Jedro

Tožnik se je ukvarjal z nakupi in prodajami rabljenih osebnih motornih vozil, torej z dejavnostjo, ki je ni imel registrirane. Iz dejanskega stanja podrobno izhaja, na kakšen način je kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime in za katere je v postopku ugotovljeno, da jih ni nabavljal za svoje potrebe. V teh primerih je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil, saj je razvidno, da je tožnik vozila že po kratkem časovnem obdobju prodal naprej drugim fizičnim osebam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožniku prepoveduje opravljanje dejavnosti nakupa in prodaje rabljenih osebnih motornih vozil – SKD 45.110, saj gre za delo na črno (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da postane ta odločba izvršljiva z dnem vročitve ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pri tožniku je bil opravljen inšpekcijski nadzor kršitev določb 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC), o čemer je bil 29. 12. 2010 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih prvostopenjski organ ni upošteval. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik opravlja dejavnost trgovine z rabljenimi motornimi vozili (SKD 45.110) kot pridobitno dejavnost na trgu oziroma, da se ukvarja s preprodajo rabljenih avtomobilov že najmanj od leta 2007 dalje, navedene dejavnosti pa nima registrirane oziroma vpisane v ustreznem registru, kot to določa ZPDZC.

Iz podatkov Poslovnega registra Slovenije, ki se vodi pri AJPES, namreč izhaja, da je tožnik vpisan v tem registru oziroma da ima status samostojnega podjetnika posameznika od 14. 6. 1994 dalje in da je registriran le za opravljanje naslednjih dejavnosti: glavna dejavnost 49.320 – obratovanje taksijev in ostale dejavnosti 45.200 – vzdrževanje in popravila motornih vozil in 52.210 – spremljajoče storitvene dejavnosti v kopenskem prometu. Tožnik je upokojen in opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika kot „dopolnilno“ dejavnost, prav tako ima status delodajalca, saj ima zaposlenega enega delavca, svojega sina F.F. ml. od 15. 7. 1007 dalje za polni delovni čas. Prvostopenjski organ je iz registra motornih vozil in prometnih listin (evidenca MRVL) ugotovil, da ima A.A. kot fizična oseba večje število registriranih vozil. Iz pridobljenih podatkov izhaja, da je tožnik že v letu 2007 in 2008 kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime, ter jih kmalu preprodal novim lastnikom. Kasneje se na kupoprodajnih listinah tožnik ne izkazuje več, njegova udeležba pa je razvidna iz sklenjenih zavarovanj za avtomobilsko odgovornost (AO) pri različnih vozilih, prenosih bonusov, kakor tudi iz drugih listin, kot jih navaja prvostopenjski organ. V zvezi z nakupi in prodajami vozil tožnik ni predložil nobene dokumentacije.

Prvostopenjski organ navaja posamezna motorna vozila, ki so bila uradno registrirana na ime tožnika (tabela št. 1) ter vozila, ki jih je glede na daljši čas dejansko imel tožnik v svoji lasti oz. za osebne potrebe (tabela št. 2). Sklicuje se na podatke glede oglaševanja prodaje vozil na portalu www.avto.net

