Jedro

Revizijsko nesporno dejstvo, da prva tožena stranka tožeči stranki spornega stanovanja ni podarila niti kako drugače nanjo prenesla lastninske pravice, zadošča za sklep, da sta bila tožnika v dvomu o tem, ali sta lastnika stanovanja ali ne. Obstoj dvoma pa izključuje dobrovernost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika solastnika stanovanjske hiše v Kopru ..., ki je v zemljiški knjigi vknjižena na ime prve tožene stranke do nerazdelnega deleža 3441/10000, kar v naravi predstavlja stanovanje v pritličju s podrobnejšim opisom, ki izhaja iz izreka sodbe. Ocenilo je, da posest tožeče stranke ni bila nezakonita, saj ni bila sklenjena darilna pogodba, niti dobroverna, saj tožnika glede vprašanja, čigavo je stanovanje v pritličju, nista bila v opravičljivi zmoti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je revizijo vložila tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je treba pri presoji dobrovernosti tožeče stranke ugotavljati tudi nagib tožene stranke. Bistvo dobrovernosti je v tem, da izhaja iz subjektivne sfere dobrovernega posestnika, ki je prepričan, da poseduje nepremičnino kot lastnik. Če je pri tem v zmoti glede dejanskega namena zemljiškoknjižnega lastnika, ki mu s svojim ravnanjem ni dal vedeti svoje pravne volje, je njegova dobrovernost vseeno podana. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožene stranke, ki jih je podala šele po razveljavitvi sodbe P 455/00, to je v ponovljenem postopku na naroku 20. 4. 2004. Takrat je toženec prvič povedal, da je za uporabo stanovanja zahteval 100 DEM mesečno in da mu je bila hčerka dolžna 120.000 SIT. Ravno na podlagi teh navedb je sodišče sklepalo, da tožnica, ki bi morala vedeti, da je pri Srbih navada, da hišo podedujejo moški potomci, ni bila v opravičljivi zmoti. V isti sapi pa je ugotovilo, da je tožnica ves čas ravnala, kot da ima rešen stanovanjski problem. Ker so ti razlogi v medsebojnem nasprotju, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Predpostavke za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v skladu z določilom drugega in četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, v nadaljevanju ZTLR), ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi, so: (1) dobra vera, (2) (zakonita) posest in (3) potek časa. Medtem ko tožeča stranka v reviziji ne nasprotuje več zaključku sodišč, da posest tožeče stranke ni temeljila na veljavnem pravnem naslovu, pa se ne strinja z materialnopravnim izhodiščem sodišč prve in druge stopnje pri presoji dobrovernosti posesti tožeče stranke. Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Opredelitev dobre vere je torej podana glede upravičenosti do posesti stvari(1). Dobrovernost posestnika je odvisna od njegovega subjektivnega vedenja oziroma malomarnega nevedenja za določeno okoliščino, ki izključuje dobrovernost posesti. O opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice lahko govorimo tedaj, ko priposestvovalec utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice in je zato postal lastnik stvari. V obravnavani zadevi bi bila tožeča stranka, ki je zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, v dobri veri, če bi utemeljeno mislila, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika).

Revizijsko nesporno dejstvo, da prva tožena stranka tožeči stranki spornega stanovanja ni podarila niti kako drugače nanjo prenesla lastninske pravice, zadošča za sklep, da sta bila tožnika v dvomu o tem, ali sta lastnika stanovanja ali ne. Obstoj dvoma pa izključuje dobrovernost. Materialnopravni pristop sodišč prve in druge stopnje, ki sta pri presoji dobrovernosti izhajali iz opravičljivosti zmote tožeče stranke, je torej povsem pravilen.

Revizijske navedbe, ki merijo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka (relativno oziroma absolutno) so očitno neutemeljene ali celo težko razumljive, zato Vrhovno sodišče nanje sumarno odgovarja: Revizijskemu sodišču ne preostane drugega, kot da ponovi, kar je dovolj natančno pojasnilo že sodišče druge stopnje, da je treba ločiti strankine navedbe od njene izpovedbe. Medtem ko so prve del trditvenega gradiva, ki ga sme sodišče vzeti za podlago svoje odločbe, so druge dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo branila z ugovorom, da se pravdni stranki nista nikoli sporazumeli o darilu, temveč je tožeča stranka sporne prostore prejela le v začasno uporabo. S tem je začrtala temo obravnavanja in sojenja, ki jo je sodišče prve stopnje preverjalo z zaslišanjem strank. Očitek tožeče stranke sodiščema prve in druge stopnje, da sta upoštevali prepozne navedbe tožene stranke, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je zato neutemeljen.

Kritika tožeče stranke, ki se nanaša na sestavo odločbe, se izčrpa v trditvi, da obstoja nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki je najprej navedlo, da tožnica ni bila v opravičljivi zmoti, nato pa je v isti sapi dodalo, da je ves čas ravnalo, kot da ima rešen stanovanjski problem, toženec pa več kot 20 let ni ničesar storil, da bi ji dal vedeti, da je v zmoti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima funkcionalen značaj. Podana je le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Odločilni razlogi, ki sta jih navedli sodišči in od katerih je tožeča stranka le del iztrgala iz konteksta, so konsistentni in tvorijo logično celoto.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): M. Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 178.