Jedro

Sprememba predloga za izvršbo je mogoča do izdaje sklepa o izvršbi kot zaključka odločanja o predlogu za izvršbo.

Ugovorne navedbe o prenehanju terjatve pred izdajo izvršilnega naslova bi moral dolžnik podati že v postopku izdaje izvršilnega naslova pred pravdnim sodiščem, v izvršilnem postopku, ki je namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, pa tega ne more več uspešno uveljavljati.

Uporaba relevatnih zakonskih določb ne predstavlja „dodatne dokumentacije“ v smislu 49. člena Pravilnika, temveč gre pri tem za uporabo strokovnega znanja izvedenca, to pa je že zaobseženo v postavki nagrade za izdelavo izvedeniškega mnenja.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 5. 4. 2014 se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 5. 4. 2014. III. Pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 29. 4. 2014 se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka odmerjena nagrada in stroški izvedenca znižajo za 138,00 EUR (na skupno 287,60 EUR), v 2. točki izreka obračunani prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zniža za 12,22 EUR (na 25,45 EUR) ter v 3. točki izreka obračunani prispevek za zdravstveno zavarovanje zniža za 0,74 EUR (na 1,52 EUR), v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Glede sklepa z dne 5. 4. 2014

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 4. 2014 je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 27. 12. 2011 delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave glavnice nad zneskom 8.581,57 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od glavnice nad zneskom 66.289,65 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo (1. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je še, da mora dolžnik upniku povrniti 464,58 EUR stroškov odgovora na ugovor v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo do plačila (3. točka izreka), ter da mora dolžnik upniku povrniti 298,84 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev določb 24. in 40. člena ZIZ, ki naj bi bila storjena glede vprašanja, ali je ob upoštevanju upnikovih navedb glede naziva dolžnika pravna oseba A. sploh dolžnik v tem izvršilnem postopku, saj upnik nikjer ne navaja, da bi bil dolžnik pravni subjekt A. a.d., sodišče pa je brez aktivnosti upnika navedlo subjekt, ki ni dolžnik v izvršilnem razmerju niti po izvršilnem naslovu, niti na podlagi dokazov, ki jih je v spis predložil upnik. V nadaljevanju dolžnik navaja, da je upnik z vlogo z dne 29. 11. 2013 modificiral predlog za izvršbo z novo opredelitvijo terjatve, zato bi moralo sodišče sprejeti odločitev v skladu z na novo oblikovanim predlogom za izvršbo, tako pa je odločalo mimo zahtevka upnika. Nadalje trdi, da je v ponovljenem postopku uveljavljal dodatni opozicijski razlog za delno prenehanje terjatve za obdobje od 1. 11. 1991 do 30. 10. 1993, ko je upnik na Zavodu za zaposlovanje RS prejemal denarno nadomestilo v višji višini, kot bi bila plača, ki bi jo prejemal pri dolžniku, če bi delal; prejel pa je tudi prispevke od denarnega nadomestila, s čimer je izpolnjen materialnopravni pogoj za uveljavljanje delnega pobota terjatve dolžnika zoper upnika. Opozarja, da sta pravna teorija in praksa enotni, da se lahko za isto obdobje upoštevajo prispevki po zakonu le enkrat, zato ni mogoče naložiti dolžniku, da upniku plača prispevke in nadomestilo za to obdobje. Glede na navedeno je dolžnik prepričan, da je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, zlasti glede vprašanja, kdo je lahko dolžnik v tem izvršilnem postopku, in glede obsega terjatve. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je s pritožbo v celoti uspel, ob pobotanju stroškov za odgovor na ugovor s pritožbenimi stroški dolžnika in ob upoštevanju ugotovljenega uspeha pa bi sodišče moralo odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje izvršilne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je štelo, da dolžnik sklep izpodbija v delu, v katerem v ugovornem postopku ni uspel (2., 3. in 4. točka izreka).

6. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je v izvršilnem postopku sprememba predloga za izvršbo ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 184. člena ZPP, ki dopušča spremembo tožbe do konca glavne obravnave, mogoča do izdaje sklepa o izvršbi kot zaključka odločanja o predlogu za izvršbo. Ker je bil v predmetni zadevi sklep o izvršbi izdan 15. 12. 2011, upnik pa je predlog za izvršbo (prvič) modificiral šele z vlogo z dne 20. 11. 2012, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi podanih predlogom za spremembo (o katerih tudi sicer niti še ni bilo odločeno), ni upoštevalo.

7. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem pri ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije višje sodišče pojasnjuje, da je razloge za razlikovanje v označbi dolžnika v izvršilnem naslovu (B.) in v predlogu za izvršbo (C.) sodišče prve stopnje navedlo že v sklepu z dne 14. 2. 2013, višje sodišče pa že je v sklepu II Ip 1728/2013 z dne 26. 9. 2013 (s katerim je odločitev o dolžnikovem ugovoru razveljavilo) pritrdilo pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da gre za isto pravno osebo, in posledični odločitvi o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije. Glede označbe dolžnika z nazivom „A.“ v uvodu izpodbijanega sklepa pa višje sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da se je dolžnik tekom postopka nadalje preimenoval v A., a.d.. Identiteta stranke je pri tem ostala nespremenjena (matična številka je ista: 000, kot to izhaja iz izpiska Agencije za privredne registre Republike Srbije na list. št. 67 spisa), zato tudi v tem primeru ne gre za spremembo dolžnika, ki bi bila vezana na upnikov predlog (24. člen ZIZ), kot smiselno pritožbeno uveljavlja dolžnik. Pritožbenemu ugovoru pasivne legitimacije glede na navedeno ni mogoče slediti, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je navedeno spremembo ob upoštevanju pridobljeni podatkov po uradni dolžnosti upoštevalo pri označbi dolžnika v uvodu izpodbijanega sklepa.

8. Dolžnik nadalje tudi s pritožbenimi navedbami o prenehanju terjatve za obdobje od 1. 11. 1991 do 30. 10. 1993 zaradi upnikovega prejemanja denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje in prejetih prispevkov ne more uspeti. Skladno z načelom formalne legalitete (17. člen ZIZ) je namreč izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Navedene ugovorne navedbe bi moral dolžnik podati že v postopku izdaje izvršilnega naslova pred pravdnim sodiščem, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v izvršilnem postopku, ki je namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, pa tega ne more več uspešno uveljavljati.

9. Neutemeljeno dolžnik izpodbija tudi odločitev o stroških, saj ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je dolžnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v celoti, saj s pritožbo (zoper sklep z dne 14. 2. 2013) uspel. Odločilno načelo, ki ga mora pri odločanju o povrnitvi stroškov v ponovljenem postopku upoštevati sodišče, je načelo o končnega uspeha.(1) Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o stroških pritožbe, s katero je dolžnik sicer dosegel razveljavitev sklepa z dne 14. 2. 2013, upoštevalo dolžnikov končni uspeh v ugovornem postopku (70%) in določbe 38. člena ZIZ.

10. Glede na navedeno pritožba dolžnika zoper sklep z dne 5. 4. 2014 ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Glede sklepa z dne 29. 4. 2014

12. Z izpodbijanim sklepom z dne 29. 4. 2014 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu za ekonomijo - računovodstvo A. A., davčna št. 000, za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v skupnem znesku 425,60 EUR (1. točka izreka), in sklenilo, da se od priznanega bruto zneska izvedenine iz prve točke izreka obračuna in plača 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki zanaša 37,67 EUR (2. točka izreka) ter 0,53 % prispevek za zdravstveno zavarovanje za poškodbo pri delu, ki znaša 2, 26 EUR (3. točka izreka); da sodni izvedenec ni zavezanec za DDV, zato se ne obračuna 22% DDV od celotnega bruto zneska nagrade (4. točka izreka); da plačilo skupnega zneska (vključno z 8,85-odstotnim prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 0,53-odstotnim prispevkom za zdravstveno zavarovanje za poškodbe pri delu, izvrši finančno računovodska služba sodišča iz založenega predujma (šifra 044203, št. izpiska 243/13), na transakcijski račun izvedenca št. 000, odprt pri S., d.d. (5. točka izreka); ter da se plačilo izveden najkasneje v 45 dneh od izdaje sklepa o odmeri nagrade (6. točka izreka).

13. Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da gre izvedencu glede na obseg dela in študij spisa po 48. členu Pravilnika zgolj 46,00 EUR, saj je za izračun terjatve s pretvorbo bruto v neto zneske moral upoštevati le del sodbe, ki se nanaša na upnika in vsebuje le dve strani. Trdi, da za študij aktualnih predpisov o obračunavanju plač, prispevkov in dohodnine sodišče izvedencu ne bi smelo priznati nagrade, saj je izvedenec strokovnjak ekonomske, računovodske in davčne stroke, v vsebini njegovega dela pa je ravno vrhunsko poznavanje predpisov s tega področja. Trdi še, da je za izdelavo izvedeniškega mnenja po 1. točki 51. člena Pravilnika izvedenec upravičen zgolj do zneska 184,00 EUR, ker gre za manj zahtevno delo, pri katerem izvedencu ni bilo treba izdelovati velikih izračunov s preračuni, temveč je treba, da ugotovi stopnje prispevkov po zakonih ter jih odšteje od glavnice iz sodbe po preglednici, kar je zelo enostavno računalniško opravilo. Tako dolžnik meni, da izvedencu pripada za njegovo delo 272,00 EUR, povečano za prispevke po zakonu, in ne 425,60 EUR, in predlaga ustrezno znižanje nagrade.

