Jedro

Prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, po 88. členu ZDEN je sodna praksa sicer razlagala razmeroma široko. Najprej tako, da je dolžnost vrnitve razlagala kot možnost vrnitve. Nadalje pa tako, da je sam pojem razpolaganja razlagala širše kot bi izhajalo iz dogmatsko ozkega pojma razpolagalnega pravnega posla po stvarnem pravu. Takšno ekstenzivno razlago je sodna praksa utemeljevala že z ohlapno jezikovno opredelitvijo v prvem, predvsem pa v drugem odstavku (pravni posli in enostranske izjave volje) 88. člena ZDEN, še bolj pa s samim namenom prepovedi, ki je bil v varstvu pravic denacionalizacijskega upravičenca. Kljub takšni ekstenzivni razlagi pa to ne pomeni, da je pravni red formalnim nosilcem pravic odvzel vsakršno pravno varstvo ter jim v celoti zamrznil izvrševanje njihovih upravičenj. Zastaranje bi bilo v skladu s 383. členom ZOR zadržano, če bi prepoved iz 88. člena ZDEN za tožečo stranko predstavljala nepremagljivo oviro, da sodno uveljavlja: bodisi kakšno pogodbeno obveznost bodisi odškodninsko terjatev zaradi kršitve te pogodbene obveznosti. Če te obveznosti ne predstavljajo razpolaganja v smislu 88. člena ZDEN (in v obravnavani zadevi je tako), potem tek denacionalizacijskega postopka ni zadržal teka zastaranja.

Pri odločanju o zahtevku za plačilo uporabnine gre za realno prikrajšanje/okoriščenje, zato je odločilno, kakšna je stvar (in kakšne ekonomske plodove lahko daje) in ne kakšna je ta stvar nameravala biti (in kakšni bi bili ekonomski plodovi, če bi ne bilo protipravnega ravnanja).

Izrek

I. Pritožba proti sklepu z dne 09. 08. 2011 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbam proti sodbi in sklepu (z dne 18. 04. 2011) se ugodi, izpodbijana sodba in sklep (z dne 18. 04. 2011) se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Pravno razmerje med pravdnima strankama izvira iz pogodbe z dne 13. 11. 1990. S to pogodbo se je tožena stranka oziroma njena pravna prednica zavezala obnoviti zgradbo na E. u. v L. ter to nepremičnino prodati tožeči stranki. Tožeča stranka je tožbo zasnovala na okoliščini, da je bila pogodba kršena. Uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe nastala na objektu. Nadalje zahteva odškodnino zaradi izgubljenega dobička in sicer zato, ker zgradbe ni mogla uporabljati za svoj tržni (predviden) namen. Slednji denarni zahtevek utemeljuje tudi na pravilih o uporabnini. Poleg tega od tožene stranke zahteva, naj ji izroči taksativno našteto gradbeno dokumentacijo. Zahtevala je tudi izročitev ključev, kar pa ni več predmet tega postopka, saj so bili ključi po izdani začasni odredbi tožeči stranki izročeni.

2. Sodišče je s sodbo ugodilo zahtevku za izročitev gradbene dokumentacije, delno pa tudi denarnemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Ugodilo mu je po pobotanju nasprotnih terjatev in sicer v višini 339.590,47 EUR. Poleg tega je toženo stranko obsodilo na plačilo uporabnine v višini 676.155,70 EUR. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

3. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se I. Z. prepovedala odtujitev in obremenitev njegove solastne nepremičnine.

4. Dne 09. 08. 2011 je sodišče izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je pravdni postopek zaradi posledic stečajnega postopka z dnem 15. 06. 2011 prekinjen.

5. Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga tudi pritožbo proti sklepu z dne 18. 04. 2011 in proti sklepu z dne 09. 08. 2011. 6. Pritožba tožene stranke proti sodbi: Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v zanjo neugodnem delu.

