Jedro

Tožnik je zadnjega dne, ko je bil na delu, toženi stranki povedal, da je polomljen, da ne more delati in da gre k zdravniku po bolniški stalež. S tem je toženo stranko seznanil s svojim zdravstvenim stanjem oziroma predvidenim bolniškim staležem, zaradi česar očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da pet dni zaporedoma ni prišel na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (3. točka) delno spremeni tako, da se glasi: „3. Tožena stranka je dolžna plačati odškodnino v višini 1.800,00 EUR, v roku osem dni pod izvršbo“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba v nespremenjenem izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 11. 2009 nezakonita in se razveljavi (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati obstoj delovnega razmerja od 1. 11. 2009 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do dne 17. 2. 2009, tožniku pa se priznajo vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2009 do 17. 2. 2009, vključno s plačo, tožena stranka pa je dolžna tožniku obračunati za ta čas bruto plačo z vsemi dodatki, kot bi jo prejemal, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo oziroma bruto nadomestilo za čas bolniškega staleža po pogodbi o zaposlitvi, poravnati vse prispevke in davke ter tožniku izplačati mesečno neto plačo oziroma nadomestilo za čas bolniškega staleža, zmanjšano za mesečni znesek neto nadomestila, ki ga je v tem obdobju prejel pri zavodu za zaposlovanje (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje, v roku osem dni pod izvršbo (3. točka). Zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 dalje je sodišče zavrnilo (4. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 506,40 EUR, v roku osem dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (5. točka). Izdalo je sklep, da se postopek v sporu zaradi reintegracijskega zahtevka ustavi.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v 1., 2., 3. in 4. točki izreka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člen ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna. Sodišče je po oceni tožene stranke storilo bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in sicer je kršilo določila 1. odstavka 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnik je na glavni obravnavi zgolj umaknil reintegracijski zahtevek in predlagal, da se poleg tožbenega zahtevka tožnika prizna tudi denarna odškodnina v višini šestih mesečnih plač, ni pa v skladu s 118. členom ZDR predlagal, da se ugotovi trajanje delovnega razmerja in za katero obdobje. Prav tako ni zahteval, da se namesto bruto plače obračuna nadomestilo za čas bolniškega staleža, kar je mimo tožbenega zahtevka. Nadomestilo plače znaša 80 % v preteklem mesecu za polni delovni čas, vendar tožnik ni zahteval nadomestila plače, temveč plačo, ki pa mu v primeru obstoja delovnega razmerja ne pripada, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Prav tako je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek v 3. točki, ko je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 1.800,00 EUR od 17. 2. 2010 dalje, čeprav tožnik zamudnih obresti ni zahteval. Sodišče ni verjelo delodajalcu, da tožniku dne 28. 10. 2009 ni rekel, da mu bo dal delovno knjižico, če gre na bolniško ali če bo koristil dopust, saj naj po mnenju sodišča ne bi bilo razumljivo, da bi tožnik z zlomom delal še dva dneva, če mu delodajalec ne bi tega rekel, delodajalec pa naj bi svoje grožnje kasneje tudi uresničil. Takšen zaključek je poenostavljen in brez zadostne dokazne podlage. Tožnik je poklical toženo stranko in ji povedal, da je bil pretepen in da je „ves polomljen“, tožena stranka pa ga ni videla in ni mogla osebno zaznati, v kakšnem zdravstvenem stanju je. Iz zdravniškega izvida z dne 28. 10. 2010 tudi ne izhaja, da je bila tožniku poškodovana roka odeta v mavec ali longeto, kar bi roko dejansko imobiliziralo. Ni pravilen zaključek sodišča, da je iz „sklepa o izredni odpovedi delovnega razmerja“ z dne 2. 11. 2009 razvidno, da je delodajalec vedel, da tožnik ne more opravljati svojega dela, ker je v njem navedeno, da je bil tožnik „sreda 28. 10. 2009 poškodovan od pretepa in ne more opravljati svojega dela“. Dejstvo je, da v kulturnem okolju pravdnih strank izjava „biti ves polomljen“ ne pomeni nujno zloma konkretnih okončin, temveč lahko pomeni, da si ves utrujen, razbolen ipd.. Iz dokaznega postopka kot nesporno izhaja, da se po petku 30. 10. 2010 tožnik ni več javil toženi stranki vse do 18. 11. 2009 (ko ga je poklical zaradi plače – izpovedba tožnika in tožene stranke) oziroma zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2009. V vsem tem obdobju tožnika ni bilo na delo in delodajalcu ni sporočil, kaj se je z njim dejansko dogajalo. