Jedro

Če je imel delavec pri delodajalcu sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in je bil v času trajanja tega delovnega razmerja imenovan na določeno funkcijo oziroma na dela s posebnimi pooblastili oziroma odgovornostmi za določeno dobo, mu po poteku te dobe ali tudi v primeru predčasnega prenehanja funkcije delovno razmerje, ki ga je imel sklenjenega za nedoločen čas, ni avtomatično prenehalo. V takšnem primeru ga je bil dolžan delodajalec razporediti na delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Če takega delovnega mesta pri delodajalcu ni bilo, je delavcu lahko delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, vendar le na način in pod pogoji, kot je bilo opredeljeno v 3. poglavju ZDR v členih od 33 do 36i.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (zavrnilni del izpodbijane sodbe) se razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, spremenilo 1. tč. sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.8.2002 in v zvezi s tem sklepa z dne 30.9.2002 tako, da je besedilo izpodbijanega sklepa "z 31.8.2002 oz. z dnem dokončnosti tega sklepa" nadomestilo z besedilom "s 6.3.2003", naložilo toženi stranki, da izplača tožniku nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi in ostale prejemke po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo od 1.10.2002 do 6.3.2003, od teh nadomestil plač in ostalih dajatev odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača od zapadlih nadomestil plač in ostalih prejemkov zakonite zamudne obresti od zapadlosti plačila do dneva plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo, medtem ko je v preostalem zahtevek tožnika zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku stroške postopka v znesku 126.883,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2003 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je o ugovoru tožnika zoper prvostopenjski sklep odločal isti organ, kot je izdal prvostopenjski sklep. Po 2. odst. 26. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti bi moral o ugovoru odločati kolektivni organ, saj ima tožena stranka zaposlenih več kot 50 delavcev. Ker je tožena stranka ravnala v nasprotju z 2. odst. 26. čl. SKP za gospodarstvo, prvostopni sklep ni postal dokončen, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Ob obravnavi tožnikovega ugovora je bilo kršeno načelo neposrednosti, saj tožnik na obravnavo, na kateri se je odločalo o njegovem ugovoru, ni bil vabljen. Ker je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, bi ga morala tožena stranka obravnavati kot presežnega delavca. Če bi pritožbeno sodišče zavrnilo zgornje pritožbene navedbe, ima tožnik pomislek tudi glede določitve datuma prenehanja delovnega razmerja. Šestmesečni odpovedni rok bi namreč pričel teči s sprejemom drugostopenjskega sklepa tožene stranke, tako da bi se iztekel 31.3.2003 in ne 6.3.2003, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu s 1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 2/2004) v tistem delu, v katerem tožnik ni zmagal v sporu, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da predstavlja sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika št. 4817/02 z dne 28.8.2002 (A 1) v povezavi s 17. in 18. čl. pogodbe o zaposlitvi (B 1) enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi. V navedenem sklepu, ki je bil potrjen s sklepom št. 5382/02 z dne 30.9.2002 (A 3) je ugotovljeno, da se tožniku ne more zagotovitvi ustreznega delovnega mesta, torej delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, zaradi česar mu preneha delovno razmerje z 31.8.2002 oz. z dnem dokončnosti tega sklepa. Iz preambule citiranega sklepa je razvidno, da je bil le-ta izdan na podlagi 15. in 16. čl. Statuta Javnega podjetja K. Trebnje d.o.o., pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da v statutu, ki ga je vložila v spis tožena stranka (B 6) 15. čl. ni, vsebina 16. čl. pa je iz tega statuta le delno razvidna. Iz 2. čl. pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med Občino Trebnje in tožnikom kot direktorjem javnega podjetja K. Trebnje d.o.o. (B 1) izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju v K. Trebnje za nedoločen čas s polnim delovnim časom. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi je določal, da pripada tožniku v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga in prenehanja delovnega razmerja 6 kratni znesek povprečja plač zadnjih treh mesecev, medtem ko je bil v 18. čl. dogovorjen odpovedni rok 6 mesecev, katerega lahko pogodbeni stranki sporazumno skrajšata. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil sklep župana občine Trebnje z dne 9.10.2000, s katerim je bil tožnik imenovan za direktorja Javnega podjetja K. Trebnje, v upravnem sporu pravnomočno odpravljen (sodba Upravnega sodišča RS št. U 1663/2000-15 z dne 18.10.2001, sodba VS RS I Up 1137/2001-14 z dne 20.6.2002), kar pomeni, da tožnik po citiranem sklepu funkcije direktorja tožene stranke ni mogel več opravljati.

Delavcu lahko delovno razmerje preneha le na način, pod pogoji in po postopku, kot ga določa zakon. 100. čl. v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) je določal načine prenehanja delovnega razmerja delavca. Če je imel delavec pri delodajalcu sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in je bil v času trajanja tega delovnega razmerja imenovan na določeno funkcijo oz. na dela s posebnimi pooblastili odgovornostmi za določeno dobo, mu po preteku te dobe ali tudi v primeru predčasnega prenehanja funkcije delovno razmerje, ki ga je imel sklenjenega za nedoločen čas, ni avtomatično prenehalo. V takšnem primeru ga je bil dolžan delodajalec razporediti na delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Če takega delovnega mesta pri delodajalcu ni bilo, je delavcu lahko delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, vendar le na način in pod pogoji, kot je bilo opredeljeno III. poglavju ZDR v členih od 33 - 36i.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da predstavlja sklep tožene stranke z dne 28.8.2002 enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. 100. čl. ZDR ne določa, da bi delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi enostranske odpovedi, ki bi jo podal delodajalec. Glede na navedeno je potrebno po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov (še posebej ob upoštevanju obrazložitve navedenih sklepov) presojati z ozirom na že omenjene določbe ZDR (in ustreznih podzakonskih aktov), ki so urejale prenehanje delovnega razmerja delavcev v posledici nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu. Ker sodišče prve stopnje zgoraj navedenih določb ZDR ni upoštevalo in ni ugotavljalo, če je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo zato, ker je postalo njegovo delo trajno nepotrebno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank in ob upoštevanju tega, da je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca, na delodajalcu (2. odst. 36.h čl. ZDR) ugotoviti, ali je obstajal razlog za prenehanje potrebe po delu tožnika, ali je tožena stranka izvedla postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev (oz. trajno presežnega delavca) ob upoštevanju v spornem obdobju veljavne zakonodaje in ali je tožena stranka pri tem upoštevala tudi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opredeliti tudi do tega, če je o tožnikovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.8.2002 odločal pristojni organ in če je tožena stranka spoštovala določbo 2. odst. 81. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS). Kolikor bo v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izpodbijanih sklepov ni zakonito prenehalo, bo moralo pri odločitvi o utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik od 15.4.2003 zaposlen pri drugem delodajalcu za nedoločen čas (kar je razvidno iz njegove izpovedbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 6.5.2003).

Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o utemeljenosti preostalega dela tožbenega zahtevka, pri čemer naj v izreku sodbe jasno navede, o katerem delu tožbenega zahtevka je še odločalo. Iz izreka sodbe mora biti namreč jasno in nedvoumno razvidno, kaj mora toženec proti tožniku storiti, dopustiti ali opustiti, oz. kaj tožnik neutemeljeno zahteva. Poleg tega naj odloči še o pravdnih stroških, ki bodo strankam v postopku nastali (seveda ob pogoju, da bodo le-ti priglašeni).