Tožena stranka še vedno vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Meni tudi, da se sodišče do ugovora ni ustrezno opredelilo, poleg tega pa je mimo trditvene podlage strank upoštevalo dejstvo, da so bili ključi izročeni tožeči stranki. Pritožba vztraja tudi pri ugovoru aktivne legitimacije. Meni, da vse do sklenitve dogovora med tremi dediči ta ni bila podana. Tožena stranka vztraja tudi pri ugovoru zastaranja. Meni, da določba 88. člena ZDEN ni zadržala teka zastaranja. Posebej poudarja, da so roki za izročitev gradbene dokumentacije davno zastarali, saj je bil ta zahtevek podan šele leta 2010. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora toženke, da tožnici nikoli nista pozvali toženke k izročitvi objekta, da nikoli nista grajali napak ter da nista hoteli prevzeti objekta. Sodišče naj bi spregledalo tudi ugovor toženke iz pripravljalne vloge z dne 09. 06. 2010 (točka 36), ko je ta pojasnila, da zahtevek v 1. točki ni izvršljiv. Izročitev nekaterih dokumentov (npr. projekt za gradbeno dovoljenje) ni pogodbena dolžnost tožene stranke. Sodišče se dalje ni opredelilo do njenega ugovora, da je bila tožeča stranka v upniški zamudi. Nepravilen je tudi izračun zamudnih obresti. Obračun škode v izvedenskem mnenju G. se nanaša na stanje v letu 2010 (11. stran izvedenskega mnenja) in ne na dan 01. 12. 2008. Pritožba graja tudi obračun uporabnine. Izvedenec je namreč upošteval površino 1.893 m2, prezrl pa je, da bi bilo treba zaradi hidroizolacije površino zmanjšati za 28,05 m2. 7. Pritožba tožeče stranke proti sodbi: Tudi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Pritožba vztraja pri tezi, da tretji obrok kupnine sploh še ni zapadel v plačilo, ker toženka ni opravila dogovorjenih del (ni predala spornega objekta). Podredno navaja, da sta tožnici v pobot tretjemu obroku kupnine (pobot zoper pobot) uveljavljali terjatve, ki ga presegata: - znesek preplačila prvega obroka (28. 11. 1990) v višini 24.285,71 EUR bi bilo treba ne le valorizirati, marveč od njega obračunati tudi zakonske zamudne obresti; - znesek plačila podizvajalcu po pogodbi z dne 30. 09. 1991 je sodišče napačno preračunalo. Nekritično je sledilo „analizi plačil... .“ Pritožba trdi, da je v podizvajalski pogodbi naveden znesek 930.631,40 SIT. Tečaj na dan pogodbe je bil 1 DEM = 1.300,00 SIT. V DEM torej ta znesek znaša 71.541,00 DEM in ne 29.082,23 DEM, kot je napačno upoštevalo sodišče. Po mnenju bi moralo sodišče nato znesek 71.541,00 DEM valorizirati na dan 01. 10. 2010; - prvostopno sodišče bi moralo šteti, da sta tožnici na račun tretjega obroka kupnine iz naslova ostrešja plačali 132.527,32 EUR; - sodišče je spregledalo, da je bila pogodba z dne 23. 03. 1992 med F. B. in J. G. realizirana. Zato bi moralo upoštevati valoriziran znesek plačanih 20.000,00 DEM; - sodišče bi moralo všteti v plačila tudi penale (glej 4. stran pritožbe); - napačno je bil valoriziran znesek davka 589.280,00 SIT. Pravilno bi to moralo znesti 9.374,13 EUR in ne le 8.987,72 EUR.

8. Pritožba nadalje graja izračun uporabnine (glej pritožbo na straneh 5, 6 in 7).

9. Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o stroških postopka.

10. Pritožba tožeče stranke proti sklepu o zavrnitvi predlagane začasne odredbe: Tudi v tej pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in predlogu ugodi, podredno pa, naj ga razveljavi. Pritožba navaja, da je v svojem predlogu več kot jasno navedla, da je I. Z. eden od treh članov uprave tožene stranke. Uprava pa naj bi s svojim škodnim ravnanjem preprečila plačilo preostalega dela dolga. Trdi, da ni dvoma, da je izkazana terjatev tožnic zoper I. Z.. To pomeni, da je tudi I. Z. treba šteti za dolžnika. Če pa je sodišče menilo, da Z. ni dolžnik iz razloga, ker v predmetni pravdi ne nastopa na strani tožeče stranke, bi kvečjemu lahko predlog odstopilo stvarno pristojnemu sodišču, ki bi nato odločalo o predlogu za zavarovanje. Nikakor pa ne bi smelo predloga zavrniti.

11. Pritožba tožeče stranke proti sklepu z dne 09. 08. 2011: Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da hkrati povabi stečajnega upravitelja tožene stranke, naj prevzame pravdo. Navaja, da je bil v stečajnem postopku že imenovan stečajni upravitelj, zato bi ga moralo sodišče pozvati, da prevzame postopek ter se bo ta lahko nadaljeval. 12. Vse pritožbe so bile vročene nasprotni stranki. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke proti sodbi in predlagala zavrnitev pritožbe. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke proti sklepu o prekinitvi postopka in predlagala njeno zavrnitev.

