Jedro

Da sodišče obravnava tožbo zaradi molka upravnega organa, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke iz 2. in 3. odstavka 26. člena ZUS, in sicer, da ni izdana odločba o strankini pritožbi v določenem roku, niti na nov strankin poziv v nadaljnjih sedmih dneh.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže. 2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške vložitve pritožbe. 3. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) delno ugodilo tožnikovi tožbi in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti odloči o tožnikovi pritožbi z dne 11.5.1995 zoper odločbo Občinskega sveta Občine I. z dne 12.4.1995, s katero je bil za koncesionarja za opravljanje dimnikarske dejavnosti na območju Občine I. izbran S.Š.

Prvostopno sodišče navaja, da bi tožena stranka morala ravnati po njegovi sodbi št. U 1254/95 z dne 16.2.2001, ki jo je Vrhovno sodišče RS potrdilo s sodbo št. I Up 493/2001 z dne 22.5.2002. V 30 dneh od pravnomočnosti navedene prvostopne sodbe bi morala odločiti o tožnikovi pritožbi z dne 11.5.1995 zoper odločbo Občinskega sveta Občine I. z dne 12.4.1995. Tožena stranka je 1.7.2002 prejela navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS. Tožnik je dva poziva podal preuranjeno (12.7.2002 in 30.7.2002), tretji dopis z dne 8.8.2002 pa je v povezavi s prejšnjima šteti za takojšno odločitev o stvari. Ker tožena stranka ni odločila v nadaljnjih sedmih dneh, so izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 65. člena ZUS. Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na molk organa. V delu, ki se nanaša na odpravo odločbe Občinskega sveta Občine I. z dne 30.6.1995, in na sprejem odločitve, da sodišče odloči o stvari in tožniku podeli koncesijo, pa je neutemeljena, saj je navedena odločba bila odpravljena že s pravnomočno odločitvijo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1254/95-9 z dne 16.2.2001. Vrhovno sodišče RS je v tem upravnem sporu zavzelo stališče, da je tožena stranka kršila določbe ZUP/86, ker je o tožnikovi pritožbi odločila po vsebini in v smislu 240. člena ZUP/86, namesto, da bi jo zavrgla na podlagi 2. odstavka 243. člena ZUP/86 iz razloga, da zoper odločbo, ki jo izda najvišji predstavniški organ v občini, po ZUP/86 ni pritožbe. Po stališču Vrhovnega sodišča RS ni bistveno, da odločba tožene stranke ni imela pravnega pouka, saj bi tožnik lahko ravnal v skladu z 210. členom ZUP/86 in vložil tožbo v upravnem sporu ali pa zahteval njeno dopolnitev s pravnim poukom.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zavrže tožbo ter odloči, da ji tožeča stranka povrne stroške vložitve pritožbe (za sestavo pritožbe v višini 750 točk, za poštne stroške v višini 10 točk in na vse še 20 % DDV). Zatrjuje, da zamude pri izpolnitvi obveznosti iz pravnomočne sodbe ni šteti za molk organa. Ne strinja se s stališčem, da so izpolnjene procesne predpostavke za začetek upravnega spora, saj dopisa z dne 8.8.2002 ni šteti za zahtevo za takojšnjo odločitev.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se pritožuje tudi tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da ni sprožil upravnega spora zato, da bi prvostopno sodišče sprejelo enako odločitev kot v sodbi št. U 1254/95 z dne 16.2.2001. Prvostopno sodišče bi moralo odločiti o stvari meritorno, saj ni dvoma, da bi morala tožena stranka ponoviti postopek za izbiro koncesionarja. Navaja še okoliščine, za katere meni, da izkazujejo, da bi tožena stranka za koncesionarja morala izbrati tožnika.

V odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja tožena stranka, da ni podlage za ponovitev postopka za izbiro koncesionarja na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS U 1254/95 z dne 16.2.2001. O tem je jasno zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče v sodbi, št. I Up 493/2001 z dne 22.5.2002. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Da lahko sodišče obravnava tožbo zaradi molka upravnega organa, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke iz 2. in 3. odstavka 26. člena ZUS, in sicer, da ni izdana odločba o strankini pritožbi v določenem roku niti na nov strankin poziv v nadaljnjih sedmih dneh. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v roku iz 3. odstavka 60. člena ZUS ni izdala upravnega akta, ki bi ga morala po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS, št. U 1254/95-9 z dne 16.2.2001. Vendar v predloženih spisih ni podlage za ugotovitev, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da vloga z dne 8.8.2002, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, te zahteve ne vsebuje in tudi smiselno iz nje ne izhaja, da bi bila postavljena tako, kot to zahteva 2. odstavek 26. člena ZUS. Vloga z dne 8.8.2002 je naslovljena na direktorja občinske uprave, s katerim se je, kot izhaja iz njene vsebine, tožnikov pooblaščenec V.R. ustno dogovoril za nadaljnje dogovore oziroma za sestanek. Z vlogo z dne 8.8.2002 je tožnikov pooblaščenec zaprosil zgolj za pisno potrditev vsebine ustnega dogovora. Navedeno potrjuje tudi dopis direktorja občinske uprave tožnikovemu pooblaščencu z dne 12.8.2002, ki je v predloženih spisih. Druge listine, ki bi izkazovala, da je tožnik postopal po 2. odstavku 26. člena ZUS, pa ni v predloženih spisih.

Ker glede na navedeno ni podlage za ugotovitev, da je tožnik izkazal izpolnjenost procesne predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS oziroma, da je po poteku predpisanega roka za odločitev od tožene stranke zahteval izdajo upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, ni bilo podlage za odločanje po 2. odstavku 65. člena ZUS. Prvostopno sodišče bi moralo tožnikovo tožbo zavreči po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS kot preuranjeno. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in zavrglo tožbo.

K 2. točki izreka: Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov vložitve pritožbe ni utemeljen.

Obravnavani upravni spor je spor o zakonitosti upravnega akta, za take spore pa je v 3. odstavku 23. člena ZUS določeno, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Da bi nastali skupni stroški ali da bi stroški nastali po krivdi tožnika ali po naključju, ki bi se primerilo tožniku, pa tožena stranka ne zatrjuje.

K 3. točki izreka: Pritožba tožnika ni utemeljena.

Predmet obravnavanega upravnega spora niso vprašanja zakonitosti in pravilnosti odločbe, s katero je bila podeljena koncesija za opravljanje dimnikarske dejavnosti, kot to zmotno navaja tožnik. Ta vprašanja so bila predmet upravnega spora U 1254/95, ki je že pravnomočno končan. Predmet obravnavanega upravnega spora pa so, glede na vsebino tožnikove vloge z dne 10.9.2002 in njene dopolnitve z dne 18.11.2002, s katero se je obravnavani upravni spor začel, zgolj vprašanja, ki se nanašajo na molk tožene stranke. In sicer, ali je prvostopno sodišče imelo podlago za ugotovitev, da gre za molk tožene stranke oziroma za odločanje po 2. odstavku 65. člena ZUS. Zato se pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost in pravilnost postopka izbire koncesionarja, ne morejo upoštevati v obravnavanem upravnem sporu. Ker je pritožbeno sodišče presodilo in v obrazložitvi k 1. točki izreka tega sklepa in sodbe obrazložilo, da ni podlage za odločanje po 2. odstavku 65. člena ZUS, tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, da bi prvostopno sodišče moralo odločiti o stvari meritorno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavnilo na podlagi 73. člena ZUS.