Jedro

V takih primerih, ko izročevalec premoženja brez utemeljenih razlogov odklanja pravilno ponudene izpolnitve prevzemnika premoženja, ni mogoče govoriti o prevzemnikovem neizpolnjevanju pogodbe. Izročevalec premoženja v takih okoliščinah ni upravičen zahtevati razveze pogodbe, saj pogodbe ne more razdreti pogodbenik, ki s svojim ravnanjem preprečuje sopogodbeniku izpolnjevanje njegovih obveznosti, niti niso podane kakšne druge okolnosti, ki bi utemeljevale razvezo pogodbe. Pri tem je še pomembno, da je toženec po ugotovitvah nižjih sodišč pripravljen še naprej izpolnjevati s pogodbo prevzete obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva toženca za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razvezo izročilne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki 27.12.1990 z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vred. Prav tako pa je zavrnilo tudi podrejen zahtevek za razveljavitev navedene pogodbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ugotovilo je, da niso podani pogoji za razvezo izročilne pogodbe, ker je toženec pripravljen pogodbo izvrševati a mu to preprečuje tožnica sama, prav tako pa niso podani razlogi za razveljavitev navedene pogodbe.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnica in stranski intervenient zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji navajata, da toženec pogodbe ne izpolnjuje od vsega začetka. Te okolnosti so otrokom tožnice znane in ni utemeljenih razlogov, da se jim ne verjame. Spor je nastal zaradi neizpolnjevanja pogodbe.

Tožnica je pogodbo sklepala v stiski, po dveh operacijah ter bi bilo potrebno spor razjasniti tudi iz teh razlogov. Toženec je pri sklenitvi pogodbe ravnal zvijačno. Sicer pa so se odnosi med strankama skrhali in zato tožnica utemeljeno terja razvezo izročilne pogodbe. Pri presoji spora sodišče druge stopnje ni upoštevalo sodne prakse. V podobni zadevi je namreč že zavzelo stališče, da ni pomembno, kje so razlogi za razvezo, pač pa, da se pogodba ne izvaja in da so razmere med strankama nemogoče. V odgovoru na revizijo predlaga toženec, da naj se revizija zavrne. Opozarja, da je tožnica 22.11.1996 umrla v prometni nezgodi, pogodba je veljavno sklenjena in ker je bil toženec za tožnico pripravljen skrbeti in prav tako za celotno kmetijo, razveza pogodbe ni utemeljena.

Revizija je bila v skladu z določilom 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP, poslana tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, hkrati pa je po uradni dolžnosti ugotavljalo ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo navedene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijskih izvajanj, s katerimi se oporeka sprejeti dokazni oceni in zahteva širšo razjasnitev zadeve, vključno s predlogom, da bi bilo potrebno dejansko stanje ponovno ugotavljati in temeljito razjasniti, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, ker se z njimi posega v dejansko stanje ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da je moralo revizijsko sodišče pri presoji materialnopravne pravilnosti pobijane sodbe upoštevati dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščema druge in prve stopnje.

Tožnica je svoj zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja oprla na dve podlagi: na razvezo izročilne pogodbe kot glavno in na razveljavitev pogodbe kot podrejeno. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da ni podana nobena od uveljavljenih podlag ter sta zato zavrnili oba tožničina zahtevka. Svojo odločitev sta oprli na sledeče ugotovitve: tožnica je sklenila s sinom tožencem izročilno pogodbo 27.12.1990, ki je bila overjena 9.1.1991 pred pravdnima strankama in ostalimi otroki tožnice: M. I., J. D. in M. D., ki so poleg pravdnih strank pogodbo sopodpisali in ki so s pogodbo dobili dedne odpravke (v obliki nepremičnin z večjimi površinami). Z izročilno pogodbo si je tožnica zadržala pravico dosmrtnega gospodarjenja z vsemi nepremičninami, ki jih je izročila v last tožencu, pravico dosmrtnega preužitka, ki obsega: hrano pri skupni mizi in skledi, boljšo dietično hrano ob onemoglosti in bolezni, pospravljenje in čiščenje ter ogrevanje njenih bivalnih prostorov, pranje in likanje perila, posebno postrežbo in pomoč ob onemoglosti in bolezni in druge storitve, povezane z vsakodnevnimi potrebami življenja, po smrti pa dostojen pogreb. Toženec je navedene obveznosti sprejel. Toženec je živel v novi hiši v neposredni soseščini stare, v kateri je živela tožnica. Po krajšem izvajanju pogodbe je začela tožnica odklanjati toženčeva izpolnjevanja obveznosti, zamenjala je ključavnico na vhodnih vratih svoje stanovanjske hiše, s čimer je preprečila vstop tožencu in njegovim. Zato tožnici ne more nuditi hrane pri skupni mizi in skledi in opravljati prevzetih storitev. Izpolnjevanje obveznosti je tožnica izrečno odklonila tudi z izjavo na sodišču, zavračala pa je tudi toženčeva denarna nakazila, ki jih je pošiljal potem, ko je začela odklanjati izpolnjevanja v naravi. Sodišči nista ugotovili razlogov za ugotovljeno ponašanje tožnice v ravnanjih toženca ali njegovih. Po njunih ugotovitvah (oprtih na izpoved tožnice in stranskega intervenienta) se je tožnica očitno premislila in želi posestvo prepustiti drugim. Končno iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sporna pogodba odraža pravo in resnično voljo pogodbenikov ter na strani tožnice nista ugotovili okoliščin, zaradi katerih bi bila lahko pogodba izpodbojna.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta zavrnili tožničin glavni in podrejeni tožbeni zahtevek, pravilna. Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili, je pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja iz 106. člena zakona o dedovanju (ZD). Pogodba ima vse sestavine, ki so potrebne za njeno veljavnost v smislu 107. člena ZD. Ugotovljene pa tudi niso bile nobene okoliščine, zaradi katerih bi bila izročilna pogodba izpodbojna po določbah 111. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pri sklepanju pogodbe poslovno sposobna, da je pogodba odraz njene prave volje in da toženec ni storil ničesar, kar bi lahko vplivalo na tožničino pogodbeno voljo.