13. Vse tri pritožbe so utemeljene.

I. O PRITOŽBI PROTI SKLEPU O PREKINITVI POSTOPKA

14. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sklep o prekinitvi postopka zaradi posledic stečajnega postopka je deklaratorne narave. Predmet njegovega preizkusa je tako zgolj vprašanje, ali so nastopile posledice stečajnega postopka ali ne. S temi vprašanji se pritožba ne ukvarja. Pravilnost izpodbijanega sklepa ni odvisna od tega, ali je sodišče hkrati že ravnalo po določbi prvega odstavka 208. člena ZPP (povabilo stečajnega upravitelja, naj prevzame postopek) ali ne. Ker pritožba ni utemeljena ter niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s pravnimi posledicami stečaja še opozarja, da prekinitev postopka v pritožbenem postopku potem, ko so bila opravljena v pritožbenem postopku že vsa procesna dejanja strank, ali pa so potekli roki zanje, samo odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, ni ovira za izdajo odločbe pritožbenega sodišča (1). Ker so bila v tej zadevi vsa procesna dejanja strank opravljena že pred začetkom stečajnega postopka, tako v skladu z izjemo iz drugega odstavka 207. člena ZPP ni bilo ovir za odločanje pritožbenega sodišča. II. O PRITOŽBAH PROTI SODBI: Glede pasivne legitimacije:

16. Ne glede na to, da je bilo treba sodbo - iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju – razveljaviti, se pritožbeno sodišče opredeljuje do ugovora pasivne legitimacije. Odločitev o ugovoru pasivne legitimacije je namreč poleg ugovora zastaranja, ki sta bila oba postavljena v tem postopku, kot predpostavka uvodnega pomena za nadaljnje sojenje.

17. Pogodba je bila sklenjena med pravnim prednikom tožnic in tedanjim podjetjem S. p.o. Med strankama ni spora, da je tožena stranka – takšna kot statusno zdaj je - nastala v postopku preoblikovanja nekdanjih podjetij v družbeni lastnini in časovno sovpadajoči uskladitvi z Zakonom o gospodarskih družbah. Ker je tako, ne more biti dvoma, da je pravno subjektivitetna vez med S. p.o. in S. d.d. (ki je tožena stranka), podana. Če pa je pri tem ali kasneje prišlo še do ustanovitve kakšne vzporedne družbe (možnosti za razdelitev ali oddelitev (2)), to na pravice tožeče stranke, ki jih ima do tožene stranke, ne more vplivati. Ne glede na morebiten delitveni načrt, velja pravilo o varstvu upnikov (sedanji 533m. člen ZGD), po katerem vse družbe, ki so udeležene pri delitvi, nastopajo kot solidarni dolžniki za vse obveznosti, ki so nastale pred vpisom delitve v sodni register. Drugačna ureditev bi pomenila zlorabo ter bi nasprotovala zasebnopravni uresničitvi načela zaupanja v pravo, ki se odraža v načelu dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda – 17. člen ZOR) Odgovornost je sicer limitirana z vrednostjo premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, vendar pa trditev, ki bi utemeljevale tak ugovor, tožena stranka niti ni postavila.

O pravni naravi zahtevkov v tej pravdi:

18. Za odločanje v tej pravdi je, nadalje, odločilnega pomena, kakšna je pravna narava posameznih zahtevkov. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je jedro predmetnega spora zatrjevana neizpolnitev (oziroma nepopolna, nezadostna izpolnitev; dodatek pritožbenega sodišča) pogodbe z dne 13. 11. 1990. Tako zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki je nastala zaradi nedokončanih in neizvedenih del, kakor zahtevek za povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička, sta neposredno vezana na kršitev pogodbe. Gre torej za odškodninska zahtevka zaradi kršitve pogodbe. Kakšnega drugega protipravnega ravnanja, kot je kršitev pogodbe, tožeča stranka ne ponuja kot podlage teh dveh odškodninskih zahtevkov.

19. Denarni zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na odškodninskopravni podlagi zaradi izgubljenega dobička, pa tožeča stranka obenem utemeljuje na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Gre torej za verzijski zahtevek po pravilih o nadomestilu koristi za uporabo tuje stvari (219. člen ZOR). Za tovrstno nadomestilo se je uveljavil izraz uporabnina. Nanj se opira tudi izpodbijana sodba. Čeprav je tudi ta zahtevek z vidika življenjskega primera povezan s kršitvijo pogodbe, pa so relevantna dejstva, od katerih je odvisna njegova utemeljenost, resnici druga in drugačna. Najprej je zanj odločilnega pomena, da je tožeča stranka lastnik stvari. Če bi bila pogodba kršena do te mere, da do prenosa lastninske pravice (prodajna prvina v mešani pogodbi z dne 13. 11. 1990) sploh ne bi prišlo, potem tudi podlage za prisojo uporabnine ne bi moglo biti (v tem primeru bi ostala le odškodninska podlaga zaradi kršitve pogodbe). Druga odločilna dejanska prvina tega zahtevka pa je realen obstoj prikrajšanja zaradi neuporabe lastne stvari na eni in okoriščenje zaradi uporabe tuje stvari na drugi strani. Ker gre za realno prikrajšanje/okoriščenje, je odločilno, kakšna je stvar in ne kakšna je ta stvar nameravala biti.

