Jedro

V odločbi o zahtevi za priznanje denarnega dodatka po ZSV je treba navesti dejstva, ki narekujejo odločitev v izreku, med drugim tudi o tem, kolikšni so vsi dohodki vseh družinskih članov, katere osebe so družinski člani, kolikšen je dohodek na posameznega družinskega člana in ali je ta dosegal glede odraslih oseb 52%, za druge osebe pa drugačen odstotek, zajamčene plače v RS v času, ko je tožnik zaprosil za denarno pomoč.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 30.3.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 7.4.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožničin zahtevek za dodelitev denarnega dodatka z obrazložitvijo, da si z lastnim delom v Italiji zagotavlja socialno varnost. Izpodbijana odločba v obrazložitvi povzame tožničine pritožbene navedbe, da si z mamino pomočjo plačuje najnižjo osnovo za pokojninsko zavarovanje, da je bila na zavodu prijavljena do leta 1991, vendar ni prejemala nikakršnega nadomestila. Živi v bratovi hiši in je razvezana. S priložnostnim delom v Trstu pa zasluži tedensko 28.000.- lir. Tožena stranka podrobneje pojasni, kdo je po zakonu o socialnem varstvu upravičen do socialno varstvene pomoči (25. člen), po kakšnem kriteriju (26. člen), kaj vse se šteje za dohodek po tem zakonu (27. in 28. člen), kako se določi višina denarnega dodatka (31. člen) in čas prejemanja denarnega dodatka (35. člen). Denarni dodatek za odraslo osebo znaša 52 % zajamčene plače, to pa določa Vlada Republike Slovenije in je od 1.3.1993 dalje znašala 25.000.- SIT (Uradni list RS št. 12/93). Tožena stranka je po preučitvi spisov ugotovila, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in da je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena ter je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnica navaja, da je bila v Trstu priložnostno zaposlena približno leto dni, kjer je nadomeščala sosedo v času bolezni. Ta sredstva pa že takrat, ko je delala, niso zadoščala za osnovno preživetje, v času vložitve tožbe pa tega vira nima več, ker je težko dobiti priložnostno delo. V vsem jo preživlja mama, ki ima edini vir preživljanja 12.000.- SIT kmečke pokojnine. Živi v bratovi hiši, kjer nima nobenih pravic (je kot podnajemnik). Dnevno pa jo ogroža tudi razvezani mož.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Denarni dodatek je po 19. in 20. členu zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV, Uradni list RS št. 54/92) vrsta socialnovarstvene dajatve. Kot je že tožena stranka pravilno pojasnila, je po 25. členu ZSV do denarnega dodatka upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena istega zakona iz razlogov, na katere ne more vplivati. Po 26. členu tega zakona pa je posameznik upravičen do denarnega dodatka, če mesečni dohodek na družinskega člana ne doseže višine, ki znaša za odrasle osebe 52 % zajamčene plače. Po 27. členu zakona o socialnem varstvu se v dohodek štejejo dediščine, darila in vsi dohodki in prejemki posameznika in njegovih družinskih članov, ki so viri dohodnine, kakor tudi osebni prejemki, ki niso obdavčljivi, razen: dodatka za pomoč in postrežbo; prejemkov za oskrbo v tuji oziroma rejniški družini; otroškega dodatka in družbenih pomoči otrokom; štipendije in dohodki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena (tega zakona) in jih pridobijo izven kriterijev redne zaposlitve. V skladu z 31. členom zakona o socialnem varstvu se višina denarnega dodatka določi kot razlika med dohodki na družinskega člana, ugotovljenimi na način iz 27. člena in zneskom, določenim po merilih za denarni dodatek iz 26. člena istega zakona.

Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ štev. 47/86) mora organ, ki odloča o kakšni pravici ali obveznosti stranke, v obrazložitvi odločbe med drugim poleg kratke razložitve strankinega zahtevka navesti ugotovljeno dejansko stanje, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev v izreku odločbe. Po 9. členu ZUP odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka o tem, katera dejstva je šteti za dokazana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla dejstev in okoliščin, ki so narekovale izrek izpodbijane odločbe oziroma ni navedla dokazov za oceno, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev socialno varstvene pomoči oziroma denarnega dodatka po določbah zakona o socialnem varstvu. Povzela je le vsebino določb zakona o socialnem varstvu (25., 26., 27., 28., 31.in 35. člena) ter kolikšen znesek zajamčene plače je določila Vlada Republike Slovenije za obdobje, ko je tožnica zaprosila za denarno pomoč, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev. Tožena stranka ni navedla, iz katerih dokazov sklepa, da si tožnica z lastnim delom zagotavlja socialno varnost, teh ugotovitev pa ni obrazložil niti organ prve stopnje, četudi je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je obrazložitev odločbe organa prve stopnje primerna ter da jo tožena stranka v celoti povzema in sprejema. Tožena stranka ni ugotovila, koliko so znašali skupaj vsi dohodki vseh tožničinih družinskih članov, s katerimi živi (27. člen ZSV), koliko je znašal dohodek na posameznega družinskega člana in ali je ta dosegal glede odraslih oseb 52 % zajamčene plače v Republiki Sloveniji v času, ko je tožnica zaprosila za denarno pomoč. Prav tako pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče zanesljivo povzeti, koga oziroma katere osebe je tožena stranka štela za tožničine družinske člane.

Sodišče po podatkih iz pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je brez prikaza za odločitev pomembnih podatkov glede dohodkov na družinskega člana v razmerju do zajamčenega osebnega dohodka v RS, ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve v izpodbijani odločbi, preizkusiti pa ni moglo niti odločbe organa prve stopnje, ki ji je tožena stranka sledila. Bistvene dejanske okoliščine so ostale v pomembnih točkah nepopolno ugotovljene, prav tako pa tožena stranka zanje ni navedla dokazov in tudi ne pravne podlage. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.