Š. O tem je podalo prepričljive zaključke v razlogih izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. O okoliščini, da so se sredstva z navedenim SaS dejansko razdelila ter da sta obe zgradbi pripadli TOZD HOTELI Š., so izpovedale priče (V. D., R. V., M. D., M. Č., J. Š.), zato se je sodišče utemeljeno oprlo na njihove izpovedi in v povezavi s pravilno oceno listin naredilo pravilne zaključke. Pri tem tožeča stranka sama ni ponudila nobenega neposrednega dokaza, iz katerega bi izhajalo drugačno dejansko stanje. Iz izpovedi prič tudi izhaja, da sta zgradba hotela in zgradba "Agencije" šteli kot ena enota, zaradi česar je slednja ob razdelitvi premoženja na podlagi SaS z dne 28.1.1974 (B2) bila razporejena med sredstva TOZD HOTELI Š. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo ugotovitev o tem na te izpovedi. Zato ne drži pritožbena trditev, da so ugotovitve o tem brez podlage v dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo kot relevantno še dejstvo, da je zaradi kasnejših statusnih sprememb pri ZDO T., DO A. in SOZD A., v sestavi katerih je sicer bila TOZD HOTELI Š. premoženje, ki sta ga predstavljali obe zgradbi, ni več delilo, ampak je vseskozi imela pravico razpolaganja z njim navedena TOZD.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno materialnopravno opredelilo SaS o združitvi v ZDO T. kot pravni naslov, s katerim je tožena stranka veljavno pridobila pravico razpolaganja z obema zgradbama kot njenim osnovnim sredstvom. Pri tem se je zmotno sklicevalo na analogno uporabo ZTLR. Pridobitev pravice razpolaganja na takšen način je bil skladen s takratnimi določbami Zakona o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register (2. odst. 42. člena, Ur.l. SFRJ, št. 22/73 in 63/73). Kot je bilo že povedano, sta obe zgradbi ostali osnovni sredstvi TOZD HOTELI Š. tudi pri prilagoditvi in uskladitvi njenih SaS z Zakonom o združenem delu (Ur.l. SFRJ, št. 53/76 s spremembami, v nadaljevanju ZZD), s katerimi je TOZD HOTELI Š. kot TOZD prešla z vsem svojim premoženjem v sestavo GOSTINSTVA Š., DO za hotelske in gostinske storitve še s šestimi drugimi TOZD do takrat v sestavi DO A. To izhaja iz sklepa z dne 29.5.1975 (B2) in delnega izpisa iz registra z dne 16.8.1996. Ker je TOZD HOTELI prešla v sestavo nove DO z vsemi svojimi sredstvi, je njena pravice razpolaganja z obema zgradbama temeljila na določbi 333. člena ZZD. V letu 1988 sta se TOZD HOTELI in TOZD GOSTINSTVO K. izločili iz GOSTINSTVA Š., DO za hotelske in gostinske storitve in se konstituirali v enovito delovno organizacijo (toženo stranko). S tem so njuna osnovna sredstva tudi obe zgradbi postala osnovna sredstva nove delovne organizacije torej sedanje tožene stranke. Obe zgradbi sta tako kot osnovni sredstvi prejšnje TOZD (333. člena ZZD) materialnopravno prešli v sredstva tožene stranke skladno z določbami 338. in 339. člena ZZD. Ta sredstva pa so ostala družbena lastnina, tudi po najnovejši ustavni ureditvi. Olastniniti pa jo bo mogoče po določbah posebnih zakonov (ZLPP in drugi), med katere pa ne spada ZTLR, zato je pravno zmotno sklicevanje na njegove določbe. Ali je tožeča stranka pridobila pravico razpolaganja in v kakšnem obsegu na obeh zgradbah, je mogoče torej presojati le po tistih podlagah, ki so urejali način pridobitve družbene lastnine v razpolaganje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, materialnopravna odločitev tudi pravilna, saj tožeča stranka ni izkazala, da je pravica razpolaganja z njima v zatrjevanem obsegu prešla nanjo.

Pritožbene navedbe, s katerimi ponavlja navedbe, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, niso upoštevne, saj z njimi ni uspela.

Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da sta zgradbi hotela in "Agencije" kot ena enota bili razporejeni med osnovna sredstva TOZD HOTELI Š., le-ta pa so prešla v sredstva tožene stranke, so nepomembne pritožbene navedbe, da je imela v zgradbi "Agencije" vseskozi sedež tožeča stranka in drugi. Ker gre za poslovno stavbo, je tožena stranka pač z njo razpolagala tako, da je poslovne prostore v njej oddajala v uporabo, tudi tožeči stranki. To pa ni bilo v nasprotju z takrat veljavnim zakonom (234. člen ZZD). Na to tudi kažejo pogodbe o upravljanju poslovne zgradbe (B6), pogodba o vzdrževanju poslovnih prostorov (B5) in najemna pogodba (B8), zato je ocena sodišče prve stopnje v to smer pravilna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da trditve o vračanju kreditov niso relevantne. Očitno je, da so se TOZD v sestavi SOZD A. dogovorile o načinu odplačevanja dolgoročnih kreditov, ki jih je najelo ZP T. ŠKOFJA LOKA in so bili porabljeni tudi za izgradnjo obeh zgradb, sicer bi odgovarjale kreditodajalacu vse solidarno. Takšen dogovor pa ne kaže na to, da bi tudi prišlo do prerazporeditve osnovnih sredstev, na katere se je nanašal kredit. Pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovni del, ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki na zadnji glavni obravnavi dne 30.6.1998 obe po prisotnih pooblaščenkah pravočasno zahtevali povrnitev vsaka svojih stroškov (3. odst. 164. člena ZPP).

Pri sta uveljavljali tiste stroške, ki sta jih zaznamovali vsaka v svojem stroškovniku, ki sta ga predložili v spis. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da ni razvidno kakšne stroške je sodišče toženi stranki priznalo. Priznalo ji je namreč tiste, ki jih je le-ta zaznamovala v stroškovniku, ki se nahaja v spisu.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. členom ZPP/77).