Jedro

Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize.

V konkretnem primeru se za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke o premestitvi tožnice z delovnega mesta vodja dejavnosti hemodialize nezakonit in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnico premestiti nazaj na delovno mesto vodja dejavnosti hemodialize in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje dejavnosti hemodialize, vključno z obračunom razlike zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obresti in na ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2015 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 727,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve pravic do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo zakonitost ravnanja tožene stranke, ki na zahtevo in ugovor tožnice ni odgovorila. Statut A., ki kot pravni akt tožene stranke določa pooblastila organov tožene stranke, v 40. členu določa, da je za odločitev o zahtevi po 200. členu ZDR-1 in ugovoru tožnice pristojna Komisija za varstvo pravic delavcev kot drugostopenjski organ tožene stranke. Ker tožena stranka ni ravnala skladno s Statutom A. in ni izjavila svoje volje, saj o ugovoru in zahtevi tožnice ni odločila, je sklep tožene stranke že iz tega razloga nezakonit. Sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe navaja nelogične zaključke, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni obrazložilo, na kakšni podlagi je tožnica prejemala dodatek, če tožnica ni bila vodja. Položajni dodatek po Uredbi namreč lahko prejemajo le vodje določene notranje organizacijske enote, ki izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote. Iz dokumenta „Organigram A.“, ki predstavlja splošen akt tožene stranke tudi nesporno izhaja, da obstaja delovno mesto vodja dejavnosti hemodialize. Iz navedenega dokumenta izhaja, da ima tožena stranka pod oddelkom interne medicine, še 12 vodij dejavnosti, na prvem mestu je navedeno ime tožnice kot vodja dejavnosti hemodialize. Organigram A. je kot splošen akt po 10. členu ZDR-1, zavezujoč za obe pravdni stranki in predstavlja materialno pravo obeh pravdnih strank. S tem, ko je sodišče naveden akt označilo kot organizacijsko tabelo in ga ni presojalo kot splošni akt po 10. členu ZDR-1, je ravnalo nezakonito. Dejstvo, da je bila tožnica vodja dejavnosti hemodialize nesporno izhaja iz vseh dokumentov, ki sta jih stranki predložili v spis in ker se omenja ime tožnice. Iz listine „zabeležka B.B.“ z dne 13. 1. 2015 izhaja, da je g. B.B. zapisnik dostavil še vodji dejavnosti za hemodializo, torej tožnici, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da je bila tožnica vodja dejavnosti hemodialize. Sodišče ni vestno in skrbno presojalo vsak posamični dokaz, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožnico seznanila, da ne obstaja več potreba po opravljanju dodatnih del in nalog, ki so vezane na vodenje hemodialize (1. člen aneksa z dne 31. 8. 2015), hkrati pa je 1. 9. 2015 (torej istočasno) razporedila C.C., dr. medicine, na mesto vodje dejavnosti hemodialize. Tožnica torej ni bila premeščena zaradi krivdnih razlogov. Na njeno delo, strokovnost in sposobnost vodenja ni bilo nikoli pripomb. Izpovedi prič pa so bile povsem neresnične in nedokazane. Sodišče je brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazni predlog tožnice, da tožena stranka predloži pogodbo o zaposlitvi z novo vodjo dejavnosti hemodialize C.C., dr. medicine in s tem kršilo načela kontradiktornosti in enakosti strank v postopku ter postopalo nezakonito po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je iz pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je bila sklenjena s tožnico za opravljanje dela „zdravnik specialist ...“, vodenje organiziranje in koordiniranje del dejavnosti hemodialize pa je bila le dodatna naloga. Sodišče je ocenilo, da zgolj sprememba glede dodatnih nalog, kot enega od pogojev dela ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker dodatne naloge ne pomenijo le tožničine pravice do dodatnega plačila, ampak tudi njeno obveznost in odgovornost v zvezi z dodatnim delom, je po mnenju tožnice pravno neučinkovita ustna seznanitev predstojnika, da tožnica nalog ne bo več opravljala. Zmotno je sodišče presodilo, da je bilo takšno ravnanje delodajalca zakonito in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je dokazala, da je šlo za kršitev pogodbe s strani tožene stranke, torej je dokazala, da je oškodovana stranka, ki ima pravni interes, da se kršitev odpravi in se opravi restitucija njenega položaja kot je bila pred kršitvijo. S tem, ko pa sodišče ni ugodilo tako po zastavljenemu zahtevku po restituciji, glede na to, da pogodba še vedno velja, pa je sodišče postopalo nezakonito in nerazumljivo, s čimer je poseglo v ustavne pravice tožnice do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodbe sodišča v 6. točki obrazložitve ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo in da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodbe ne da preizkusiti. V zvezi s pritožbenim očitkom, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v bistvu za nestrinjanje tožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Očitek procesne kršitve v tem primeru je torej le navidezen, saj pritožba stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno, zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za opravljanje delo na delovnem mestu „zdravnik specialist ...“, obenem pa še dodatnih del in nalog, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje dejavnosti hemodialize. Tožena stranka je tožnici na podlagi 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 85/2010) v zvezi s 24. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 95/07 s spremembami) priznalo 8 % položajni dodatek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist ..., da pa je bilo z delodajalcem dogovorjeno, da bo opravljala tudi dodatna dela in naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti „hemodialize“. V 7. členu pogodbe sta se stranki dogovorili, da tožnici pripada položajni dodatek 8 % za čas, ko opravlja dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize.

8. Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize in zato tudi dejstvo, da je bilo na dokumentu „Organigram A.“ zapisano ime tožnice kot vodje dejavnosti hemodialize in da je tudi na listinah (predloženi zapisniki ter terminski načrti) zapisano ime tožnice kot vodje hemodialize, ne dokazuje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja dejavnosti hemodialize“. Tožnica se je namreč s pogodbo o zaposlitvi obvezala, da bo opravljala dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti „hemodialize, zato se je tožnica utemeljeno pojavljala na listinah tožene stranke (organigram A.), terminskih načrtov, email korespodence, zapisnikih), vendar navedeno ne dokazuje, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja dejavnosti hemodialize“, na katero je kasneje tožena stranka zaposlila C.C., dr. med. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče ni vestno in skrbno presojalo vsakega posamičnega dokaza in vseh dokazov skupaj, ker bi sicer moralo ugotoviti, da je bila tožnica zaposlena kot vodja dejavnosti hemodialize in da je s tem kršilo 8. člen ZPP.

9. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka javni zavod po drugem odstavku 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpis, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug zakon ne določa drugače (5. člen ZJU). Na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZJU tožena stranka ni smela zagotavljati tožnici pravic v večjem obsegu kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, zato je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izdala odločbo o odpravi izplačila položajnega dodatka opr. št. ... z dne 8. 10. 2015. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se v konkretnem primeru za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 40. člena Statuta A. in nepravilno tolmači, da že samo dejstvo, da Komisija za varstvo pravic delavcev o njeni pritožbi ni odločila, pomeni nezakonito ravnanje tožene stranke, kar ima za posledico priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje dejavnosti hemodialize. ZDR-1 v prvem in drugem odstavku 200. člena predpisuje postopek pred vložitvijo tožbe na sodišče. V primeru molka pritožbenega organa, torej če delodajalec oziroma njegov organ na pritožbo (ugovor) delavca ne odgovori, lahko v takem primeru delavec vloži tožbo pri pristojnem sodišču, tako kot je ravnala tudi tožnica. Tožnici je bila zagotovljena pravica, ki ji gre po zakonu in sicer pravica do sodnega varstva, četudi delodajalec o njeni pritožbi (ugovoru) ni odločil. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazni predlog tožnice po predložitvi pogodbe o zaposlitvi z novo vodjo dejavnosti hemodialize C.C. dr. med. in da je s tem sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in enakosti v postopku (8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je tožnico seznanila, da ne obstaja več potreba po opravljanju dodatnih del in nalog, ki so vezane na vodenje dejavnosti hemodialize (1. člen aneksa z dne 31. 8. 2015), glede na to, da je sklenila z C.C., dr. med. pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje dejavnosti hemodialize. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnica opravljala delo na delovnem mestu zdravnik specialist in ne na delovnem mestu vodja oddelka ter da je na delovnem mestu zdravnik specialist opravljala le dodatne naloge, vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize. Posledično je na podlagi ugotovitve, da tožnica od 1. 9. 2015 dejansko ne opravlja več dodatnih nalog, vezanih na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize, tožena stranka tudi ni imela podlage za izplačevanje položajnega dodatka ter je prenehanje izplačevanja dodatka nujna posledica glede na določbo 3. člena ZSPJS. Položajni dodatek je del plače, ki pripada delavcu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Tak dodatek prejemajo le tisti delavci, ki določene naloge koordiniranja opravljajo znotraj delovnih mest, ki sicer niso opredeljena kot vodstvena. Če jih namreč opravljajo na vodstvenih delovnih mestih, je nagrada za opravljanje teh dodatnih nalog vključena že v osnovno plačo za taka delovna mesta.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je postopalo sodišče prve stopnje nezakonito in nerazumljivo, ker ni ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in da je s tem poseglo v ustavne pravice tožnice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo odločilna dejstva. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Samo dejstvo, da tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, še ne pomeni, da ji sodišče prve stopnje ni zagotovilo poštenega sojenja.

13. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

14. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomoglo k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).