Jedro

Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, kar je ustavno dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, in ta razlog je tudi obrazložilo. To je storilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.4.2024. Na samem naroku je bila toženka prisotna in zavrnitve dokaznega predloga ni z ničemer grajala. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama celo dopustilo, da lahko po zaključku naroka vložita pisni zaključni besedi, kar je sicer nenavadno, in toženka te pravice ni izkoristila. Posledično toženka omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skladno s prvim (op. ker jih predhodno brez svoje krivde ni mogla uveljavljati) in drugim odstavkom 286.b člena ZPP (op. ne gre za kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ne more upoštevno uveljavljati s pritožbo.

Toženka ni izkazala obstoja škode, ker, kljub "knjiženju in razknjiženju" zneska na kontu "denar na poti," ni izkazala, da bi dejansko imela terjatev do bivše lastnice (op. zaslišana bivša lastnica o tem ni vedela ničesar), ki naj bi jo zaradi ravnanja tožnice izgubila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 5.002,40 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzemajo, ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) glede na dosežen uspeh povrniti nastale pravdne stroške, o višini katerih bo po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep.

2.Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj jih je ugotovila šele s prejemom sodbe. Vztraja pri tem, da so bile njene navedbe dovolj konkretizirane in da je zanje ponudila zadostne dokaze. Predlagala je tudi postavitev izvedenca računovodske stroke, ki bi sodišče poučil o kontu "denar na poti" in v zvezi s tem pojasnil vsa sporna vprašanja. Sodišče ni navedlo razloga za nepostavitev, s čimer je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga ni ugotavljalo, saj je napačno zaključilo, da toženka svojih trditev ni dokazala. Zato je odločitev tudi materialnopravno napačna. Toženka je uveljavljala pobot in za svoje navedbe ponudila vse razpoložljive dokaze. Sodišče se do njenih trditev ni konkretneje opredeljevalo. Spregledalo je navajanje neresničnih dejstev tožnice glede komunikacije med novimi lastniki toženke in tožnico v fazi pred prevzemom toženke. Tožnica je komunikacijo zanikala in se je zlagala, med zaslišanjem toženke pa se je izkazalo, da je potekala intenzivna komunikacija. Enako se je tožnica zlagala glede posredovanja vseh zahtevanih podatkov v fazi prenosa lastništva. Iz posredovanih elektronskih sporočil teh listin ni bilo posredovanih, kljub napotku in zavezi tožnice, da je dolžna posredovati vse podatke, ki lahko vplivajo na finančno stanje toženke, kot npr. konto "denar na poti". Tožnica je celo v nasprotju z računovodskimi standardi knjižila prenakazila med transakcijskimi računi toženke in tako lažno zmanjšala stanje obveznosti na tem kontu na dan 17.1.2020 na le 104,05 EUR. Iz zaslišanja revizorja izhaja, da se na ta konto ne smejo knjižiti prenakazila med transakcijskimi računi toženke. Tožnica je potem, ko je te podatke zamolčala, poskusila sledi zakriti. Izvedenec računovodske stroke bi vsa ta dejstva, ki jih je sodišče napačno ugotovilo potrdil. Hkrati bi pojasnil, da je toženka terjatev na kontu na dan 31.12.2019 v višini 7.595,00 morala zaradi ravnanj tožnice odpisati, kar je pomenilo njen slabši finančni izid in škodo povzročeno neposredno s strani tožnice. Sodišče lahko zavrne nepomembne dokazne predloge, vendar mora to storiti s sklepom, ki mora biti obrazložen. Za zavrnitev morajo obstajati ustavno dopustni razlogi (primerjaj sodbo VS RS III Ips 25/2012-3 z dne 28.1.2014), vendar je v konkretnem primeru sodišče toženki onemogočilo izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene navedbe. Njene navedbe je štelo za neresnične, zato bi moralo dopustiti predlagane dokaze.

