Jedro

Glede na ugotovljeno (in pritožbeno neprerekano) dejstvo, da tožnik ni sam zakrivil škodne nevarnosti, saj nobena od zaslišanih prič ni potrdila navedb tožene stranke, da naj bi tožnik prestavil svečo z mize na polico za svoj hrbet, je po presoji sodišča druge stopnje tožnik zgolj reševal nepričakovano situacijo, deloval je zato, da bi odvrnil drugo škodo. Zato bi moralo prvostopno sodišče tožnikovo ravnanje presojati še po določilu III. odstavka 161. člena ZOR, ki določa, da ima tisti, ki pretrpi škodo pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil. Katera je ta škoda, je odvisno od dejanskih okoliščin primera, katere bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju ponovno presoditi. Vsekakor je smotrnost nastale škode odvisna od presoje o razumnosti oškodovančevega (tožnikovega) ukrepanja tako z gledišča lastnega izpostavljanja nevarnosti kot tudi izgledov o uspešnosti takšnega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se v obsegu 40 % (glede soodgovornosti tožeče stranke) razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji povračilna zaveza tožene stranke do tožeče stranke za škodo, ki je nastala tožeči stranki v dogodku dne 21.04.2001 v obsegu 60 %, v obsegu 40 % pa tožeča stranka trpi škodo sama. Izrek o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Izpodbijal je odločitev sodišča prve stopnje glede njegove 40 % soodgovornosti za nastalo škodo. Navedel je, da iz njegove izpovedbe izhaja, da je za suknjič prijel instinktivno in da je prijel za negoreč del suknjiča. Tožnik namreč ni strokovno usposobljen iz požarne varnosti in povprečen človek tudi ne more pričakovati, kako hitro in v kateri smeri se bo ogenj širil. Prvostopno sodišče je tožniku očitalo, da bi se gašenja ali preprečitve širjenja požara moral lotiti drugače, ne pove pa kako, na kakšen način, pri tem pa očitno prezre dejstvo, da se je tudi natakar lotil gašenja na napačen način, s prtičkom. Za ugotovitev morebitne tožnikove soodgovornosti bi bilo potrebno ugotoviti, v katerem stadiju oziroma kako velik je bil plamen, kako hitro bi se ta lahko širil in kakšne posledice bi lahko nastale. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da se je plamen vnel nenadoma in nepričakovano, reakcijski čas je bil hiter, od povprečnega človeka pa ni moč pričakovati, da bo v deležu sekunde odreagiral povsem pravilno in strokovno. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in stranski intervenient na tožnikovo pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku dne 21.04.2001 v kavarni tožene stranke, ko se je vnel suknjič priče D. P., medtem ko je bil obešen na stolu v bližini prižgane sveče, tožnik pa ga je hotel pogasiti, pri tem pa se je opekel. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka v obsegu 60 % krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni v zadostni meri poskrbela za varnost gostov, saj bi moralo njeno osebje ob strežbi izvajati tudi nadzor na mizah, na katerih so gorele sveče z odprtim ognjem. Slednje pritožbeno ni izpodbijano, tako da je pred sodiščem druge stopnje sporen le zaključek sodišča o tožnikovi 40 % soodgovornosti k nastali škodi. Prvostopno sodišče je namreč tožniku očitalo, da je ravnal nepazljivo, ker se je ognju približal z golo roko in da bi se ob povprečni pazljivosti gašenja ali preprečitve širitve ognja moral lotiti na drug način.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo I. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja krivdno odgovornost. Prav tako je pravilno, glede na ugovore tožene stranke, ravnanje tožnika (oškodovanca) presojalo po 192. členu ZOR, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Po presoji sodišča druge stopnje pa je prvostopno sodišče preuranjeno zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba utemeljeno poudarja, da je tožnik ravnal hipno in instiktivno in da je z roko zagrabil negoreč del suknjiča, sodišče prve stopnje pa mu je očitalo, da bi se gašenja moral lotiti drugače, pri tem pa sploh ni obrazložilo in navedlo, kakšen način bi bil v konkretni situaciji primeren oziroma sprejemljiv. Glede na ugotovljeno (in pritožbeno neprerekano) dejstvo, da tožnik ni sam zakrivil škodne nevarnosti, saj nobena od zaslišanih prič ni potrdila navedb tožene stranke, da naj bi tožnik prestavil svečo z mize na polico za svoj hrbet, je po presoji sodišča druge stopnje tožnik zgolj reševal nepričakovano situacijo, deloval je zato, da bi odvrnil drugo škodo. Zato bi moralo prvostopno sodišče tožnikovo ravnanje presojati še po določilu III. odstavka 161. člena ZOR, ki določa, da ima tisti, ki pretrpi škodo pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil. Katera je ta škoda, je odvisno od dejanskih okoliščin primera, katere bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju ponovno presoditi. Vsekakor je smotrnost nastale škode odvisna od presoje o razumnosti oškodovančevega (tožnikovega) ukrepanja tako z gledišča lastnega izpostavljanja nevarnosti kot tudi izgledov o uspešnosti takšnega ravnanja.

Ker je tako za pravilno uporabo materialnega prava, določila 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje utemeljeni tožnikovi pritožbi ugodilo, vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsegu 40 % (glede tožnikove soodgovornosti) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob uporabi določil I. odstavka 154. člena ZOR, 192. člena ZOR in III. odstavka 161. člena ZOR presoditi razumnost tožnikovega instinktivnega ravnanja ter ali je šlo v obravnavanem primeru za škodo, kateri se je smotrno izpostavil. Prav tako bo sodišče moralo upoštevati, da za tožnika veljajo merila običajne (povprečne) skrbnosti in da vsakršno napačno ravnanje, ki nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti, še ni podlaga za soodgovornost. Tudi za soodgovornost je treba ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti. Ko bo prvostopno sodišče ponovno odločalo o tožnikovem soprispevku k nastali škodi, pa bo verjetno smotrno hkrati odločiti tudi o višini tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka odpade, ker jih tožnik ni priglasil.