Jedro

Preživninski zahtevek se pridobi z vložitvijo tožbe (131.c člen ZZZDR).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo preživnine hčeri Tj. in Te., in sicer za mesec marec 2018 73,00 EUR za vsako in od 1. 4. 2018 do 30. 9. 2018 po 132,00 EUR za vsako ter od 1. 10. 2018 dalje, dokler bodo za to podani zakonski pogoji, po 170,00 EUR mesečno za vsako na trr njune matere. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pri tem pa poudarja, da je izrek napadene sodbe nerazumljiv, saj je sodišče izpustilo besedo "od" 1. 10. 2018 dalje, kar si stranka sicer razlaga kot očitno pomoto. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja, da je bila zadnja obravnava 20. 2. 2019, zakonita zastopnica pa je 28. 2. 2019 izposlovala odločbo, s katero je upravičena do otroškega dodatka, ki se všteva med kriterije za odločitev o tem, kolikšen naj bi bil prispevni delež preživnine toženca k preživljanju in oskrbi njegovih otrok. V kolikor bi sodišče upoštevalo prihodke otrok iz otroških dodatkov, bi se odločilo drugače o višini prispevnega deleža toženca. Pritožnik izpostavlja, da je dne 30. 1. 2019 bila sklenjena sodna poravnava, po kateri sta se otroka zaupala v vzgojo in varstvo tožnici. Peživninska obveznost toženca je tako formalno in pravno nastala ob sklenitvi sodne poravnave, to pa zato, ker so pravdne stranke vse do konca septembra 2018 živele v gospodinjski skupnosti. Temelj plačevanja preživnine pred tem datumom ni obstajal. Ko sta pravdni stranki živeli skupaj v gospodinjski skupnosti, je toženec h gospodinjstvu prispeval. Sodišče o tem nima razlogov in prav tako ni razlogov o tem, na kakšen način so se poračunavali stroški življenja v gospodinjski skupnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo preživnine do 30. 9. 2018 zavrne, sicer pa preživninsko obveznost toženca zmanjša na znesek največ 130,00 EUR za vsakega otroka.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pravdni stranki sta tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sklenili sodno poravnavo glede zaupanja mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo materi ter glede stikov med hčerama in očetom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej pravdni zadevi sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, temveč pisno napako (izpustitev besede "od" v izreku sodbe), ki je nastala pri izdelavi sodbe. Napako je šteti kot očitno pomoto in jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi (člen 328 ZPP).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi tožnica teden dni po glavni obravnavi prejela odločbo Centra za socialno delo o otroškem dodatku, tega dokaza pa sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Sodna praksa1 je zavzelo stališče, da se je od uveljavitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) namen in način dodeljevanja otroškega dodatka tako spremenil, da ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev, upošteva otroški dodatek. Otroški dodatek namreč ni več denarna pomoč otroku, temveč je namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi in se po razpadu družine odmeri na novo, upoštevajoč razmere v novo oblikovani družini.

8. Materialnopravna podlaga sodne odločitve preživnine je v 129. členu ZZZDR, po katerem mora biti preživnina v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. V drugem odstavku 192.a člena ZZZDR so opredeljene preživninske oziroma življenjske potrebe otroka. Te zlasti predstavljajo stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodišče prve stopnje je stroške za zadovoljevanje potreb obeh deklic ugotovilo in toženec tem ugotovitvam ne očita napak. Prav tako toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o svojih prejemkih in prejemkih matere, zato glede na ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče meni, da določena preživnina zasleduje interese skupnih otrok pravdnih strank.

9. Odločitev o zneskih preživnin, ki jih mora toženec plačati od dneva vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave oziroma do konca septembra 2018, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj, je pravilna. Preživninski zahtevek se pridobi z vložitvijo tožbe (131.c člen ZZZDR). To, kar sta pravdni stranki v razmerju do skupnih otrok izvrševali od vložitve tožbe in vse do delne sklenitve sodne poravnave oziroma do konca septembra 2018, je bilo izvrševanje skupne vzgoje in varstva, deklici sta bili preskrbljeni. V takem primeru, ko so zmožnosti staršev primerljive in oba pokrivata potrebe otrok, preživnine praviloma sploh ne bi bilo potrebno odmerjati. V tej zadevi pa je mati dokazala, da je v spornem času oče k preživljanju prispeval manj, kot so bile njegove zmožnosti, zato je sodna odločitev o denarni izravnavi potrebna.

10. Sodišče je zaradi presoje, ali je izravnava potrebna in da je določilo višino le-te, ocenilo preživninske zmožnosti staršev ter potrebe otrok. Nobena od teh ocen ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškov, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za razvoj otrok. Taka ocena je v primeru, kot je obravnavani, ko je sodišče odločalo o izravnavi preživninskega razmerja za nazaj, torej za obdobje, v katerem so otroci preskrbljeni, lažja. Enostavneje in bolj realno je namreč oceniti, kdo in na kakšen način oziroma v kakšnem obsegu je zadovoljeval potrebe otrok ter kako je dejansko preživljanje posameznega starša odstopalo od tistega, kar predstavlja dolžnost staršev.

11. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe o metodi izračuna, ki jo je pri tem izbralo sodišče prve stopnje. Kot že rečeno, so bile preživninske zmožnosti matere boljše od očetovih, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, vendar bi moral toženec tudi v tem času prispevati k preživljanju vsake deklice po 170,00 EUR mesečno. Ker je toženec od vložitve tožbe do 30. 9. 2018 plačal 150,00 EUR mesečno za položnice (38,00 EUR za vsakega otroka), za tri mesece poravnal položnice šolske prehrane v skupni višini 382,00 EUR (191,00 EUR za vsako hčer), je za obdobje do 30. 9. 2018 dolžan izpolniti svojo preživninsko obveznost, kot izhaja iz izreka sodbe.

12. Iz obrazloženega izhaja, da pritožba ni utemeljena, in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnice nanjo pa ni doprinesel ničesar k odločitvi pritožbenega sodišča (nepotreben strošek), krijeta vsak svoje pritožbene stroške sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 sodba VSRS II Ips 186/2014