Po določilu 115. člena ZD lahko zahteva izročitelj "preklic" izročitve, če prevzemnik premoženja ne izpolnjuje določenih s pogodbo prevzetih obveznosti (drugi odstavek 115. člena ZD), medtem ko v primeru neizpolnjevanja drugih obveznosti odloči sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera, ali gre izročitelju pravica zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa le pravica zahtevati prisilno izpolnitev (tretji odstavek istega člena). Navedena pravna podlaga daje izročevalcu dejansko pravico, da zahteva razvezo pogodbe (podobno kot 120. člen ZD pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ki se uporablja po sodni praksi tudi za razvezo izročilnih pogodb).

Izročilna pogodba je dvostranski pravni posel, ki ga pa noben od pogodbenikov ne more razdreti po svoji volji to je mimo sporazuma s sopogodbenikom oziroma brez pravne podlage. Prevzetih obveznosti so se namreč pogodbeniki dolžni držati tudi v izpolnitvenem stadiju, kar je smisel načela iz 17. člena ZOR. Načelo vestnosti in poštenja morajo pogodbeniki spoštovati tudi pri uveljavljanju pravic ter izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij (12. člen ZOR) ter je prepovedano izvrševanje pravic iz teh razmerij, ki so v nasprotju s pogodbenim namenom (smisel načela 13. člena ZOR). Prevedeno za potrebe tega spora: izročilne pogodbe ni mogoče enostransko razdreti, če se en od pogodbenikov premisli, drugi pa se z razvezo pogodbe ne strinja. Zoper voljo sopogodbenika je mogoče pogodbo razvezati (razdreti) le, kadar so podane z zakonom določene predpostavke, v tem primeru pride v poštev predvsem določba 115. člena ZD, pa tudi 120. člen ZD. Po določilu 115. člena ZD ima tako izročitelj pravico zahtevati vrnitev izročenega premoženja, če potomec kot prevzemnik premoženja ne daje s pogodbo dogovorjene preživnine (oziroma ne poravna izročiteljevih dolgov). V drugih primerih neizpolnitve bremen pa presodi sodišče, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev izročenega premoženja ali pa zahtevati samo prisilno izpolnitev bremen (tretji odstavek 115. člena ZD).

Po določilu drugega odstavka 120. člena je mogoče razvezati pogodbo, če se v primeru dogovorjenega skupnega življenja pogodbenikov njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno.

Predpostavke za razvezo sporne pogodbe na podlagi navedenih določb po zaključkih sodišč druge in prve stopnje v tem primeru niso podane. Taki zaključki so tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni.

Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je toženec s pogodbo naložene obveznosti do tožnice izpolnjeval in da je tožnica kmalu po sklenitvi pogodbe začela brez utemeljenega razloga odklanjati toženčeve dajatve. Ko teh dajatev ni hotela več sprejemati, se je toženec celo obrnil na odvetnika, ki je izročilno pogodbo zapisal in po njegovem nasvetu začel pošiljati tožnici denar namesto izpolnitev v naravi, ki pa ga je tožnica prav tako zavračala. V takih primerih, ko izročevalec premoženja brez utemeljenih razlogov odklanja pravilno ponudene izpolnitve prevzemnika premoženja, ni mogoče govoriti o prevzemnikovem neizpolnjevanju pogodbe. Izročevalec premoženja v takih okoliščinah ni upravičen zahtevati razveze pogodbe, saj pogodbe ne more razdreti pogodbenik, ki s svojim ravnanjem preprečuje sopogodbeniku izpolnjevanje njegovih obveznosti, niti niso podane kakšne druge okolnosti, ki bi utemeljevale razvezo pogodbe. Pri tem je še pomembno, da je toženec po ugotovitvah nižjih sodišč pripravljen še naprej izpolnjevati s pogodbo prevzete obveznosti. Pogodbeno razmerje kot je sporno, ki je po svoji naravi trajno, je zaradi časovnega elementa lahko podvrženo vplivom, ki pomenijo spremembe v razmerjih in terjajo spremembo pogodbe. Toda spremembe pogodbe tožnica ni uveljavljala.

V zvezi z revizijskim sklicevanjem na določeno odločitev sodišča druge stopnje v podobnem sporu kot je obravnavani, pa je opozoriti, da morajo sodišča v našem pravnem redu soditi na podlagi ustave in zakonov ter da sodne odločbe ne predstavljajo pravnega vira, pri čemer pa v reviziji omenjeni primer tudi ni identičen z obravnavanim.

Ker v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni bila zagrešena, je revizijsko sodišče moralo zavrniti revizijo tožeče stranke (393. člen ZPP).

Toženčevo zahtevo za priznanje stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker povzema odgovor le določene dosedanje ugotovitve postopka in zato z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).