14. Pritožba je delno utemeljena.

15. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izvedenec skladno z določbami 48. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) upravičen le do nagrade v višini 46,00 EUR. Upoštevati je treba, da je izvedenec postavljen v izvršilnem postopku, sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 77/2001 pa predstavlja le izvršilni naslov in se v smislu določb 48. člena Pravilnika uvršča med priloge, ki jih je poleg spisa treba preučiti za izdelavo mnenja oziroma cenitve. Ob dejstvu, da je bilo izvedencu naloženo, naj preuči izvršilni spis in po potrebi druge podatke in dodatno dokumentacijo (odredba o postavitvi izvedenca z dne 5. 12. 2013), v času izdelave izvedeniškega mnenja pa je imel izvršilni spis več kot 50 strani (že navedena odredba se nahaja na list. št. 69 spisa), je izvedenec tudi po presoji višjega sodišča upravičen do nagrade za študij spisa po 2. točki prvega odstavka 48. člena Pravilnika v znesku 92,00 EUR.

17. Utemeljeno pa dolžnik opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izvedencu na podlagi 1. točke prvega odstavka 49. člena Pravilnika priznalo nagrado v višini 46,00 EUR za študij aktualnih predpisov o obračunavanju plač, prispevkov in dohodnine. Dodatno dokumentacijo sicer res predstavlja vse, kar ni obseženo v spisu s prilogami, v obravnavanem primeru pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec preračun bruto zneskov v neto zneske oprl na zakonske določbe 352. člena Zakona o davčnem postopku, 158. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ter 137. člena Zakona o dohodnini. Vendar pa uporaba navedenih zakonskih določb po presoji višjega sodišča ne predstavlja „dodatne dokumentacije“ v smislu 49. člena Pravilnika, temveč gre pri tem za uporabo strokovnega znanja izvedenca, kot pravilno opozarja pritožba, to pa je že zaobseženo v postavki nagrade za izdelavo izvedeniškega mnenja. Izvedenec zato do nagrade po 49. členu pravilnika ni upravičen.

18. Prav tako je treba pritrditi pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru nagrado za pisno izdelavo izvedenskega mnenja odmerilo previsoko. Zahtevnost izvedenskega dela je namreč treba ocenjevati objektivno, ter pri tem upoštevati težo, kompleksnost in zapletenost vprašanj, ki so izvedencu postavljena, njihovo število, čas, ki je potreben za izdelavo mnenja, in podobno. Izvedencu je bilo v predmetni zadevi naloženo (le), naj odgovori na vprašanje, kakšna je višina posameznih neto zneskov od bruto zneskov, ki jih mora dolžnik izplačati upniku na podlagi izvršilnega naslova, ter kakšna je višina davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik odvesti na ustrezne račune. Taka naloga sama po sebi za izvedenca finančne in računovodske stroke po presoji višjega sodišča ne predstavlja posebne obremenitve, izvedenec pa je svoje delo opravil zgolj na podlagi podatkov iz izvršilnega naslova in ustreznih zakonskih določb, ter izvedensko mnenje izdelal v največ 12 dneh (odredba je bila izvedencu vročena 17. 1. 2014 - vročilnica, pripeta k list. št. 77 spisa, sodišče prve stopnje pa je izvedensko mnenje prejelo 29. 1. 2014 - list. št. 79 spisa), pri čemer le-to obsega le eno uvodno stran in 2,5 strani obračunov. Izvedencu glede na navedeno po presoji višjega sodišča pripada nagrada za manj zahtevno izvedensko mnenje na podlagi 1. točke prvega odstavka 51. člena Pravilnika v višini 184,00 EUR.

19. Postavke potni stroški (11,60 EUR) dolžnik ne izpodbija, zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

20. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi dolžnika delno ugodilo in v 1. točki izreka sklepa odmerjeno nagrado in stroške izvedenca znižalo za 138,00 EUR (na skupno 287,60 EUR), ter ustrezno znižalo tudi obračunana prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v 2. točki izreka (na 25,45 EUR) ter za zdravstveno zavarovanje v 3. točki izreka (na 1,52 EUR), kot izhaja iz III. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu (za razliko med 287,60 EUR in pritožbeno uveljavljanim znižanjem na 272,00 EUR) pa je pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tako tudi, Betteto, N., V. Ude, L., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 63.