Jedro

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja.

Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca.

Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upravičenje obračunavanja prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in njeno izjavo, da je zavezanka za plačilo DDV, kar pomeni, da je njeno delo, opredeljeno kot delo iz naslova opravljanja dejavnosti, je sodišče od obračunane nagrade in nadomestila za stroške sodne izvedenke poleg DDV-ja pravno zmotno obračunalo tudi prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 8,85% oziroma 118,10 EUR in za zdravstveno zavarovanje v višini 0,53% oziroma 7,07 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni: - v točki I. izreka tako, da se sedaj pravilno glasi: ″I. Stalni sodni izvedenki psihiatrične stroke prof. dr. A. A. dr. med, ..., DŠ: ..., se za izvedensko mnenje z dne 22. 2. 2021 odmeri nagrada in nadomestilo za stroške v znesku 1.226,56 EUR.

Skupni znesek za plačilo (vključno z 22% DDV) znaša 1.496,40 EUR.″, - v točki III. izreka tako, da se znesek plačila predujma, ki ga mora plačati predlagatelj, zniža iz 876,61 na 748,20 EUR in - v točki V. izreka tako, da se znesek 876,61 EUR, ki se plača iz vnaprej plačanega predujma predlagatelja, nadomesti z zneskom 748,20 EUR in znesek 876,60 EUR, ki se plača iz sredstev brezplačne pravne pomoči za nasprotno udeleženko na podlagi odločbe Organa za BPP opr. št. Bpp 1246/2020 z dne 15. 9. 2020, nadomesti z zneskom 748,20 EUR.

II. Nadaljnja pritožba predlagatelja se zavrne in se v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. izreka stalni sodni izvedenki psihiatrične stroke prof. dr. A. A. dr. med, ... , DŠ: ..., za izvedensko mnenje z dne 22. 2. 2021 odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v znesku 1.334,46 EUR in sklenilo, da skupni znesek za plačilo (vključno z 8,85% prispevkom pokojninskega in invalidskega zavarovanja – PIZ in 0,53% prispevka za zdravstveno zavarovanje in 22% DDV) znaša 1.753,21 EUR, v točki II. izreka je ugotovilo, da je izvedenka zavezanka za plačilo DDV, v točki III. izreka je predlagatelju naložilo, da v roku 8 dni od vročitve tega sklepa plača predujem v višini 876,61 EUR za stroške in nagrado sodne izvedenke na TRR račun sodišča, v točki IV. izreka je sklenilo, da bo stroške prisilno izterjalo, če predlagatelj ne bo ravnal po nalogu sodišča in v točki V. izreka finančno-računovodski službi naložilo, da izvrši plačilo skupnega zneska in sicer 1/2 zneska v višini 876,61 EUR iz vnaprej plačanega predujma predlagatelja, 1/2 zneska v višini 876,60 EUR pa iz iz sredstev brezplačne pravne pomoči tukajšnjega sodišča za nasprotno udeleženko B. B., preko zastopnika AAS na transakcijski račun sodne izvedenke, v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se odmerjena nagrada in nadomestilo za stroške sodne izvedenke ustrezno zniža, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s primernimi materialno pravnimi ter postopkovnimi napotki. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa izpostavlja, da je prisojeni skupni znesek za plačilo dela sodne izvedenke že na prvi pogled odločno pretiran. Sodni izvedenki so bili previsoko odmerjeni stroški za čas na poti, katere ji je sodišče priznalo v znesku 66,00 EUR. Predlagatelj je na spletni strani ViaMichelin, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, preveril čas potovanja in pri tem ugotovil, da je za vožnjo Ljubljana-Celje predvidena ena ura in ne ura in pol, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, zato sodni izvedenki iz tega naslova ne more pripadati znesek višji od 44,00 EUR. Predlagatelj se tudi ne strinja s tem, da se zahtevnost pisne izdelave izvida in mnenja v predmetni zadevi lahko oceni kot ″izjemno zahtevno″ v višini 510,00 EUR, saj meni, da ni šlo za tako kompleksna in zapletena strokovna vprašanja, niti za izredne časovne obremenitve, ki bi terjale takšno oznako. To pa je tudi povsem subjektivna ocena sodišča prve stopnje in ni jasno, kje so meje med manj zahtevnim, zahtevnim, zelo zahtevnim in izjemno zahtevnim. Po oceni predlagatelja izvedensko mnenje na 20 straneh težko zadosti oznaki izjemno zahtevnega, saj izvedenska mnenja nemalokrat obsegajo tudi več kot sto strani in gre pri njih tudi za precej bolj zapletena vprašanja, zato meni, da bi bilo ustrezno, da se izvedenki za izdelano mnenje prizna nagrada za zahtevno pisno mnenje in izvid v višini 306,00 EUR. Predlagatelj izpostavlja še pretiranost priglašenega zneska za porabljeni material v višini 118,80 EUR, ki s strani sodne izvedenke tudi ni bil specificiran in ga je sodišče prve stopnje preprosto priznalo, očitno pa ta znesek vključuje tudi potne stroške, kar pa je nepravilno. Kopiranje 3 x 19 strani in manjši strošek s pošiljanjem dela in spisa pa skupaj ne more znesti 118,80 EUR, zato predlagatelj predlaga, da naj sodna izvedenka ta strošek konkretizira, nato pa se ji naj prizna v realnem, nižjem znesku. Ob koncu pritožbe predlagatelj priznava sodni izvedenki upravičenost zvišanja nagrade še za 22% DDV, nenavadno pa se mu zdi, da se ji priznava tudi 8,85% prispevek pokojninskega in invalidskega zavarovanja – PIZ ter 0,53% prispevek za zdravstveno zavarovanje, saj ta prispevka iz Pravilnika ne izhajata, zvišanje nagrade še za ta prispevka na podlagi internih aktov, navodila Generalnega davčnega urada, pa je neustrezno.

