Jedro

Pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more dopolnjevati s svojim zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov. V skladu z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP so namreč za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanje dejstev odgovorne stranke, zato sodišče ni dolžno oziroma niti upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 3712/2007 z dne 2. 4. 2008, se v delu, v katerem je toženi stranki kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna tožeči stranki kot upniku glavnico v znesku 16.439,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.468,23 EUR od 27. 3. 2007 do plačila in od zneska 14.971,30 EUR od 15. 5. 2007 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 167,39 EUR s pripadki, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.259,30 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 741,88 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 3712/2007 z dne 2. 4. 2008, s katerim je toženi stranki kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna tožeči stranki kot upniku glavnico v znesku 16.439,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.468,23 EUR od 27. 3. 2007 do plačila in od zneska 14.971,30 EUR od 15. 5. 2007 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 167,39 EUR s pripadki. Hkrati je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 238,19 EUR s pripadki.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot del trditvene podlage tožbenega zahtevka upoštevalo dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, pri čemer ni šlo za izjeme od razpravnega načela. V zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago izpostavlja, da tožeča stranka z ničemer ni utemeljila višine tožbenega zahtevka, oziroma tekom postopka ni navedla niti obsega naročenih del niti njihove cene, slednjega pa ne morejo nadomestiti računi, izdani brez pravne podlage. Hkrati je podan tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je dokazna ocena sprejeta v nasprotju z logičnim in izkustvenim sklepanjem. Izpovedbe oseb, ki jim je sodišče prve stopnje poklonilo vero, v nobenem primeru ne potrjujejo obstoja terjatve med pravdnima strankama, nasprotno pa sta izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.M. vsebinsko podkrepljeni tudi z listinsko dokumentacijo ter veliko bolj logični, verodostojni in življenjsko sprejemljivejši. Ponovno izpostavlja, da je imela s podjetjem B. & Co d.o.o. sklenjeno pogodbo na ključ, zato ni bilo razloga, da bi izvedbo del (z izjemo nesporno naročenih suhomontažnih vrat) naročila tožeči stranki. Nadalje pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o uzakonjenem splošnem pravilu o konsenzualnosti (neobličnosti) pogodb. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadki. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izvedbo dokazov prekoračilo trditveno podlago tožbe, storilo bistveno kršitev določb postopka.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojnih listin, tožeča stranka od tožene uveljavlja plačilo dveh računov (prilogi A1 in A2 spisa). V ugovornem postopku je tožena stranka zatrjevala, da upniku ničesar ne dolguje in da z njim ni v nikakršnem poslovnem razmerju, ter tudi nikoli ni naročila del, navedenih v prilogi predloženih računov. Izrecno je priznavala zgolj, da je pri upniku neposredno naročila le dobavo in montažo suhomontažnih vrat (po naročilnici z dne 19. 2. 2007), kar pa mu je že poravnala. Izpostavila je še dejstvo, da ima z izvajalcem B. & Co d.o.o. sklenjeno pogodbo na ključ za predmetna dela in nakazala, da je upnik morebiti podizvajalec v razmerju do navedene družbe.

6. Na navedeno je tožena stranka odgovorila v svoji prvi (in edini) pripravljalni vlogi. Navedla je, da je blago in storitve, ki so predmet vtoževanih računov, dobavila na podlagi naročilnice z dne 19. 2. 2007 ter nadaljnjih ustnih naročil tožene stranke (opomba sodišča druge stopnje: zapis „tožeča“ je očitna pomota), ki so se podajala sproti ob izvrševanju del. Trditve o svoji morebitni vlogi podizvajalca družbe B. & Co d.o.o. je zanikala kot neresnične, morebitni dogovori med to družbo in toženo stranko pa da na obstoj njene terjatve nimajo vpliva.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenga dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki najprej na podlagi naročilnice naročila dobavo in montažo 10 suhomontažnih vrat v skupnem znesku 2.170,00 EUR, nato pa na podlagi ustnih naročil še suhomontažna dela v znesku 14.971,30 EUR in dobavo ter montažo gips predelne stene 1.468,23 EUR. Navedeno naj bi izhajalo iz priloženih računov z dne 12. 3. 2007 in 30. 4. 2007 s pripisom del za stanovanja 10, 12, 16 in 18a.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je pritrditi pritožbeni graji, da je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) oziroma prekoračilo trditveno podlago, podane trditve tožeče stranke v zvezi z obstojem pogodbenega razmerja (sklenitvijo pogodbe oziroma njeno vsebino) pa so preveč pavšalne in pomanjkljive,da bi lahko s tožbenim zahtevkom v obravnavani zadevi uspela, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Obstaja povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom. To pomeni, da ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenih dokazov, temveč mora hkrati navesti tudi dejstva oziroma okoliščine, ki jih s predlaganimi dokazi dokazuje. Dolžnost stranke je torej, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze. Pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more dopolnjevati s svojim zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov. V skladu z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP so namreč za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanje dejstev odgovorne stranke, zato sodišče ni dolžno oziroma niti upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala.