20. Narava dajatvenega zahtevka (izročitev gradbene dokumentacije) pa je svojevrstna. Po eni strani gre za pogodbeno obveznost izvajalca, ki je determinirana z javnopravnimi predpisi (predpisi o gradnji objektov in o pridobitvi upravnih dovoljenj – predvsem uporabnega dovoljenja), po drugi strani pa ima izrazite lastninskopravne značilnosti. Bistvo lastninske pravice na nepremičnini, na kateri stoji stavba, je med drugim to, da je stavbo mogoče uporabljati za svoj namen. To pa je mogoče le, če lastnik lahko pridobi uporabno dovoljenje. Uporabno dovoljenje pa po zdajšnji ureditvi lahko pridobi le, če zahtevi priloži dokumentacijo, ki jo določa peti odstavek 89. člena ZGO-1 (3). Dokumentacija, na katero navedeno pravilo veže pravico do pridobitve uporabnega dovoljenja, je torej nujno potrebna za polno izvrševanje lastninske pravice. Ta dokumentacija torej pripada lastniku, kar pomeni, da ima zahteva, naj se mu izroči, ne le pogodbene, marveč tudi stvarnopravne značilnosti.

Splošno o zastaranju:

21. Tožena stranka je ugovor zastaranja tekom pravde naperila zoper vse postavljene zahtevke. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo z obrazložitvijo, ki jo podaja v prvem odstavku 5. strani izpodbijane sodbe. Do zastaranja po stališču sodišča prve stopnje ni prišlo zato, ker je določba 88. člena ZDEN (4) tek zastaranja zadržala. Takšna a priorna odločitev je materialnopravno napačna.

22. Pravno pravilo, ki je relevatno za zastaranje vseh odškodninskih terjatev v tej pravdi, izhaja iz določbe tretjega odstavka 376. člena ZOR. Ta določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Sodišče prve stopnje se je, kot je bilo že rečeno, postavilo na a priorno stališče, da je denacionalizacijski postopek zaradi prepovedi z 88. člena ZDEN tek zastaranja zadržal. Tega a priornega stališča sodišče prve stopnje ni nadalje razčlenilo. Zastaranje bi bilo v skladu 383. členom ZOR zadržano, če bi prepoved iz 88. člena ZDEN za tožečo stranko predstavljala nepremagljivo oviro, da sodno uveljavlja: - bodisi kakšno pogodbeno obveznost; - bodisi odškodninsko terjatev zaradi kršitve te pogodbene obveznosti.

23. Sodišče prve stopnje se ni vprašalo, katere pogodbene obveznosti tožeča stranka v času denacionalizacijskega postopka ni mogla iztožiti. Nasprotno: v drugem odstavku 6. strani sodbe je celo zapisalo, da začasna odredba, izdana 27. 01. 1993 v denacionalizacijskem postopku, toženi stranki ni v ničemer prepovedovala dokončanja gradbenih del. Prav na dejstvu, da gradbena dela niso bila dokončana, pa tožeča stranka gradi svojo odškodninsko tezo o nedopustnem škodljivem dejstvu (zaradi premoženjske škode na objektu). Sodišče prve stopnje se, nadalje, tudi ni vprašalo, ali je prepoved iz 88. člena ZDEN tožeči stranki preprečevala, da sodno zahteva predajo objekta v neposredno posest (5). In končno, sodišče prve stopnje se ni vprašalo, ali je bila prepoved iz 88. člena ZDEN nepremagljiva ovira, zaradi katere tožeča stranka ne bi mogla proti toženi stranki naperiti katerega izmed dveh, v tej pravdi uveljavljanih odškodninskih zahtevkov (zaradi premoženjske škode in zaradi izgubljenega dobička).

24. Res je, da je bila glede sporne nepremičnine vložena zahteva za denacionalizacijo. Prav tako je res, da je upravni organ izdal začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedal vsakršno razpolaganje s to nepremičnino. Pa vendar je za odločitev o tem, ali je bil tek zastaranja zadržan, odločilnega pomena to, ali tožeča stranka iz teh razlogov ves ta čas ni mogla sodno zahtevati izpolnitve tistih obveznosti, ki jih sedaj uveljavlja v tej pravdi (383. člen ZOR). Odgovor pritožbenega sodišča na zastavljeno vprašanje je, da bi tožeča stranka vse zahtevke, ki jih uveljavlja v tej pravdi, lahko postavila v tožbi ne glede na tek denacionalizacijskega postopka in prepovedi, ki so bile vezane nanj.

25. Prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, po 88. členu ZDEN je sodna praksa sicer razlagala razmeroma široko. Najprej tako, da je dolžnost vrnitve razlagala kot možnost vrnitve. Nadalje pa tako, da je sam pojem razpolaganja razlagala širše kot bi izhajalo iz dogmatsko ozkega pojma razpolagalnega pravnega posla po stvarnem pravu. Takšno ekstenzivno razlago je sodna praksa utemeljevala že z ohlapno jezikovno opredelitvijo v prvem, predvsem pa v drugem odstavku (pravni posli in enostranske izjave volje) 88. člena ZDEN, še bolj pa s samim namenom prepovedi, ki je bil v varstvu pravic denacionalizacijskega upravičenca. Kljub takšni ekstenzivni razlagi pa to ne pomeni, da je pravni red formalnim nosilcem pravic odvzel vsakršno pravno varstvo ter jim v celoti zamrznil izvrševanje njihovih upravičenj. Zanesljivo je to, da do sklenitve ne zavezovalnega in ne razpolagalnega posla glede sporne nepremičnine v času prepovedi ne bi smelo priti oziroma, da bi bili takšni posli nični. Vendar: saj tožeča stranka v tej pravdi sklenitve takšnega posla tudi ne zahteva. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja zahtevke, ki že predpostavljajo, da je sama lastnik sporne nepremičnine (z vprašanjem, kdaj in kako je prišlo do prenosa lastninske pravice, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, a več kot očitno je izhajalo iz predpostavke, da je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik lastninsko pravico pridobila; to dejstvo pa izhaja tudi iz zemljiške knjige).

26. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDEN titularjem lastninske pravice ni prepovedovala, da svojo nepremičnino uporabljajo, zanjo skrbijo, izvajajo vzdrževalna dela, dalje dela, ki bi preprečevala nastajanje škode in podobno. Prav tako jim ni odvzela pravice, da svojo lastninsko pravico branijo (npr. z vindikatno ali negatorno tožbo), kakor tudi ne tega, da uveljavljajo verzijske in odškodninske zahtevke, ki so vezani na oškodovanje takšne nepremičnine ali na okoriščenje/prikrajšanje v zvezi s takšno nepremičnino. Poleg tega: zahtevki, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi, se ne nanašajo na kršitev prodajnih prvin pogodbe z dne 13. 11. 1990, marveč na kršitev prvin gradbene pogodbe v tem mešanem poslu. Spet: prepoved iz 88. člena ZDEN je preprečevala, da se v času njegove veljave opravljajo gradbena dela, ki spreminjajo substanco stvari (jo rušijo ali ustvarjajo novo stvar), vendar tisto, kar je ostalo neizpolnjenega (ali slabo izpolnjenega) po prvinah gradbene pogodbe v tej zadevi v času prepovedi, so bila dela, ki niso imela takšne narave (npr. hidroizolacija kleti), marveč dela, ki so predstavljala finalizacijo tistega, kar je bilo opravljenega že pred uveljavitvijo prepovedi. Ravno zaradi neizvedbe teh del je na objektu nastajala škoda. To pa ni bilo v korist ne tožeče stranke kot nosilke lastninske pravice ne v korist denacionalizacijskega upravičenca.

O zastaranju odškodninskega zahtevka zaradi nedokončanih del:

27. Ta zahtevek predstavlja odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Ker je apriorno stališče, da je bil tek zastaranja te odškodninske terjatve zadržan zaradi prepovedi iz 88. člena ZDEN, napačno, je bilo treba odločitev o tem zahtevku razveljaviti. Zaradi materialnopravno zmotnega apriornega stališča o zadržanju zastaranja, sodišče ostalih materialnopravnih prvin glede ugovora zastaranja ni obravnavalo. Obravnava teh vprašanja pa terja dvostopenjsko sojenje.

28. Ker je tako odprto že samo izhodišče podlage zahtevka, o višini ni mogoče soditi. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh strank ter glede tega zahtevka razveljavilo tako ugodilni kot zavrnilni del sodbe (355. člen ZPP).