3. Sodna izvedenka je na pritožbo predlagatelja odgovorila in v odgovoru podala še dodatna pojasnila glede tistih postavk, ki so s pritožbo izpodbijane konkretizirano.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pravno podlago za odločitev o povračilu stroškov in nagrade izvedencu predstavlja 249. člen ZPP, ki določa, da ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo ter pravico do nagrade za to delo. Ker je bila izvedenka v tem konkretnem primeru postavljena s sklepom z dne 23. 10. 2020, pravno podlago za odločitev o stroških postopka predstavlja tudi Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: ZSICT), ki se uporablja od 1. 1. 2019 dalje, v 1. odstavku 45. člena pa določa, da imajo sodni izvedenec, sodni cenilec in sodni tolmač pravico do plačila za opravljeno izvedensko in cenilsko delo oziroma delo tolmača in pravico do povrnitve stroškov, ki so jih imeli v zvezi z izvedenskim in cenilskim delom oziroma delom tolmača, v 4. odstavku 45. člena pa še, da minister predpiše višino plačila za opravljeno delo ter povrnitev stroškov iz 1. odstavka tega člena. Ministrica za pravosodje je tako 20. 12. 2018 izdala Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), ki velja od 1. 1. 2019 in se uporablja v zadevah, v katerih je bil sklep o postavitvi izvedenca izdan po 1. 1. 2019. 7. Predlagatelj pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne navaja, katero procesno kršitev naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo in na kakšen način oziroma s čim, zato se do njegove pritožbe v tem delu pritožbeno sodišče sploh ne more opredeliti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo zgolj uradni preizkus pritožbe, ki pa kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