3.Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6.Uvodoma velja izpostaviti, da toženka v pritožbi ne konkretizira absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (op. verjetno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma se izrecno sklicuje le na 287. člen ZPP (op. na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Nejasno je, katera so tista pravno relevantna dejstva (op. uporaba prava in dokazna ocena sta v domeni sodišča), ki naj bi se izkazovala z izvedencem računovodske stroke, in ki naj bi jih sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Zapis, da naj bi izvedenec sodišče podučil o kontu "denar na poti" in v zvezi s tem pojasnil vsa sporna vprašanja, je povsem nekonkretiziran in posledično neupošteven. Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, kar je ustavno dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, in ta razlog je tudi obrazložilo. To je storilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.4.2024. Na samem naroku je bila toženka prisotna in zavrnitve dokaznega predloga ni z ničemer grajala. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama celo dopustilo, da lahko po zaključku naroka vložita pisni zaključni besedi, kar je sicer nenavadno, in toženka te pravice ni izkoristila. Posledično toženka omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skladno s prvim (op. ker jih predhodno brez svoje krivde ni mogla uveljavljati) in drugim odstavkom 286.b člena ZPP (op. ne gre za kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ne more upoštevno uveljavljati s pritožbo. Uvodni pritožbeni zapis, s katerim toženka priznava, da kršitev predhodno ni grajala, saj naj bi jih ugotovila šele s prejemom sodbe, ne pomeni izkaza nekrivde v smislu prvega odstavka 286.b člena ZPP. Na naroku je bila toženka prisotna skupaj s kvalificirano pooblaščenko (odvetnico), zato pritožbeno sodišče ne sledi njenemu zavzemanju, da naj bi za kršitve izvedela šele ob prejemu sodbe.

7.Bistveni del toženkine pritožbe je v nekakšni lastni in neutemeljeni dokazni oceni izvedenih dokazov, kar bi toženka lahko storila v zgoraj omenjeni zaključni besedi, ki je ni izkoristila, medtem ko njeni dokazni oceni izvedenih zaslišanj pritožbeno sodišče ne more slediti. Lastno in neutemeljeno je zavzemanje, da je tožnica izpovedovala neresnična dejstva in lagala, medtem ko je toženka izpovedovala o resničnih dejstvih. Ugotovljenega dejanskega stanja toženka s sklicevanjem le na lastno izpovedbo in na nekakšne nepojasnjene manjkajoče podatke v predloženih elektronskih sporočilih ne more uspešno izpodbiti. Nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote so toženkina pojasnila (s sklicevanjem na listini A14 in A15) o protipravnem ravnanju tožnice v zvezi z znižanjem spornega konta na višino 104,05 EUR. Toženka ne pojasni, zakaj te trditve, ki jih ni podala na prvi stopnji sojenja, brez svoje krivde uveljavlja šele s predmetno pritožbo (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Teh novot tudi omenjeni sodni izvedenec ne bi potrjeval. In nenazadnje, kar je bistveno, izvedba dokaza z izvedencem je namenjena ugotavljanju dejstev in ne presoji (npr. ugotavljanju obstoja škode).

8.Prav tako izvedba kateregakoli dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in toženka je bila ne samo s strani tožnice, ampak tudi s strani sodišča pozvana, naj pojasni in konkretizira svoj materialni pobotni ugovor. Bistvo njenih trditev je v tem, da naj bi imela odškodninsko terjatev do tožnice, ker zaradi protipravnega ravnanja slednje ni mogla uveljavljati terjatve zoper bivšo lastnico, vendar po presoji sodišča prve stopnje ni niti zatrjevala (konkretizirala) niti izkazala obstoja terjatve zoper bivšo lastnico. Gre za razloge iz predvsem prvega odstavka 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih toženka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija. Povedano drugače, toženka ni izkazala obstoja škode, ker, kljub "knjiženju in razknjiženju" zneska na kontu "denar na poti," ni izkazala, da bi dejansko imela terjatev do bivše lastnice (op. zaslišana bivša lastnica o tem ni vedela ničesar), ki naj bi jo zaradi ravnanja tožnice izgubila. Posledično ni izkazala vseh zahtevanih predpostavk tožničine odškodninske odgovornosti oziroma utemeljenosti materialnega pobotnega ugovora in je končna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10.Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.