Jedro

Kadar je temelj odškodninske odgovornosti krivdna odgovornost, je dokazno breme o razbremenitvi krivdne odgovornosti na strani storilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožeči stranki znesek 1,302.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.12.1998 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 31.212,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.1.2004 dalje do plačila. Razen tega je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Proti sodbi se pritožuje drugotožena stranka ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodni izvedenec dr. D.Ž. v svojem mnenju navedel, da je najverjetnejši vzrok za nastanek poškodb na objektu tožnice izvlačenje zagatnic ter da obstaja možnost, da se dela pri izvlačenju zagatnic niso izvajala dovolj pazljivo in je prišlo do prevelikih dinamičnih učinkov ter posledično poškodb na objektu. Glede na tako izvedenčevo mnenje ni mogoče sprejeti zaključka prvega sodišča, da je dokazano, da je podana vzročna zveza med ravnanjem drugotožene stranke in nastankom poškodb na objektu tožnice, poleg tega pa tudi ni dokazana krivda drugotožene stranke za nastanek poškodb. Ob upoštevanju ostalih dejstev in dokazov (izvedensko mnenje M.O. - fotografije) je sicer dokazano, da je ravnanje drugotožene stranke oziroma njenega podizvajalca eden izmed vzrokov za nastanek poškodbe na objektu tožnice, ni pa dokazano, da je izključni in edini vzrok.

Izvedenec dr. D.Ž. izrecno ne navaja, da je vzrok nastanka poškodb tudi starost objekta, vendar je to dejstvo izkazano z ostalimi izvedenimi dokazi. To pomeni, da je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko v razlogih sodbe navaja, da je (edini) vzrok za nastanek poškodb izvlačenje zagatnic. Prvo sodišče tako ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti. Pritožnica sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o vseh odločilnih okoliščinah ter da je na tej podlagi tudi materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. O vzročni zvezi med ravnanjem drugotožene stranke in škodno posledico se je prvo sodišče v zadostni meri prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. Ž., ki je dovolj prepričljivo in jasno povedal, da je vzrok (najverjetnejši) izvlačenje zagatnic iz gradbene jame glede na to, da so poškodbe na objektu bile opažene neposredno po izvlačenju teh zagatnic. Po mnenju izvedenca to delo ni bilo izvedeno dovolj pazljivo, zaradi česar je prišlo do prevelikih dinamičnih učinkov, ki so neposredno povzročili poškodbe sten na tožničinem stanovanjskem objektu. Ob tem je tudi prišlo do posedkov tal in s tem do posredno povzročenih poškodb na objektu. Dejstvo, da je bilo prav navedeno ravnanje drugotožene stranke vzrok za nastanek poškodb, potrjuje tudi vsebina zapisniških ugotovitev z dne 22.4.1998 o stanju tožničinega objekta in o zapisniških ugotovitvah z dne 21.10.1998 o ogledu poškodb. Gre za tiste poškodbe na tožničinem stanovanjskem objektu, ki so nastale zaradi izvajanja del na rekonstrukciji magistralne ceste Brežice - Bizeljsko - Bistrica ob Sotli, ki pred izvajanjem teh del niso obstajale na tožničinem objektu. Dejstvo, da je šlo že za okoli sto let star tožničin objekt in ki naj bi bil neprimerno grajen, pa je treba upoštevati kot preeksistenčno stanje in zaradi katerega bi morala drugotožena stranka ravnati še s toliko večjo pazljivostjo, da na takšnem objektu, kakršen je bil ob začetku rekonstrukcijskih del, ne bi utrpel poškodb. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni popolno ugotovilo dejansko stanje glede vzročne zveze za nastalo škodo, ki naj bi bila deloma tudi na strani tožnice v zvezi s stanjem njenega objekta ter da naj bi zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti.

Ker je glede na povedano sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.