Jedro

Predlagateljica v predlogu za dopustitev revizije tudi predlaga, naj Vrhovno sodišče pri SEU sproži postopek predhodnega odločanja z naslednjim vprašanjem: "Ali je treba člen 146(1)e Direktive 2006/112/ES razlagati tako, da davčnemu zavezancu (tožeči stranki), ki je del mednarodne skupine in kot takšna opravlja enotno dejavnost z enotnim ekonomskim smislom, dovoljuje uveljavljanje pravice do odbitka DDV?" Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, gre za vprašanje, ki z obravnavano zadevo, ki se nanaša na odmero DDV od prejetih storitev (in ne na pravico do odbitka vstopnega DDV) sploh ni povezano in zato očitno ni pomembno za rešitev spora. Čim je tako, pa je Vrhovno sodišče oproščeno obveznosti predložitve vprašanja SEU iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ), št. DT 0610-1803/2020-38-08-520-01 z dne 8. 6. 2021, ki se nanaša na odmero davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV).

2.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se tožnica ukvarja z organizacijo dostave blaga od (pretežno ameriških) spletnih trgovcev do kupcev v Rusiji in drugih državah. Ta poteka tako, da tožničini podizvajalci, ki so davčni zavezanci v drugih državah članicah EU, opravljajo storitve prevoza in dostave mednarodnih paketov, tožnica pa nato strošek teh storitev vključi v ceno za logistične storitve, ki jih zaračunava matični družbi s sedežem v ZDA. Upravno sodišče je ugotovilo, da je pogodbe s podizvajalci sklenila izključno tožnica, da je njihove račune knjižila v svojih poslovnih knjigah kot lastne stroške in da je bila njihova edina plačnica - skratka, da je delovala v svojem imenu (četudi za račun matične družbe). Za davčnega zavezanca, ki na takšen način nastopa v pravnem prometu, pa 16. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) vzpostavlja pravno fikcijo, da je zadevno storitev najprej sam prejel od dejanskega izvajalca in jo nato sam dobavil končnemu prejemniku. Da torej za namene DDV nastopa kot samostojni davčni zavezanec v obeh fazah transakcije. Upoštevaje navedeno je presodilo, da je bila tožnica prejemnica podizvajalčevih storitev in bi zato od prejetih storitev skladno s 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 morala obračunati in plačati DDV.

3.Zoper izpodbijano sodbo tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) vlaga predlog za dopustitev revizije.

4.Predlog za dopustitev revizije ni utemeljen.

5.Vrhovno sodišče ocenjuje, da pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za dopustitev revizije niso izpolnjeni (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

6.Predlagateljica v predlogu tudi predlaga, naj Vrhovno sodišče pri Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) sproži postopek predhodnega odločanja z naslednjim vprašanjem: "Ali je treba člen 146(1)e Direktive 2006/112/ES razlagati tako, da davčnemu zavezancu (tožeči stranki), ki je del mednarodne skupine in kot takšna opravlja enotno dejavnost z enotnim ekonomskim smislom, dovoljuje uveljavljanje pravice do odbitka DDV?" Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), gre za vprašanje, ki z obravnavano zadevo, ki se nanaša na odmero DDV od prejetih storitev (in ne na pravico do odbitka vstopnega DDV) sploh ni povezano in zato očitno ni pomembno za rešitev spora. Čim je tako, pa je Vrhovno sodišče oproščeno obveznosti predložitve vprašanja SEU iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

7.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

8.Predlagateljica je zahtevala tudi povrnitev stroškov, vendar s predlogom ni uspela, zato jih nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Glej v tem smislu sodbo z dne 6. 10. 1982, Cilfit, 283/81, točka 10.