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da je delodajalec vedel, da tožnik ne more opravljati svojega dela, da je bil seznanjen z razlogi o odsotnosti tožnika z dela in sicer, da ne more zaradi poškodbe opravljati svojega dela in ga na delo ne bo, saj če je to veljalo za obdobje od 28. 10. 2009 do 30. 10. 2009, ne more avtomatično veljati tudi za obdobje od 2. 11. 2009 dalje. Po zadnjem srečanju pravdnih strank v petek 20. 10. 2009 sta namreč pretekla še dva prosta dneva (vikend), v katerih je tožena stranka glede na vse pretekle dogodke pričakovala, da bo tožnik v tem času poškodbe toliko saniral, da bo v ponedeljek 2. 11. 2009 prišel na delo oziroma, da bo obiskal zdravnika in da ima odprt bolniški stalež. Tožnik pa v ponedeljek enostavno ni prišel niti se do 18. 11. 2009 delodajalcu ni javil in ga obvestil o dejanskih razlogih za svojo odsotnost. ZDR v 34. členu določa delavčevo obveznost obveščanja delodajalca, ki je ena od temeljnih obveznosti delavca iz delovnega razmerja. Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznostih in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka ni bila dolžna ugibati o zdravstvenem stanju in o razlogih za odsotnost tožnika. Tožnik je bil v času trajanja delovnega razmerja izredno nepredvidljiv in osebnostno nestabilen. Imel je veliko osebnih težav, ki jih je delodajalec sicer vedno sprejemal z razumevanjem (poskus samomora in posledično hospitalizacija, neredi in prepiri doma in s sorodniki, odhodi od doma brez razloga, alkoholizem...) in tudi s tega vidika tožena stranka ni mogla vedeti za pravi razlog tožnikove odsotnosti od ponedeljka 2. 11. 2009 dalje. Sodišče je v obrazložitvi tudi zapisalo, da izjavo delodajalca tožniku, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo šel na bolniško, dokazuje nadaljnje ravnanje delodajalca, saj je delodajalec to svojo napoved dne 2. 11. 2009 tudi uresničil. Vendar je zaključek sodišča napačen, saj tožena stranka tožniku ni imela namena odpovedati delovnega razmerja zaradi morebitne konkretne bolniške odsotnosti oziroma enkratnega dogodka, temveč zaradi popolne izgube zaupanja v tožnika, da bo sploh še kdaj vestno in pravilno izpolnjeval svoje delovne obveznosti, do katere je prišlo zaradi večkratnih nepredvidljivih dogodkov in tožnikovih težav. Na zagovoru v postopku zaradi izredne odpovedi dne 19. 11. 2009 izhaja, da je tožnik med drugim povedal tudi, da je 30. 10. 2009 delodajalcu rekel da je polomljen. Podredno se tožena stranka pritožuje zoper odločitev sodišča o denarni odškodnini v znesku 1.800,00 EUR na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče je pri tem napravilo absolutno bistveno kršitev določil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima zadostnih razlogov, zakaj se je sodišče odločilo za takšno višino odškodnine, ki je po mnenju tožene stranke absolutno previsoka. Pri tem je potrebno imeti v obziru, da bi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel delodajalec 30-dnevni odpovedni rok (92. člen ZDR), zato odškodnina v nobenem primeru ne bi smela biti višja od ene mesečne plače delavca.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter z zaslišanjem tožnika ter toženca, izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. točke 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku podala dne 23. 11. 2009 in v njej navedla, da tožniku izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 6. 2007, ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti ter da izredna odpoved prične učinkovati od 1. 11. 2009 dalje, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela pa vse do 10. 11. 2009, to je sedem oziroma osem zaporednih delovnih dni. Iz izredne odpovedi o zaposlitvi izhaja, da je tožnik dne 30. 10. 2009 toženi stranki rekel, da je „polomljen in ne more delati in da gre k zdravniku in na bolniško“. Po tem datumu pa z delodajalcem ni kontaktiral, niti ga ni o odobrenem bolniškem staležu obvestil. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik - dostavljalec in sicer za nedoločen čas. Tožnik je bil dne 27. 10. 2009 obravnavan na urgentni kirurški ambulanti, kamor je bil pripeljan z reševalnim vozilom na zajemalnih nosilih in imobilizirano vratno hrbtenico, pri čemer je bil ugotovljen zlom glavice radiusa brez dislokacije s priporočilom naj čez en teden začne z razgibavanjem in obremenitvijo čez tri tedne. Tožnik je bil 28. 10. 2009, 29. 10. 2009 in 30. 10. 2009 na delu, nakar je 2. 11. 2009 odšel k lečeči zdravnici in ta mu je podala potrdilo o upravičeni odsotnosti iz dela od 28. 10. 2009 do 31. 10. 2009, kot to izhaja iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela. Delodajalec je pojasnil, da mu je tožnik dne 28. 10. 2009 povedal, da je polomljen in ga vse boli, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da tožnikova navedba, da je ves „polomljen“ in pretepen v njegovem kulturnem okolju še ne pomeni, da je dejansko polomljen. Navedeno niti ni pomembno.

