Jedro

Policista, ki sta zaznala prekršek, nista izdala plačilnega naloga, v obravnavanem primeru pa tudi ne gre za organizirano akcijo policistov (enotno uradno dejanje, v katerem posameznega ravnanja policista ni mogoče ločevati od celote), zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani plačilni nalog in sodba razveljavita ter zadeva vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Maribor I, je s plačilnim nalogom 0000095211683 z dne 21. 3. 2010 storilca prekrška S. M. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 7. točki četrtega odstavka 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izrekel mu je globo v višini 500,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilčeva zagovornica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo ZSV 348/2011 z dne 19. 6. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu prekrška naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev prvega odstavka 57. člena v zvezi z drugo alinejo 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 8. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1 ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve navaja, da policist D. J., ki je storilcu izdal izpodbijani plačilni nalog, prekrška ni osebno zaznal, zato ni bilo pogojev za izdajo plačilnega naloga, da se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do nasprotujočih si izjav policistov, na katere je oprlo svojo odločitev, ter da sodišče ni ocenilo vseh navedb zahteve za sodno varstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška ter njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da sta policista Policijske postaje Maribor M. F. ter D. F. med vožnjo s civilnim službenim vozilom opazila storilca prekrška, ki je pričel po levi strani prehitevati njuno vozilo, v tistem trenutku pa je pravilno iz nasprotne smeri pripeljal neznani voznik osebnega avtomobila, ki je na nevarno prehitevanje storilca prekrška opozarjal z izmeničnim prižiganjem dolgih in kratkih luči (opis dejanskega stanja na list. št. 2 spisa). Policista, ki sta opazila prekršek, sta s civilnim službenim vozilom zapeljala za storilcem prekrška ter ga z znakom modrih luči in zvočnim signalom ustavila. Nadaljnji postopek izdaje plačilnega naloga je prevzel policist prometne patrulje D. J. 5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, ker policist, ki je izdal plačilni nalog, prekrška ni osebno zaznal. 6. Pogoji za izdajo plačilnega naloga so navedeni v prvem odstavku 57. člena ZP-1, in sicer se plačilni nalog izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Hkrati ob tem se ob vročitvi plačilnega naloga kršitelju predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu.

7. Določbo 57. člena ZP-1 je potrebno razlagati z vidika njenega namena in dejstva, da je potrebno ob izdaji plačilnega naloga storilcu predočiti vse kršitve, ki so podlaga za izdajo plačilnega naloga. Storilcu namreč mora biti omogočeno, da se na kraju kršitve seznani z očitanim prekrškom. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 8/2005 z dne 30. 11. 2006 navedlo, da za izdajo plačilnega naloga ni pooblaščen le tisti policist, ki je dejansko neposredno zaznal prekršek, temveč vsak, ki sodeluje pri odkritju prekrška v okviru organizirane akcije več policistov. V obravnavanem primeru na podlagi podatkov spisa ni mogoče trditi, da je šlo za organizirano akcijo policistov. Zgolj dejstvo, da sta policista v civilnem vozilu naključno zaznala prekršek, storilca prekrška ustavila ter vodenje postopka o prekršku predala policistu prometne patrulje, ni mogoče šteti kot skupno delovanje policistov, ki bi pomenilo enotno uradno dejanje, v katerem posameznega ravnanja policista ni mogoče ločevati od celote. Poleg tega je v opisu dejanskega stanja prekrška izrecno navedeno, da sta prekršek neposredno ugotovila policista M. F. in D. F., plačilni nalog pa je izdal policist D. J. Policista, ki sta zaznala prekršek, je tako mogoče enačiti s pričo in bi zgolj kot takšna procesna udeleženca lahko podala izjavo glede storjenega prekrška.

8. Pri presoji utemeljenosti zahteve je v obravnavani zadevi ugotoviti, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, saj policista, ki sta zaznala prekršek, nista izdala plačilnega naloga in v obravnavanem primeru tudi ne gre za organizirano akcijo policistov. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila pri izdaji plačilnega naloga podana kršitev prvega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, se do ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, ki se nanašajo na pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe, ni opredelilo.

C.

9. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ob ugotovitvi, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo in plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.