Jedro

Prikrajšanje mora biti realno in konkretno, kar pomeni, da je bilo na tožniku dokazno breme, do dokaže, v čem se kaže njegovo prikrajšanje in za koliko je bil prikrajšan, ker ni mogel razpolagati s stanovanjem, ki sta ga brez soglasja s tožnikom nedopustno uporabljali toženki. Takšnega dokaznega bremena tožnik ni zmogel, zato so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik prikrajšanja ni dokazal in je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v delu, v katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku 2.955,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila, razveljavi in se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku 20.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da mu toženki solidarno plačata 20.400,00 EUR iz naslova uporabnine oziroma najemnine, ker sta brez tožnikovega dovoljenja uporabljali njegovo stanovanje in znesek 2.955,17 EUR, ker je tožnik namesto toženk plačal stroške za elektriko, vodo, energetiko in upravnika za čas, ko sta bivali v stanovanju. Sodišče prve stopnje je zavrnilo celotni tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da toženki nista uporabljali stanovanja. Prvo sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine tudi iz razloga, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, na odškodninski podlagi pa tudi iz razloga, ker tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženk. Prvo sodišče je tožniku naložilo, da povrne toženkama stroške pravdnega postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je obstajal poseben dogovor o oskrbi stanovanja. Tožnik je izročil prvotoženki ključe, da bi občasno prezračila stanovanje. Tožnik je stanovanje že prej oddajal, za kar je skrbela njegova sestrična. Številni dokazi potrjujejo, da sta toženki dejansko bivali v stanovanju. Računi za elektriko so v povprečju mesečno znašali 30,00 EUR, če bi bilo stanovanje prazno, bi bili stroški priključka 5,40 EUR. Iz izjave V. D. izhaja, da sta toženki stanovali v stanovanju, ko je tožnik bival v .... Sodišče bi navedeno pričo lahko zaslišalo, zmotno pa se je oprlo na izpovedbi drugotoženke in njenega moža. Ko se je tožnik po nekaj letih vrnil iz ..., so bili v stanovanju toženki in D. L., česar prvo sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo. Prvo sodišče v sodbi ni dokazno ocenilo izpovedbe D. L., ki je izpovedal, da je sprejel tožnika na vratih stanovanja, ko se je vrnil iz ..., vendar prvotoženka ni želela govoriti s tožnikom, ker se ga je bala. Že navedena dejstva potrjujejo zmotno dokazno oceno prvega sodišča glede uporabe stanovanja. Nenavadno je, da se prvotoženka ni želela pogovarjati s tožnikom in se ga je celo bala, kdaj bo prišel na vrata, hkrati pa je čistila njegovo stanovanje. Prvotoženka je več let plačevala račune za stanovanje, čeprav zatrjuje, da stanovanja ni uporabljala. D. L. je postavil nadstrešek na balkonu stanovanja, kar ne predstavlja dela, ki bi bilo nujno za vzdrževanje stanovanja, med pravdnimi strankami pa tudi ni bilo dogovora, da bi se takšno delo opravilo, kakor tudi ne, da se v stanovanju postavi predelna stena. Do navedenih dejstev se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bil prikrajšan, čeprav iz njegovih navedb izhaja, da je stanovanje želel oddati. Tožnik je zatrjeval, da sta toženki zaradi bivanja v stanovanju obogateni za mesečne najemnine, tožnik pa je za navedene zneske prikrajšan. Tudi če tožnik ne bi stanovanja oddal v najem, je njegov zahtevek utemeljen iz naslova neupravičene obogatitve ali škode, ker sta toženki protipravno uporabljali stanovanje. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do stroškov, ki jih je plačal tožnik in so vezani na uporabo stanovanja s strani toženk.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 222/2014 z dne 12. 3. 2014(2) pojasnilo materialnopravna stališča, na podlagi katerih je treba presojati utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika iz naslova neupravičene obogatitve. 198. člena Obligacijskega zakonika(3) določa, če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določbo je treba po veljavni sodni praksi(4) razumeti v povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ, ki zahteva ugotavljanje vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem. Prikrajšanje mora biti realno in konkretno, kar pomeni, da je bilo na tožniku dokazno breme, do dokaže, v čem se kaže njegovo prikrajšanje in za koliko je bil prikrajšan, ker ni mogel razpolagati s stanovanjem, ki sta ga brez soglasja s tožnikom nedopustno uporabljali toženki. Takšnega dokaznega bremena tožnik ni zmogel, zato so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik prikrajšanja ni dokazal. 5. V tem delu so tožnikove navedbe protislovne. Tožnik zatrjuje, da stanovanja ni mogel oddati, ker sta toženki imeli vse ključe od stanovanja, na njegove pozive v času bivanja v ... pa se nista odzivali, zato je bila oddaja stanovanja v najem nemogoča(5), iz tožbenih navedb pa izhaja, da se je po daljšem obdobju v letu 2011 vrnil v ..., ko pa je želel vstopiti v stanovanje, je ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana. Pravilne so ugotovitve prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je v času bivanja v ... poskušal priti v stik s prvotoženko, ki je razpolagala s ključem od stanovanja in da je poskušal oddati stanovanje. V ta namen ni predložil nobenega relevatnega dokaza, ki bi s stopnjo prepričanja dokazoval, da je izvajal aktivnosti, na podlagi katerih je želel oddati stanovanje v najem. V postopku tožnik tudi ni prepričljivo pojasnil razlogov, zaradi katerih je prvotoženki izročil ključ od stanovanja, da bi ga prezračevala, čeprav je hkrati zatrjeval, da je vse aktivnosti v zvezi z najemom stanovanja v preteklosti opravljala njegova sestrična. Iz že obrazloženih razlogov pa je zmotno materialnopravno zatrjevanje pritožbe, da že okoliščina, da sta toženki uporabljali stanovanje, narekuje priznanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

6. Tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi ni utemeljen iz podobnih razlogov, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi mu iz naslova uporabe stanovanja nastala škoda, ker stanovanja ni mogel oddati v najem, materialne škode iz naslova manj vrednosti stanovanja zaradi uporabe pa tožnik ni uveljavljal, enako ne škode iz naslova nematerialne škode. Tudi če sta toženki protipravno uporabljali stanovanje, tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi ni utemeljen, ker tožnik ni dokazal obstoja škode, ki je obvezna pravna podlaga za priznanje odškodninskega zahtevka. Prvo sodišče je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 20.400,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve oziroma iz naslova odškodninske terjatve.

7. Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih je ugotovilo, da toženki stanovanja nista uporabljali, saj je navedeno dejstvo odločilno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo stroškov, elektrike, vode, energetike in upravnika. Če sta toženki res le prezračevali stanovanje, potem je neverjetno naključje, da tožnik po večletni odsotnosti iz Slovenije ob vrnitvi ni mogel vstopiti v stanovanje, ker mu vstopa v stanovanje ni dovolil partner drugotoženke iz razloga, ker prvotoženka z njim ni želela govoriti. Prvotoženka se je bala tožnika, drugotoženka pa je izpovedala, da v stanovanju ni živela, kljub temu pa je prvotoženka plačevala račune za elektriko, ki hkrati dokazujejo, da je nekdo v stanovanju bival. Ni najti tudi utemeljenih razlogov, zaradi katerih je nekdo naredil predelno steno in zakaj bi partner drugotoženke postavil na balkonu nadstrešek, če toženki v stanovanju nista bivali. Tožnik nekaj časa po prihodu iz ... ni mogel vstopiti v stanovanje, ker je bila zamenjana ključavnica, ko pa je nasilno vstopil v stanovanje, je kasneje dovolil toženkama, da sta iz stanovanja odnesli stvari, ki so bile njuna last. Če se upošteva, da se je prvotoženka bala tožnika, ni najti razumnega razloga, zaradi katerega toženki nista iz stanovanja odnesli vseh svojih stvari v času od prihoda tožnika v ... do nasilnega vstopa tožnika v njegovo lastno stanovanje. Prvo sodišče v dokazni oceni tudi ni upoštevalo, da sta toženki v trditveni podlagi zatrjevali, da sta imeli na stanovanju zakonito posest in da je obstajal dogovor, da v času tožnikove odsotnosti (ne le prvotoženka, ampak tudi drugotoženka) skrbita za stanovanje ter da ga lahko uporabljata. Toženki sta celo zatrjevali, da sta stanovanje občasno uporabljali, ker je to tožnik izrecno dovolil(6). Če se pri tem upošteva, da je bila zamenjana ključavnica na vhodnih vratih stanovanja in če se verjame toženkama, da je bila zamenjana iz razloga, ker je neznanec vstavil predmet v ključavnico, pa v postopku ni bilo pojasnjeno, zakaj toženki nista skupaj s pošto, ki sta jo pošiljali tožniku(7), poslali tudi ključa od nove ključavnice oziroma zakaj ga nista vsaj seznanili, da je bila ključavnica zamenjana.

8. Pritožba utemeljeno očita prvemu sodišču, da se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo glede navedenih trditev in dokazov, zato je izostala dokazna ocena, kot jo določa 8. člen ZPP. Iz navedenega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodbe pa se v tem delu tudi ne da preizkusiti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če sta namreč toženki stanovanje uporabljali, morata kriti vse stroške, ki so povezani z uporabo stanovanja. Tožnik bo moral dopolniti trditveno podlago in določno opredeliti posamezne postavke iz naslova plačila teh stroškov, saj sta toženki predložili posamezne račune za elektriko, iz katerih izhaja, da sta lahko navedene stroške že plačevali, zato bo prvo sodišče pravdnima strankama moralo dopustiti, da navedeno trditveno podlago dopolnijo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novi sodbi znova pojasniti razloge v zvezi z ugovorom zastaranja, če bo ugotovilo, da sta toženki stanovanje uporabljali in bo izkazana višina zahtevka za stroške, ki so nastali v času njunega bivanja v stanovanju.

9. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo (glede plačila zneska 2.955,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede plačila zneska 20.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila).

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej str. 59-64 sodnega spisa.

Op. št. (3): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2006. Op. št. (5): Glej dopolnitev tožbe na str. 73 sodnega spisa.

Op. št. (6): Glej odgovor na tožbo tretji in četrti odstavek pod točko 1 str. 16 sodnega spisa.

Op. št. (7): Po trditvah drogotoženke sta toženki tožniku v času njegovega bivanja v ZDA pošiljali pošto, katere skupna teža je bila ocenjena na 30 kg.