ter navaja podatke o sklenjenih avtomobilskih zavarovanjih tožnika kot fizične osebe pri Zavarovalnici B. d.d. in pri C. d.d. (tabela št. 3) za krajše obdobje, kar kaže, da so vozila bila namenjena nadaljnji prodaji. V primerih, ko se tožnik ne pojavlja več kot kupec in prodajalec, se tožnikovo trgovanje z motornimi vozili skriva v poslih in postopkih od nakupa vozila v tujini do uradne registracije vozila v RS ali pa v postopkih od prodaje vozila od enega lastnika na drugega, običajno preko komisionarja „D.“, E.E. s.p.. Prvostopenjski organ je na podlagi pridobljenih podatkov zaključil, da tožnik opravlja dejavnost trgovine z rabljenimi motornimi vozili kot pridobitno dejavnost na trgu, katero pa nima registrirane, kar pomeni, da opravlja delo na črno.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločitev je zavrnil drugostopenjski organ, ki se z navedeno odločitvijo strinja in sledi razlogom prvostopenjskega organa.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. Že v pritožbi je navajal, da je izpodbijana odločba neutemeljena, saj se tožnik z dejavnostjo, ki se mu prepoveduje, ni ukvarjal, še najmanj pa v času izdaje prvostopenjske odločbe. Nemogoče namreč je, da se tožniku prepove opravljanje nečesa, česar sploh ne opravlja. Za izdajo takšne odločbe bi se moralo najprej sploh ugotoviti, da se je navedena dejavnost opravljala v času, ki je bila odločba o prepovedi opravljanja le-te izdana. Navedeno pa ne izhaja ne iz izreka izpodbijane odločbe, kot tudi ne iz njene obrazložitve. V slednji je izrecno navedeno, da se zbrani podatki nanašajo na obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008. Tožniku se torej ne more očitati opravljanja neregistrirane dejavnosti prodaje vozil v času izdaje izpodbijane odločbe. Pa tudi če bi se upoštevalo, da naj bi se neregistrirana dejavnost dejansko opravljala, je iz dokazil, na katere se sklicuje prvostopenjski organ, jasno razvidno, da naj bi se zadnji sporni dogodek zgodil v februarju 2010, torej leto dni pred tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Tožnik nasprotuje tudi zaključku, da naj bi kadarkoli opravljal kakršnokoli neregistrirano dejavnost. Že v postopku je navedene očitke zanikal in predlagal, da je o tem treba zaslišati njegovega sina, A.A. mlajšega. Slednji v postopku ni bil zaslišan, češ da to ni potrebno in da njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja. Tožnik se s tem ne strinja in meni, da bi prvostopenjski organ moral zaslišati tudi njegovega sina. Še posebej naj bi bilo to pomembno zato, ker gre za osebi s skorajda identičnim imenom in priimkom, ki živita na istem naslovu, na katerem je prijavljena tudi tožnikova dejavnost, sin pa je pri tožniku tudi zaposlen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi ugotovitev, ki jih podrobno navaja v obrazložitvi svoje odločitve, po mnenju sodišča utemeljeno zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami rabljenih osebnih motornih vozil, torej z dejavnostjo, ki je ni imel registrirane. Pri vsakem posameznem vozilu je natančno pojasnil, na kakšen način je bilo nabavljeno, kako je bilo zavarovano, kdo ga je registriral, kako je bila opravljena homologacija in kako je bilo vozilo naprej preprodano drugim fizičnim osebam, novim lastnikom. Iz opisanega dejanskega stanja podrobno izhaja, na kakšen način je tožnik kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime in za katere je v postopku ugotovljeno, da jih ni nabavljal za svoje potrebe. Sodišče ne dvomi, da je šlo v teh primerih za opravljanje neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil, saj je razvidno, da je tožnik vozila že po kratkem časovnem obdobju prodal naprej drugim fizičnim osebam.

Sodišče sledi razlogom prvostopenjskega organa, ki slonijo na izvedenem dokaznem postopku, v katerem so ugotovljene številne okoliščine, ki kažejo na dejansko sodelovanje tožnika pri nabavah in prodajah spornih vozil oziroma njihovo „obvladovanje“, tudi v primerih, ko listine o nabavi in prodaji niso bile napisane direktno na tožnika. Podrobno je pojasnjeno na kakšen način je tožnik obvladoval posel v zvezi z vozili in ugotovljeno, da je bil tožnik udeležen pri sklenjenih zavarovanjih za avtomobilsko zavarovanje za navedena vozila in prenosih bonusov zavarovanja iz enega na drugo vozilo. Sodelovanje tožnika je razvidno tudi iz drugih opravil, ki se nanašajo na navedena vozila, kar izhaja iz različnih listin, npr. nakupov preizkusnih tablic, listin v postopku homologacij, oglaševanj za prodajo ipd.. Dokumentacija je bila pridobljena od različnih pravnih subjektov, pred katerimi je tožnik samostojno nastopal. Tako je glede sklepanja zavarovanj npr. na zavarovalnih policah tožnik naveden kot zavarovalec - sklenitelj zavarovanja oz. oseba, na vlogo katere se je začel postopek. Njegovo sodelovanje je razvidno tudi iz pisnih navedb kupcev, izjav prijateljev ipd..

