Jedro

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo odvetniških stroškov za drugo pripravljalno vlogo, saj le-ta ni bila potrebna. Z navedeno vlogo tožeča stranka prav nič ni pripomogla k razrešitvi spora, ampak je v njej le ponovila svoje trditve iz tiste vloge, s katero je dopolnila tožbo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila tožeča stranka po prejemu poziva, naj odgovori na vlogo tožene stranke, to dolžna storiti. Iz besedila poziva z dne 16. 10. 2017 jasno izhaja, da tožeča stranka „lahko“ odgovori na vlogo nasprotnika. Ali bo to storila ali ne, je odvisno od njene presoje o tem, ali je treba trditveno podlago in dokaze še v čem dopolniti. Ponavljanje že podanih navedb ne pripomore k razrešitvi spora. Celo nasprotno. Tako ravnanje sodišče in nasprotno stranko le po nepotrebnem obremenjuje z implicitno zahtevo po ponovnem prebiranju vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrže. II. Pritožbi proti III. točki izreka se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tej točki delno spremeni tako, da mora tožena stranka v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v višini 150,25 EUR.

III. Višji stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 116,54 EUR.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 56386/2017 z dne 21. 6. 2017 razveljavilo v tretjem odstavku1 izreka (I. točka izreka). V veljavi ga je vzdržalo v prvem odstavku izreka za znesek 276,70 EUR, v preostalem delu prvega odstavka izreka pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek (za znesek 234,10 EUR) zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka). V zvezi s stroški je pojasnilo, da sta pravdni stranki enakovredno prispevali k nastanku pravdnih stroškov, pri čemer je tožeča stranka uspela z dobro polovico zahtevka (54 %). Zato je presodilo, da je primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Svojo odločitev je oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke

2. Proti odločitvi o stroških je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Prvostopenjskemu sodišču je očitala napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da prvostopenjsko odločbo v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi ter odmeri stroške skladno z uspehom v pravdi, in sicer tako, da toženi stranki naloži povračilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka v višini 211,94 EUR. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o zavrženju pritožbe proti I. točki izreka

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izpodbijane odločbe zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP), saj pritožnik zanjo nima pravnega interesa. S to točko je namreč sodišče prve stopnje le razveljavilo odločitev o stroških izvršilnega postopka iz sklepa o izvršbi in o teh stroških odločilo s III. točko izreka sodbe. S tako odločitvijo pa tožeča stranka ni v ničemer prikrajšana, saj je s III. točko izreka sodbe odločeno o vseh stroških postopka, o izvršilnih in pravdnih.

K odločitvi o delni spremembi III. točke izreka

4. Po določilu drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče takrat, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

5. V predmetnem sporu je tožeča stranka pravdna dejanja opravljala preko odvetnika, tožena stranka pa jih je opravljala sama. Torej ji odvetniški stroški niso nastali. Ti so nastali le tožeči stranki, ki je s svojim zahtevkom uspela s 54 %. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prav, da tožena stranka povrne tožeči stranki 54 % njenih pravdnih stroškov. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka je primerna le o predpostavki, (1) da je uspeh pravdnih strank v pravdi približno enak in (2) da so primerljivi tudi njuni stroški2, npr. zato ker eno stranko zastopa odvetnik, druge pa ne.

6. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2018 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZST-1) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 510,80 EUR. Priznalo ji je izvršilne stroške v višini 130,00 EUR, sodno takso za redni postopek v višini 34,00 EUR (tarifna številka 1111, ZST-1) ter 200 odvetniških točk za dopolnitev tožbe (po tarifni številki 18 OT), povečanih za 2 odstotne materialne stroške in 22 odstoten DDV, kar preračunano v EUR, ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, znaša 114,24 EUR. Skupaj je tako tožeči stranki priznalo 278,24 EUR (130,00 EUR plus 34,00 EUR plus 114,24 EUR) stroškov postopka (izvršilnega in pravdnega). Ker je tožeča stranka v pravdi uspela s 54 %, je tako pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 150,25 EUR (54 % od 278,24 EUR).

7. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo odvetniških stroškov za drugo pripravljalno vlogo, saj le-ta ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP). Z navedeno vlogo tožeča stranka prav nič ni pripomogla k razrešitvi spora, ampak je v njej le ponovila svoje trditve iz tiste vloge, s katero je dopolnila tožbo.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila tožeča stranka po prejemu poziva, naj odgovori na vlogo tožene stranke, to dolžna storiti. Iz besedila poziva z dne 16. 10. 2017 jasno izhaja, da tožeča stranka „lahko“ odgovori na vlogo nasprotnika. Ali bo to storila ali ne, je odvisno od njene presoje o tem, ali je treba trditveno podlago in dokaze še v čem dopolniti. Ponavljanje že podanih navedb ne pripomore k razrešitvi spora. Celo nasprotno. Tako ravnanje sodišče in nasprotno stranko le po nepotrebnem obremenjuje z implicitno zahtevo po ponovnem prebiranju vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami. Sicer pa je pritožnica v prid utemeljenosti druge vloge navedla, da tožena stranka niti po dopolnitvi tožbe ni ničesar plačala. Ker pa dopolnitev tožbe tožene stranke ne zavezuje k izpolniti (pač pa jo zavezuje kvečjemu sodba), tudi s to pritožbeno navedbo ne more doseči priznanja nagrade za drugo vlogo.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi proti III. točki izreka delno ugodilo in to točko spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v višini 150,25 EUR, zahtevek tožeče stranke za višjo odmero stroškov pa kot neutemeljen zavrnilo (tretja točka 365. člena ZPP). Priznane stroške bo morala tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve tega sklepa. Rok za plačilo stroškov je določen v skladu s četrtim odstavkom 458. člena ZPP.

10. Pri odmeri pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo vrednost predmeta 211,94 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela za znesek v višini 150,25 EUR (od zahtevanih 211,94 EUR), je bil njen pritožbeni uspeh 70,86 odstoten. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo: strošek sodne takse za pritožbeni postopek v zvezi s sklepom o stroških (tarifna številka 3009 ZST-1) v višini 21,60 EUR ter 250 odvetniških točk za pritožbo (1. točka tarifne številke 21 OT), povečanih za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar preračunano v EUR, ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, znaša 142,80 EUR. Skupaj je tako tožeči stranki priznalo 164,40 EUR (21,60 EUR plus 142,80 EUR) stroškov pritožbenega postopka. Ker je bil pritožbeni uspeh tožeče stranke 70,86 odstoten, je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke v višini 116,54 EUR (70,89 odstotkov od 164,40 EUR).

1 Ta odstavek se glasi: „Stroški upnika se odmerijo na 130,00 EUR“. 2 Primerjaj VSL II Cp 163/2017 z dne 10. 5. 2017.