10. Utemeljeno tožena stranka opozarja, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z obstojem pogodbe med strankama in elementi le-te. Iz njenih navedb, povzetih v točki 6 te obrazložitve, tako ni moč razbrati (vseh) bistvenih okoliščin oziroma dejstev, potrebnih za odločitev v zadevi. Glede na to, da je bil sporen obstoj temelja (pogodbe) za uveljavljano terjatev, bi morala tožeča stranka, na kateri je v tej zvezi trditveno in dokazno breme, konkretizirano zatrjevati, v kakšnih okoliščinah je prišlo do sklenitve in izpolnitve pogodbe oziroma več (ustnih) pogodb. Bistveno v tej zvezi je vprašanje ponudbe in sprejema ponudbe (časovna komponenta, kdo je v imenu strank izjavil voljo, glede na to, da sta obe stranki pravni osebi), kaj natanko je bil predmet pogodbe in za kakšno ceno sta se stranki dogovorili. V svojih skopih in (preveč) pavšalnih navedbah tožeča stranka ni pojasnila ne katero blago in katere storitve so bile predmet pogodbe, niti kakšna cena je bila dogovorjena, glede okoliščin sklepanja pogodb pa je, kot že navedeno, navedla le, da so se naročila podajala ustno ob izvrševanju del. 11. Ob tako pomanjkljivih navedbah je sodišče prve stopnje relevantna dejstva (obseg del, cena, obstoj naročila) ugotovilo šele z izvedbo dokazov (predvsem z vpogledom v predmetna računa) kar pomeni, da je izvajalo dokaze za zbiranje informacij v nasprotju z razpravnim načelom kot temeljnim načelom postopka. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, navedeno pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, v primeru pravilnega postopanja po določbah 7. in 212. člena ZPP pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

12. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti postopkovne kršitve razpravnega načela. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v šesti alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka, ki pomenijo nedovoljen presežek – ko je sodišče prve stopnje storilo kaj več, kot bi smelo. Sem spada primer kršitve razpravnega načela, ko sodišče z izvedbo dokazov nadomesti manjkajočo trditveno podlago. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo. Če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi tak vpliv moglo tudi odstraniti, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, Ur. l. in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo procesne kršitve razpravnega načela, za katero niso potrebna procesna dejanja, oziroma jo je glede na njeno naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnavane pred pritožbenim sodiščem, dopustno odpraviti že na seji pritožbenega senata.

13. V konkretni zadevi je sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno kršitev odpravilo tako, da ni upoštevalo nezatrjevanih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in je samo presodilo ustreznost trditvene podlage tožbenega zahtevka. Ker je ta, kot obrazloženo že zgoraj, preveč pavšalna in pomanjkljiva, je zaključilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen.

14. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predmetni sklep o izvršbi v naložitvenem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe (šesta alineja 358. člena ZPP).

15. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo glede glavne stvari, je odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni pravdni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. V skladu z Odvetniško tarifo – OT (ki jo je uporabiti glede na določbo prvega odstavka 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi) in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 toženi stranki od priglašenih (priloga B15 spisa) gredo naslednji stroški postopka na prvi stopnji: - 600 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, - 600 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 5. 4. 2012, - 50 točk za pisno vlogo z dne 13. 10. 2011, - 600 točk za prvo glavno obravnavo dne 5. 10. 2011 in 50 točk za urnino, - 300 točk za drugo glavno obravnavno dne 11. 11. 2011 in 50 točk za urnino, - 450 točk za 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 2700 točk, kar ob veljavni vrednosti odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR) znese 1.239,30 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 20,00 EUR, tako da priznani prvostopenjski stroški tožene stranke, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka, skupaj znašajo 1.259,30 EUR. V primeru zamude z izpolnitvijo je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

16. Sodišče druge stopnje toženi stranki preostalih priglašenih stroškov ni priznalo. Stroški mediacijskih srečanj ne predstavljajo pravdnih stroškov, ker gre za stroške v zvezi z alternativnim reševanjem sporov (tako tudi VSL sodba in sklep II Cp 821/2011 z dne 8. 6. 2011), zato jih je stranka dolžna kriti sama. Stroški konference s stranko so zajeti v že priznanem opravilu sestave ugovora zoper sklep o izvršbi, medtem ko pri postavki prejem in pregled sodbe ter poročilo stranki ne gre za potrebne pravdne stroške.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena istega zakona ter veljavni OT in ZST-1. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožeča stranka dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka v višini 741,88 EUR (sestava pritožbe – 750 točk, 20% DDV – 150 točk, sodna taksa - 328,78 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.