O zastaranju odškodninskega zahtevka zaradi izgubljenega dobička:

29. Vse, kar je bilo rečeno v prejšnjem razdelku glede odškodninskega zahtevka zaradi premoženjske škode, ki je posledica nedokončanih del, velja tudi v tem primeru. Ker pa je v tem primeru zoper takšno stališče pričakovati pravni ugovor tožeče stranke, da je ta škoda nastajala tudi še kasneje, pritožbeno sodišče odgovarja naslednje. Bistvo pravila o zastaranju iz tretjega odstavka 376. člena ZOR je tudi, da ob pasivnosti pogodbene stranke (ki je obenem lastnik) prepreči nadaljnje kopičenje odškodninske odgovornosti. Pogodbenik (lastnik), ki trpi zaradi kršitve pogodbene obveznosti druge pogodbene stranke (izvajalca), bi namreč lahko s svojo pasivnostjo prolongiral nastajanje odškodninske odgovornosti ab infinitum. Nasprotno, pa lahko prepreči zastaranje odškodninske obveznosti v tistem trenutku, ko sodno zahteva pravilno izpolnitev pogodbene obveznosti. Tega pa tožeča stranka ni storila 11 let. O zahtevku iz naslova uporabnine:

30. Denarni zahtevek, ki ga tožeča stranka utemeljuje na odškodninski podlagi zaradi izgubljenega dobička, tožeča stranka utemeljuje tudi na verzijski podlagi (uporaba tuje stvari v svojo korist, uporabnina – 219. člen ZOR). V luči obeh pravnih podlag je ta denarni zahtevek obravnavalo tudi sodišče prve stopnje (že na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri obravnavi tega zahtevka prvin obeh pravnih podlag sodišče prve stopnje ni ustrezno ločilo).

31. Tudi v primeru uporabnine je treba najprej rešiti vprašanje ugovora zastaranja. Kolikor se ta denarni zahtevek nanaša na pravila o uporabnini, ga je treba ločiti od vprašanja kršitve pogodbene obveznosti. Njegova podlaga je namreč dejstveno zasnovana v tem, da je tožeča stranka lastnik sporne nepremičnine, tožena stranka pa jo skozi čas uporablja ter ima v tem obsegu korist, ki gre na rovaš prikrajšanja tožeče stranke. Ker je tako, zanj tudi ne pride v poštev zastaralni rok iz tretjega odstavka 376. člena ZOR, marveč je za presojo relevantno splošno pravilo o zastaranju (371. člen ZOR). Glede zadržanja zastaranja zaradi prepovedi iz 88. člena ZDEN pa velja enako kot v prejšnjih dveh primerih: ni videti a priornega razloga, zaradi katerega bi nastopilo zadržanje zastaranja. Lastnik pač lahko zahteva povračilo koristi iz naslova uporabnine, to ne predstavlja razpolaganja z nepremičnino, glede katere obstaja možnost vrnitve in to tudi v ničemer ne poslabšuje položaja denacionalizacijskega upravičenca. Pri ponovnem odločanju o utemeljenosti verzijskega zahtevka, bo moralo sodišče zato tudi ponovno odločiti o ugovoru zastaranja.

32. Sodna praksa je tisto prvino pravila o uporabnini, ki predstavlja obogatitev, razlagala izrazito razširjujoče (kar bo v številnih primerih - in tako tudi v tem - lahko sporno). Razlagala jo je tako, da je okoriščenje podano že tedaj, ko oseba od uporabe izključuje lastnika (nekdanji najemnik ne vrne stvari v posest in podobno), pa sama nepremičnine neposredno ne koristi (vendar jo to dejstvo odvisno le od nje same). Na ta način je sodna praksa lastnika favorizirala in njegov položaj olajšala, saj mu ni bilo treba zatrjevati in dokazati dejstev, ki bi utemeljevala obstoj odškodninske odgovornosti (in tako izravnave njegovega prikrajšanja na odškodninski pravni podlagi).

33. Če se v obravnavani zadevi že uporabi pravilo o uporabnini (kar je lahko sporno), pa nedvomno ni mogoče presegati stvarnih (realnih) zamejitev pravila o uporabnini na ta način, da bi se ugotavljalo prikrajšanje/okoriščenje glede neke hipotetične nepremičnine. Za presojo obsega prikrajšanja/okoriščenje je lahko relevantna le nepremičnina, kakršna v resnici je. To pa je sporna zgradba, kakršna je v naravi in kakršne ekonomske plodove je, prav takšna kakršna je, sposobna dajati. Sodišče prve stopnje pa je s pomočjo izvedenca najprej ugotavljalo, kakšno ekonomsko korist bi prinašala sporna nepremičnina, če bi bila zgrajena v skladu s prvotnim tržnim namenom, nato pa je, zavedajoč se, da to presega realno prikrajšanje/okoriščenje, od tako ugotovljenega zneska priznalo le ¼. Takšna metoda predstavlja uporabo prostega preudarka, za katerega (tudi, ali predvsem upoštevaje visoko vrednost spornega predmeta) ni podlage ter, ki daje denarni rezultat, ki ga v resnici ni mogoče preizkusiti. Treba bi bilo ugotoviti, kakšno korist bi nepremičnina, kakršna je, lahko nudila tožeči stranki (morda kot skladišče; izkazalo pa bi se lahko navsezadnje tudi, da je ta korist nikakršna, če je realno stanje nepremičnine pač takšno, da ne more nuditi nobenih ekonomskih plodov na trgu (6)). Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je ostalo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča (napačne uporabe pravila o uporabnini) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo v ugodilnem delu glede uporabnine razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zavrnilni del je bil razveljavljen že iz razlogov, ki so navedeni pri obravnavi odškodninskega zahteva zaradi izgubljenega dobička.