Tožnik je v postopku predložil tudi potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 2. 11. 2009 dalje pa do 27. 11. 2009. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožena stranka tožniku poslala dopis z naslovom „Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja dne 2. 11. 2009“, iz katerega izhaja, da tožnika obvešča, da se mu zaradi poslovnih razlogov delovno razmerje prekine dne 9. 11. 2009. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o izredni odpovedi delovnega razmerja z dne 2. 11. 2009, iz katerega tudi izhaja, da je bil le-ta poškodovan v sredo 28. 10. 2009 od pretepa in ne more opravljati svojega dela. Prav tako tudi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A4) z dne 23. 11. 2009 izrecno izhaja, da ga je delodajalec povabil na razgovor za dne 19. 11. 2009 ter da je tožnik do 30. 10. 2009 delal in „tega dne rekel delodajalcu, da je polomljen in ne more delati in da gre k zdravniku in na bolniško“. Od 30. 10. 2009 pa z delodajalcem ni kontaktiral, niti ga o odobrenem bolniškem staležu ni obvestil. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik toženo stranko zadovoljivo glede na splošni način komuniciranja seznanil v zvezi s svojo odsotnostjo, kar pomeni, da mu je tožena stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da ne verjame, da tožnik dne 30. 10. 2009 ob odhodu ni ničesar rekel, saj tožena stranka sama v izredni odpovedi navaja, da je tožnik dne 30. 10. 2009 rekel delodajalcu, da je polomljen, da ne more delati in da gre k zdravniku in na bolniško. Pri tem je oceniti, da v kolikor delavec delodajalca seznani, „da je ves polomljen in ne more delati“, pomeni, da je delodajalca v zadostni meri seznanil s svojim zdravstvenim stanjem, oziroma predvideno odsotnostjo, pri čemer delavec v tem trenutku ni mogel vedeti z gotovostjo, da bo dobil bolniški stalež, saj je to le v pristojnosti lečečega zdravnika, ki delavcu na podlagi zdravstvenega stanja lahko odobri ali ne odobri bolniški stalež. Tako tožena stranka ni dokazala, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil. Tožnikovo siceršnje življenje pa samo po sebi ne more biti argument, ki bi lahko odločilno vplival na odločitev sodišča. Pojasniti je tudi, da sodišče v tem delu ni odločalo mimo zahtevka oziroma prekoračilo tožbeni zahtevek, saj 118. člen ZDR določa, da delavec lahko v primeru, da sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, poda predlog, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja in delovno dobo najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, namesto t.i. reintegracijskega zahtevka pa lahko zahteva denarno odškodnino, pri čemer zahtevek lahko postavi vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek in 3. odstavek 118. člena ZDR).

Sodišče je tožniku priznalo odškodnino po določilih 118. člena ZDR in sicer v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje, pri čemer je sodišče jasno navedlo, da v konkretnem primeru ne gre za spremembo tožbe po 184. členu ZPP, saj 118. člen ZDR izrecno določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku priznalo primerno odškodnino v višini treh mesečnih bruto plač in upoštevalo pri tem zaposlitev tožnika pri toženi stranki treh let. Obrazložitev sodišča je jasna in se tako ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi sodišče kvečjemu tožniku lahko priznalo eno plačo upoštevaje pri tem 30-dnevni odpovedni rok iz 92. člena ZDR, saj ne gre za odpoved iz poslovnih razlogov, pač pa za nezakonito izredno odpoved delodajalca, ko sodišče po pravilu odloči o vrnitvi delavca na delo s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in v primeru 118. člena ZDR sodišče odloča o odškodnini in ne o odpravnini, kot to zmotno meni pritožba. Kot že navedeno je ugotoviti tudi, da v tem delu sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka v smisli določil ZPP.

Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede prekoračitve tožbenega zahtevka v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti odškodnine v višini 1.800,00 EUR, saj iz zapisnika glavne obravnave z dne 17. 2. 2010 izhaja, da je tožnik uveljavljal odškodnino v skupni višini 3.600,00 EUR (v višini 600,00 EUR mesečne plače po pogodbi o zaposlitvi x 6 mesečnih plač), pri čemer pa ni uveljavljal zakonitih zamudnih obresti. Tako je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek in je pritožbeno sodišče na podlagi določil 3. odstavka 350. člena ZPP sodbo glede na ugovor tožene stranke preizkusilo in v tem delu pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti zavrnilo. Ni pa mogoče slediti pritožbenemu ugovoru glede prekoračitve tožbenega zahtevka v delu, kjer je sodišče tožniku priznalo nadomestilo za čas bolniškega staleža po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je potrebno poudariti, da je nadomestilo plače za čas bolniškega staleža nižje kot plača in je sodišče dejansko tožniku priznalo manj kot je zahteval (obračun bruto plače z odvodom vseh družbenih dajatev in plačilo neto plače) in bi moralo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti, vendar ker se je v tem delu pritožila le tožena stranka nima pravnega interesa, ker je odločitev sodišča prve stopnje v njeno korist in ne v škodo. Sicer pa plačilo plače oziroma nadomestila plače pomeni isti tožbeni zahtevek in torej ne gre za drug tožbeni zahtevek, kot to zmotno meni tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožnik v poglavitnem delu uspel, prav tako pa gre v delu zavrnitve tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine po določilih 118. člena ZDR za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1), ko delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre, kot že navedeno za spor o prenehanju delovnega razmerja, pa tudi sicer je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku v neznatnem delu.