Jedro

Starši otroka morajo biti pred izdajo odločbe, s katero se odloči o predlogu za opustitev cepljenja seznanjeni s strokovnim mnenjem komisije, ki je po svoji naravi izvedensko mnenje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-76/2009/9 z dne 18. 1. 2011 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR v petnajstih dneh brez obresti, po preteku navedenega paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se cepljenje pri dečku A.A. proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti ter da se proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix cepljenje prav tako ne opusti. V obrazložitvi povzema predlog tožnika in njegove žene za opustitev cepljenja njunega sina. V njem navajata, da cepljenja ne odklanjata, pač pa se zaradi možnih stranskih učinkov ne moreta odločiti za cepljenje otroka. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da sta bila predlog in zdravstvena dokumentacija posredovana Komisiji za cepljenje (v nadaljevanju komisija), da izdela strokovno mnenje o obstoju morebitnih razlogov za opustitev cepljenja. Komisija je v svojem strokovnem mnenju navedla, da starša odklanjata cepljenje, ker jima nihče ne more zagotoviti, da bo po cepljenju z otrokom vse v redu in se zato ne moreta odločiti zanj, čeprav načeloma do samega cepljenja nista odklonilna. Komisija pri pregledu zdravstvene dokumentacije ni našla zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja, pri čemer se je komisija po opravljenem razgovoru s starši usmerila na razloge za opustitev cepljenja, med katere štejejo alergije na sestavine cepiva oziroma na resne neželene učinke cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva in na bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Komisija tako na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije ni našla razlogov za opustitev cepljenja proti v izreku navedenim nalezljivim boleznim, ki bi predstavljale v 2. odstavku 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – UPB, v nadaljevanju ZNB) navedene razloge za opustitev cepljenja proti boleznim navedenim v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja, meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava in da so bile v postopku bistveno kršene določbe postopka, vse to pa je imelo za posledico tudi kršitev ustavnih pravic. Tožena stranka v predmetni zadevi ni upoštevala temeljna načela upravnega postopka, saj je upravni organ ugotovitveni postopek izpeljal pomanjkljivo, povzel je le mnenje komisije, ki pa ga ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka poudarja, da stanuje v majhnem mestu, kjer se namiguje, da naj bi določeni otroci utrpeli hude reakcije po cepljenju, ter da jim ne zdravnik ne komisija nista mogla na to odgovoriti. Tožnik organu tudi očita, da ni izvedel nobenih testov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti oz. ugotoviti morebitne posledice cepljenja pri njegovem sinu. Tožnik navaja, da je bil z vsebino mnenja komisije seznanjen šele z odločbo, njegova žena, ki je prav tako podala predlog za opustitev cepljenja, pa še do danes ne; posledično je bila opuščena tudi pojasnila dolžnost tožene stranke iz 20. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, v nadaljevanju ZPacP). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prav tako pa sodišču ni dostavila upravnih spisov, zato je sodišče v skladu s 3. odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez njih.

K točki 1. izreka: Tožba je utemeljena.

ZNB v členih od 22.a do 22.č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po 1. odstavku 22.b člena ZNB pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje komisiji, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oz. dodatne zdravstvene preglede (1. odstavek 22.c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (2. odstavek 22.c člena ZNB). Po tako opravljenem postopku izdela strokovno mnenje o tem ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (3. odstavek 22.c člena ZNB), na podlagi tega pa upravni organ izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oz. neopustitvi cepljenja (1. odstavek 22.c člena ZNB). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za opustitev oz. neopustitev obveznega cepljenja daje svojo strokovno oceno oz. mnenje. Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Enako stališče je zavzelo v svojem sklepu tudi Vrhovno sodišče RS št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010. Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (1. odstavek 22.c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidiarno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Načelo zaslišanja strank iz 1. odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Kolikor starši, pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja 3. odstavek 146. člena ZUP, med drugim s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka 3. odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člen ZUP. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, pa je bil tožnik z mnenjem komisije seznanjen šele s prejemom izpodbijane odločbe (mati pa formalno še do danes ne). S tem mu/jima je bilo onemogočeno, da opozorita na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. Na to tožnik v tožbi tudi izrecno opozarja in navaja, da v ožjem sorodstvu obstajajo preobčutljivostne reakcije na zdravila. Komisija se tudi ni opredelila na izrecne tožnikove navedbe, da je v navodilih cepiva Priorix določeno, da se cepljenje odsvetuje v primeru preobčutljivosti v cepljenčevi družini. Glede na zatrjevane razloge alergij na strani tožnika bi se tožena stranka v mnenju seveda morala izjasniti tudi o teh navedbah tožnika, pa se ni. Takšnega mnenja, v katerem se komisija do določenih navedb tožnika ni opredelila, ni mogoče preizkusiti. Takšno v upravnopravnem smislu pomanjkljivo strokovno mnenje je po presoji sodišča nezadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, zato je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo tožena stranka morala dati tožniku možnost, da se izjavi o vsebini mnenja komisije, obravnavati pripombe in zahtevati morebitno dopolnitev mnenja ter šele nato izdati odločbo.

K točki 2. izreka: Sodišče je tožbi tožnika ugodilo, zato je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Po 2. odstavku 3. člena Pravilnika se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal pooblaščenec, priznajo stroški v višini 80,00 EUR.