8. V skladu s 3. odstavkom 39. člena Pravilnika pripada sodnemu izvedencu za čas potovanja na ogled in nazaj za vsake začete pol ure 11,00 EUR. Ker predlagatelj v pritožbi ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja, zato je sodna izvedenka tudi ob pravilni ugotovitvi časa potovanja za takšen čas potovanja, četudi le-to v eno smer ne traja celo uro in pol, upravičena do nagrade za čas potovanja na ogled in nazaj v višini 66,00 EUR (6 x začete pol ure). Pritožba se tako tudi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja (časa potovanja) neutemeljeno zavzema za znižanje te nagrade na 44,00 EUR.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja sodne izvedenke v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca (42. člen Pravilnika). Zahtevnost izvedeniškega mnenja je po 40. členu Pravilnika opredeljena v štirih skupinah in sicer manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno. V tem konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdelano izvedensko mnenje ocenilo kot izjemno zahtevno, kar pomeni, da ga je umestilo na zadnje, četrto mesto na lestvici zahtevnosti (gledano od manj zahtevnega do izjemno zahtevnega mnenja). Da gre za izjemno zahtevno mnenje, pa ob dodatnem pojasnilu sodne izvedenke v njenem odgovoru na pritožbo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot je razvidno iz sklepa o določitvi sodne izvedenke z dne 23. 10. 2020, je sodišče sodni izvedenki postavilo zelo kompleksna vprašanja, ki terjajo potrebna znanja in veščine na različnih področjih, ki so vključena v izdelavo tovrstnega izvedenskega mnenja. V takšen izvid in mnenje so namreč vključene ocene, ki zahtevajo specialistična medicinska znanja, dopolnjena z znanjem psihodinamike in družinske dinamike, ovrednotenje psihosocialnega funkcioniranja (v tem primeru enega otroka in dveh odraslih oseb), proučitev otrokove razvojne ravni, čustvenih in vedenjskih značilnosti, usmeritve navezave, prilagoditvenih sposobnosti, možne travmatiziranosti in znakov psihopatologije ter njegovih izkušenj in emocionalnega odnosa do vsakega od staršev, prognozo in predvidevanje otrokovega nadaljnjega osebnostnega razvoja, pri odraslih pa je nujno ovrednotiti značilnosti osebnosti, potek njunega razvoja in vzgojnih pristopov v družini, v katerih kje starš odraščal, značilnosti partnerskega odnosa ter celoten skupek lastnosti, sposobnosti in značilnosti, ki se seštevajo v oceni kapacitet za starševstvo, značilnosti ravnanja v stresu, posebnosti komunikacije z otrokom ter drugim staršem, možne duševne motnje, kar pomeni, da takšno izvedensko mnenje dejansko vsebuje več specifičnih mnenj in že to samo po sebi vodi k zaključku, da gre za izvid in mnenje, ki ga je mogoče glede na njegovo kompleksnost in zapletenost ovrednotiti kot izjemno zahtevno, še zlasti upoštevaje pri tem tudi obsežnost zadeve, ki se kaže v tem, da je spis že v času izdaje sklepa o določitvi izvedenke obsegal 670 listnih številk in več kot 120 prilog. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodni izvedenki pravilno priznana nagrada za izjemno zahtevno izvedensko mnenje v priglašeni višini 510,00 EUR.

10. Predlagatelj pa utemeljeno kot materialno pravno zmotno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v delu, v katerem je bilo sodni izvedenki kot nadomestilo za materialne stroške priznanih kar 118,80 EUR, kar v skladu s stroškovnikom sodne izvedenke predstavlja 10% od sicer priglašene nagrade. Po 1. odstavku 49. člena Pravilnika imajo sodni izvedenci, cenilci in sodni tolmači pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v 3. odstavku 15. člena med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Gre za pravico do povračila dejanskih materialnih stroškov in ne v pavšalnem znesku, kar pomeni, da sedaj veljavna pravna ureditev zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ki morajo biti ustrezno specificirani. Kot je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko tako materialni stroški predstavljajo le stroške za material, ki so bili potrebni za izdelavo mnenja. Sodna praksa1 je že zavzela stališče, da pojma stroškov za izvedensko delo v skladu z določili ZPP in zgoraj navedenima pravilnikoma oziroma pojma drugih dejanskih izdatkov ni mogoče razumeti v smislu, kot jih uveljavlja sodna izvedenka v svojem odgovoru na pritožbo (stroški nakupa kartuše, uporabe tiskalnika, tipkanje...). Med materialne stroške, ki jih je v zvezi z izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja mogoče priznati, tako sodijo zgolj stroški za kopije in poštnino, ne pa tudi ostali priglašeni materialni stroški. Izvedenka je namreč upravičena do povrnitve stroškov za vse, kar je bilo nujno potrebno za izdelavo samega izvedenskega mnenja, in ne do povrnitve stroškov, ki jih je imela zato, da je delo kot izvedenka lahko opravila. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki temelji tudi na podatkih v spisu, da izvedensko delo sodne izvedenke obsega 19 tiskanih strani in da je bilo poslano v treh izvodih, ter da so izvedenki nastali še poštni stroški v zvezi s pošiljanjem dela in spisa, pa je ob upoštevanju neke povprečne cene za stran navadnega črno-belega tiska A4 formata v višini 0,10 EUR (za 57 strani tako skupaj 5,70 EUR) in ob upoštevanju poštnine, ki jo je za pošiljanje dela in spisa sodna izvedenka dejansko plačala v višini 5,20 EUR, kot to izhaja iz kuverte, priložene k l. št. 736 spisa, ob pravilni uporabi materialnega prava zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so stroški za pisalna sredstva v tem konkretnem primeru dosegli 118,80 EUR, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 49. člena Pravilnika, zaključiti, da materialni stroški, do povračila katerih je sodna izvedenka upravičena, znašajo le 10,90 EUR.