O zahtevku za izročitev gradbene dokumentacije:

34. O tem, kakšna je pravna narava tega dajatvenega zahtevka, je bilo govora že v posebnem razdelku. Gre za obveznost izvajalca del po gradbeni pogodbi do investitorja, brez izpolnitve katerega ta ne more pridobiti uporabnega dovoljenja in tako svoje obstoječe (ali šele pridobljene) lastninske pravice ne more izvrševati skladu z njenim namenom. Slednje je izrazito pomembno z vidika ugovora zastaranja. Takšna terjatev zaradi svojih stvarnopravnih prvin namreč ne more zastarati, kolikor gre za že izdelano (obstoječo) dokumentacijo, ki se nanaša na investitorja in zato tudi pripada investitorju.

35. Posebnost obravnavane zadeve, na katero opozarja tudi pritožba tožene stranke, pa je ta, da se uporabno dovoljenje izda po zaključku del (prvi odstavek 89. člen ZGO-1). Zastavlja se vprašanje, kaj tedaj, če dela niso zaključena? Nadaljnje vprašanje je, kaj tedaj, če slednje ni bilo dogovorjeno niti pogodbeno. Torej: če je bilo dogovorjeno, da izvajalec opravi dela le do določene (in ne tudi zaključne) faze? Vprašanji, ali je vsebina pogodbenega dogovora takšna, da bo zgrajeni objekt ustrezal standardom iz 89. člena ZGO-1 in dalje, od tega delno ločeno vprašanje, ali realno stanje sporne nepremičnine sploh ustreza pogojem za izdelavo takšne gradbene dokumentacije, sta vprašanji s strokovnega področja, s katerega znanjem sodišče ne razpolaga. Ta vprašanja bi zato moralo sodišče prve stopnje obravnavati ob ustreznem materialnem pravdnem vodstvu in, če bi bila po tako izpeljanem materialnem pravdnem vodstvu podana ustrezna iniciativa strank, s pomočjo izvedenca.

36. A nekaj je gotovo: izvajalec mora biti dolžan investitorju predložiti vso tisto dokumentacijo, ki ustreza konkretno izvedeni fazi gradnje, ki se, dalje, obenem nanaša na investitorja in s katero izvajalec razpolaga. Le na ta način namreč lahko investitor (in lastnik) ob nadaljnji gradnji (z morebitnim novim izvajalcem) gradnjo pripelje do svojega končnega smotra (katerega sestavni del je tudi pridobitev uporabnega dovoljenja). Ni pa mogoče ob postavljenem ugovoru zastaranja izvajalca obsoditi, naj na novo izdela dokumentacijo, ki je dosedaj ni bilo in k izdelavi katere je zgolj pogodbeno zavezan. V tem obsegu bo moralo sodišče prve stopnje presojati tudi ugovor zastaranja.

37. Ker so ta vprašanja ostala nerazrešena, je pritožbeno sodišče tudi odločitev o dajatvenem zahtevku razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Napotki za nadaljnje delo:

38. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku: - znova presoditi o ugovoru zastaranja odškodninskih zahtevkov v luči razlogov tega razveljavitvenega sklepa; - znova presojati zahtevek iz naslova uporabnine ter pri tem upoštevati najprej pravila o zastaranju verzijskega zahtevka in nato ugotavljati realno prikrajšanje/okoriščenje v luči pravila o uporabi tuje stvari v svojo korist; - v odprti razpravi s strankama po pravilih o materialnem pravdnem vodstvu (in z za ugoditev zahtevku neizogibno pomočjo izvedenca) dognati, katero gradbeno dokumentacijo je po pravilih o gradnji objektov izvajalec dolžan izročiti investitorju glede na dokončano fazo gradnje.