Iz dejanskega stanja izhaja, da je v primerih, kjer tožnik ni bil direktno imenovan v kupoprodajnih listinah, šlo za rabljena osebna motorna vozila višjega cenovnega razreda. Tožnik se s svojimi sklenjenimi zavarovanji za avtomobilsko odgovornost (AO) pri navedenih vozilih pojavlja v obdobju, ki sovpada glede na čas od nakupa vozila v tujini pri tujem prodajalcu do datuma prve uradne registracije tega vozila v RS v registru motornih vozil - evidenci MRVL. Poleg sklenjenih zavarovanj je ugotovljeno tožnikovo sodelovanje in udeležba v poslih z motornimi vozili pri postopkih homologacije, kjer se pojavlja v listinah (vlogah), kjer je ročno dopisana mobilna številka tožnika, ki pripada tožniku kot poslovnemu subjektu in ročni dopisi imen A.A. ali A.A.. Tožnik se pojavlja v postopkih oglaševanja na spletnih avtomobilskih portalih. Pojavlja pa se tudi v pisnih navedbah kupcev vozil, ki pojasnjujejo s kom so pri nakupu svojega vozila sodelovali. Tožnikova dejavnost kot dejavnost poslovnega subjekta je razvidna tudi iz navedb kupcev in oseb, katerim naj bi pomagal pri prevozih s svojo vlečno prikolico, pri preizkusnih tablicah ipd.. Iz dejanskega stanja tudi izhaja, da je večina prenosov lastništva nad vozilom bila pri komisionarju D., E.E. s.p., ki pa ni izvajal nobenih dejanskih komisijskih poslov, temveč le listinski prepis vozila. Izdal je le komisijsko pogodbo in račun o prodaji vozila. V večini primerov vozil sploh ni videl. Listine je izpisal po danih navodilih udeležencev in ni preverjal, niti določal prodajne cene ter ni sodeloval pri plačilih vozil. Iz izjav končnih kupcev, fizičnih oseb, pa je razvidno, da so mnogi vozila našli na spletu v objavljenih oglasih vozil za prodajo. Pogosto se kot kontaktna oseba navaja Janez z isto mobilno številko.

V postopku je natančno opisano, na kakšen način je prvostopenjski organ dobil podatke s strani zavarovalnice B. d.d. in C. d.d. in da iz teh podatkov izhaja, da je tožnik A.A., z davčno številko tožnika, sklenil zavarovanja za avtomobilsko odgovornost (AO) pri vozilih, ki so navedeni (tabela št. 3). Šlo je za zavarovanje, ki je bilo sklenjeno za krajše zavarovalno obdobje. V zavarovalnem poslu se je zavarovalnici tožnik v večini primerov izkazoval kot sklenitelj, zavarovalec in istočasno kot zavarovanec - lastnik oz. kot oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Iz podatkov o sklenjenih zavarovanjih je razvidno, da je tožnik kot fizična oseba sklepal krajša zavarovanja za posamezna vozila v trajanju od 10 do največ 45 dni.

Glede na vse navedeno sodišče ne more sledi tožnikovim ugovorom, da ni podlage za zaključek, da je tožnik opravljal dejavnost preprodaje motornih vozil, za katero ni registriran. Sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega organa glede vseh v postopku ugotovljenih okoliščinah in pridobljenih listinah. Zato tudi po presoji sodišča ni potrebna izvedba dokaza z zaslišanjem tožnikovega sina, saj glede na vse navedeno njegova izjava ne bi mogla bistveno vplivati na odločitev v zadevi. Tožnik namreč v postopku ni izkazal, da bi pri omenjenih vozilih šlo za „domačo“ uporabo (lastna vozila). Slednje je glede na trajanje lastništva izkazano za 14 vozil, ki so navedena v tabeli 2. Navedena vozila ima tožnik v lasti. To pa ne velja za ostala vozila, za katera je bilo v postopku ugotovljeno, da so bila predmet tožnikove neregistrirane dejavnosti.

Iz prvega odstavka 3. člena ZPDZC izhaja kaj se šteje za delo na črno, iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da je opravljanje dela na črno prepovedano. Prvostopenjski organ je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev tožniku utemeljeno naložil prepoved opravljanja dejavnosti, za katero le-ta ni registriran, kar je v skladu z četrtim odstavkom 13. člena ZPDZS in za kar ima davčni organ pooblastilo v tretjem odstavku 13. člena ZPDZC. Brezpredmetno pa je po presoji sodišča sklicevanje tožnika, da tudi na podlagi ugotovitev prvostopenjskega organa tožnik ni opravljal sporne dejavnosti v času izdaje izpodbijane odločbe ter da mu zato ne bi smela biti izrečena prepoved opravljanja te dejavnosti. Razumljivo namreč je, da se ugotovitve prvostopenjskega organa nanašajo na čas pred izdajo izpodbijane odločbe in da se z izpodbijano odločbo izrečena prepoved nanaša za naprej, torej za čas po izdaji izpodbijane odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.