11. Nagrade za študij spisa po 4. točki 1. odstavka 37. člena Pravilnika v višini 255,00 EUR, nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije po določbi 38. člena Pravilnika v višini 51,00 EUR, nagrade za psihiatrično diagnostiko dveh staršev po 2. točki 1. odstavka 39. člena Pravilnika v skupni višini 204,00 EUR, nagrade za pedopsihiatrično preiskavo mladostnika po 2. točki 1. odstavka 39. člena Pravilnika v višini 102,00 EUR in nadomestila za potne stroške po 1. odstavku 49. člena Pravilnika v višini 27,66 EUR pa predlagatelj ne izpodbija konkretizirano, zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus, pri katerem pa ni zasledilo kakšnih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri te nagrade in nadomestila stroškov povsem pravilno uporabilo tudi že predhodno citirana določila Pravilnika, ZSCIT in ZPP.

12. Nagrada za delo in nadomestilo za stroške sodne izvedenke tako skupaj znaša, namesto z izpodbijanim sklepom priznanih 1.334,46 EUR, 1.226,56 EUR.

13. Pritožbeno ni izpodbijana, tudi sicer pravilna, ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji tudi na izjavi sodne izvedenke v stroškovniku, da je sodna izvedenka zavezanka za plačilo DDV, zato ji je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno obračunalo in priznalo tudi davek na dodano vrednost v višini 22%, ki pa ob pravilnem izračunu nagrade in nadomestila za stroške v višini 1.226,56 EUR (in ne 1.334,46 EUR) ne znaša 293,58 EUR, temveč le 269,84 EUR.