39. Očitno je, da je ta pravdna zadeva izjemno zapletena iz več razlogov. Prvi je dan vnaprej: to je že sama kompleksnost spora. Drugi izmed njih je časovna oddaljenost odločilnih dejanskih okoliščin (del tega rešuje tudi pravni institut zastaranja). Tretji razlog, ki se na prvega navezuje, pa je izrazita potreba po skrbnem materialnem pravdnem vodstvu. To je v uvodnih letih pravdanja (ko so se tudi nakopičile številne, zdaj že tudi nepregledne navedbe strank, pa navsezadnje tudi večkrat spremenjeni in med seboj prepleteni tožbeni zahtevki in pobotni ugovori) v tej pravdi usodno umanjkalo.

III. O PRITOŽBI PROTI ZAVRNJENI ZAČASNI ODREDBI:

40. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo zato, ker je tožena stranka v tem postopku družba S. d.d., dolžnik po predlagani začasni odredbi pa je I. Z..

41. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki ni mogoče zavarovati z začasno odredbo, v kateri je dolžnik tretja oseba.

42. Vendar iz predlagane začasne odredbe (glej l. št. 544 do 546 tega spisa) izhaja več kot to, da skuša tožeča stranka zavarovati terjatev, ki jo uveljavlja do tožene stranke. Terjatev, ki jo zatrjuje v predlogu za izdajo začasne odredbe, je namreč druga terjatev, kot ta, ki jo vtožuje tej pravdi. Resda vzročno (vsaj delno) izvira iz istega historičnega dogodka, vendar tožeča stranka svoj predlog za izdajo začasne odredbe opira na zatrjevano odškodninsko terjatev do I. Z., J. J. in A. M..

43. Če bi bila torej ta začasna odredba predlagana izven tega pravdnega postopka (to je: brez navedbe opravilne številke te zadeve ter brez uvodne, naslovnične navedbe tožene stranke) bi šlo za sredstvo zavarovanja, ki ni naperjeno zoper toženo stranko, marveč gre za razmerje zavarovanja med tožečo stranko in tretjimi osebami.

44. Vendar ni tako. Bistvena sestavina vsake vloge je tudi navedba strank (drugi odstavek 105. člena ZPP). Predlagateljici začasne odredbe sta to formalno prvino vloge tudi podali. Navedli sta, da je tožena stranka (se pravi: dolžnik v postopku zavarovanja) S. d.d. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in so pritožbene navdbe neutemeljene.

45. Vendar pa je v obravnavani zadevi odločilnega pomena okoliščina, da je bil zoper toženo stranko izdan sklep o začetku postopka prisilne poravnave (Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 1/2011 z dne 25. 01. 2011 – glej priloga B 13) ZFPPIPP (7) v 132. členu določa, da se postopki izvršbe in zavarovanja, ki so bili začeti pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, prekinejo z začetkom postopka zaradi insolvetnosti. Po začetku postopka zaradi insolventnosti pa ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju (131. člen ZFPPIPP). Ker je tako, sodišče o predlagani začasni odredbi sploh ne bi smelo vsebinsko odločati. Iz tega razloga je sodišče izpodbijani sklep razveljavilo. (3. točka 365. člena ZPP).

(2) Prim. oddelek 2A devetega poglavja ZGD.

(3) Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/2004).

(4) Zakon o denacionalizaciji (Ur.list RS, št. 27/91 in nadaljnji.

(5) Izročitev v posest bi bila lahko del izpolnitvenega ravnanja po prodajnih prvinah prodajne pogodbe, lahko pa tudi del izpolnitvenega ravnanja po gradbenih prvinah pogodbe. Če bi šlo zgolj za slednje, potem bi bila tožeča stranka v času, ko je že bila lastnik, vsaj posredni posestnik. Lastnik nepremičnine, na kateri gradbenik zanj izvaja dela po gradbeni pogodbi, namreč ne izgubi posesti. Izročitev v neposredno posest po opravljenem gradbenem delu zato v resnici ne spreminja posestnega stanja. Izvajalec mu, po opravljenem poslu, stvar (kot lastniku) zgolj prepusti v neposredno posest. Na navedena vprašanja sodba sodišča prve stopnje ne odgovarja. Če je tožeča stranka že pridobila lastninsko pravico, pa je bila nepremičnina še vedno v neposredni posesti tožene stranke, potem bi tožeča stranka lahko kadarkoli (torej: ne glede na prepoved iz 88. člena ZDEN) bodisi na podlagi gradbene pogodbe bodisi na podlagi svojega lastninskega upravičenja zahtevala, da ji tožena stranka preda objekt. (6) Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da pravilo o uporabnini ne more prek vseh meja nuditi pravne obvoznice za poravnavo odškodninske terjatve.

(7) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07).