14. Pritožba pa utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se od odmerjene nagrade in nadomestila stroškov sodni izvedenki poleg DDV obračunata tudi prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za zdravstveno zavarovanje. Takšna odločitev je namreč materialnopravno napačna, saj dohodek sodnega izvedenca obravnava kot dohodek iz drugega pravnega razmerja in hkrati kot dohodek iz dejavnosti. Zakon o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) določa, da so lahko sodni izvedenci le fizične osebe (84. člen ZS). Zakon o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) določa obdavčitev dohodkov fizičnih oseb (15. člen ZDoh-2). ZDoh-2 v 18. členu sistematično ureja sistem dohodkov, ki so obdavčljivi, pri čemer sta za potrebe tega pritožbenega postopka ob izjavi sodne izvedenke, da je od leta 2014 upokojena, relevantna le dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, ki vključuje vsak posamezni dohodek fizične osebe, prejet za opravljeno delo ali storitev (38. člen ZDoh-2) in dohodek iz dejavnosti, za katerega se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Izvedenec je lahko zavezanec za DDV v skladu s 3. točko 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) samo v primeru, ko prejema dohodek iz dejavnosti. Plačilo prispevkov za obvezna zavarovanja pa določata Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ). ZPIZ-2 določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, razen uživalcev pokojnin. Kot delo iz drugega pravnega razmerja pa se šteje delo oziroma storitev, kadar se plačilo, prejeto na podlagi tega pravnega razmerja, po zakonu, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek, in ni oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino (1. in 2. odstavek 18. člena ZPIZ-2). Oseba pa se zavaruje po tej podlagi, če ni zavarovana v okviru delovnega razmerja kot samozaposlena oseba, kmet, družbenik ali brezposelna oseba (3. odstavek 18. člena ZPIZ-2) iz vidika prejetega dohodka. Višino prispevka določa 8. člen Zakona o prispevku za socialno varnost (v nadaljevanju: ZPSV) v povezavi s 143. členom ZPIZ-2, in sicer za prispevek delodajalca 8,85% ter prispevek za zavarovanca 15,50%. ZZVZZ pa določa, da so za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen zavarovane tudi osebe, ki v okviru drugega pravnega razmerja opravljajo delo oziroma storitev za plačilo (5. točka 17. člena ZZVZZ). Od 1. 2. 2014 dalje je treba od vsakega dohodka iz drugega pravnega razmerja odvesti 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (četrta alineja 2. odstavka 55. člena ZZVZZ). Poleg prispevka za poškodbe pri delu pa je treba v primeru dohodkov iz drugih pravnih razmerij plačati še 6,36 % prispevka za ZZ v breme zavarovanca. Ta prispevek se plačuje od obdavčljivega bruto dohodka zavezanca iz drugega pravnega razmerja, ki je vključen v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v RS, vendar ni zavarovan iz naslova tega pravnega razmerja (55a. člen ZZVZZ). Glede na vse povedano je jasno, da se obračun DDV in obračun prispevkov med seboj izključujeta. Tako je materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je na eni strani pri izvedenkinemu dohodku obračunavalo prispevke obveznih zavarovanj in ga s tem obravnavalo kot dohodek iz drugega pravnega razmerja, po drugi strani pa ga je štelo kot delo iz naslova izvedenkine gospodarske dejavnosti, saj je odločilo o plačilu DDV2. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upravičenje obračunavanja prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in njeno izjavo, da je zavezanka za plačilo DDV, kar pomeni, da je njeno delo, opredeljeno kot delo iz naslova opravljanja dejavnosti, je sodišče od obračunane nagrade in nadomestila za stroške sodne izvedenke poleg DDV-ja pravno zmotno obračunalo tudi prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 8,85% oziroma 118,10 EUR in za zdravstveno zavarovanje v višini 0,53% oziroma 7,07 EUR.

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava tako znaša skupni strošek za plačilo opravljenega dela sodne izvedenke namesto priznanih 1.753,21 EUR 1.496,40 EUR, zato je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi predlagatelja delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v točki I. delno spremenilo tako, da se stalni sodni izvedenki psihiatrične stroke prof. dr. A. A. dr. med, ..., DŠ: ..., za izvedensko mnenje z dne 22. 2. 2021 odmeri nagrada in nadomestilo za stroške v znesku 1.226,56 EUR, skupni znesek za plačilo (vključno z 22% DDV) pa znaša 1.496,40 EUR. Posledično je bilo potrebno spremeniti izpodbijani sklep tudi v točki III. izreka tako, da se znesek plačila predujma, ki ga mora plačati predlagatelj, zniža iz 876,61 na 748,20 EUR in v točki V. izreka tako, da se znesek 876,61 EUR, ki se plača iz vnaprej plačanega predujma predlagatelja, nadomesti z zneskom 748,20 EUR in znesek 876,60 EUR, ki se plača iz sredstev brezplačne pravne pomoči za nasprotno udeleženko na podlagi odločbe Organa za BPP opr. št. Bpp 1246/2020 z dne 15. 9. 2020, nadomesti z zneskom 748,20 EUR. Nadaljnjo pritožbo predlagatelja pa je bilo glede na vse obrazloženo kot neutemeljeno zavrniti in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrditi.

16. Ker predlagatelj in sodna izvedenka pritožbenih stroškov nista priglasila, je izrek o stroških tega pritožbenega postopka odpadel. 1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 78/2020 z dne 10. 2. 2020 in druge. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1936/2015 z dne 11. 8. 2015 in druge.