Jedro

Za t. i. substituirano škodo gre takrat, ko si oškodovanec sam povzroči škodo, da bi odvrnil nastanek škode pri drugih. V konkretnem primeru primeru pa temu ni bilo tako. Škodna nevarnost (napad bika) namreč ni grozila samo O., temveč neposredno tudi tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika, revirnega lovca, starega 54 let, je dne 22. 10. 2001 v ... poškodoval podivjani toženčev bik, ki je zaradi neustrezne ograje ušel s pašnika. Utrpel je obtolčenino možganov in poškodbeno krvavitev pod mehko možgansko opno, kar se je posledično odrazilo v delni ohromelosti desne strani telesa. Tekom zdravljenja je prišlo do infekta dihal z mešano bakterijsko floro, vdora bakterij v krvni obtok in supraventrikularne tahikardije. Tožniku je bilo pravnomočno prisojeno 12.730,15 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, 2.303,50 EUR odškodnine za tujo pomoč, 667 EUR za stroške zdravljenja in 3.326,14 EUR za izgubo dohodka. Tožencu je bilo naloženo tudi plačilo mesečne rente v znesku 62,59 EUR za čas od 1. 12. 2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

2. Zoper pravnomočno sodbo je toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe zaradi neobstoja pasivne legitimacije, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe in znižanje prisojenega zneska odškodnine. Meni, da bi bilo treba uporabiti določilo tretjega odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je tožniku škoda nastala, ko je od C. O. odvračal škodno nevarnost, zato bi povrnitev škode lahko zahteval le od njega. Oškodovančevo ukrepanje ni bilo razumno, saj ne greš golorok na bika. Na vprašanje, ali se je tožnik smotrno izpostavil škodni nevarnosti, sodišči nista odgovorili. S tem, ko je tožnik pritekel v nevarno cono iz varne cone (hiše), je s svojim dejanjem pretrgal vzročno zvezo. Tožnik je bil v času škodnega dogodka vinjen (do tega se sodišči nista opredelili); takšni nevarnosti se ni bil dolžan izpostaviti, saj je bilo to nerazumno. Opozarja, da se od tožnika kot lovca, ki je imel vsakodnevni opravek z živalmi, moralo pričakovati večjo skrbnost pri ravnanju z njimi. Sodišče prve stopnje se do ugovora deljene odgovornosti ni opredelilo. Navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo pretirana in odstopa od ustaljene sodne prakse, saj so takšni zneski prisojeni oškodovancem s hujšimi okvarami zdravja, zato toženec vztraja pri svojih pritožbenih navedbah. Meni, da sta še posebej pretirani odškodnini za telesne bolečine in zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik namreč pred škodnim dogodkom ni imel hobijev, ni se ukvarjal s športom, intelektualnimi dejavnostmi ipd., zato ne more biti prikrajšan. Na invalidski voziček ni vezan. Tudi odškodnina za strah glede na dejstvo, da primarnega strahu sploh ni utrpel, je previsoka. V zvezi s stroški za tujo nego in pomoč se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj je upoštevalo urno postavko 4,173 EUR. Ta znesek je v celoti nepreverljiv. Tudi ostali zneski premoženjske škode so neutemeljeni. Tožnik je ves čas škodnega dogodka prejemal nadomestilo plače oz. akontacijo invalidske pokojnine, zato ni bil finančno prikrajšan. Mesečna renta, ki prav tako izhaja iz nepreverljivega podatka 4,173 EUR na uro, je pretirana.

3. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in poslana

Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Presoja pritožbenega sodišča, da podlage tožnikovih zahtevkov ni mogoče opreti na določilo tretjega odstavka 161. člena ZOR, je pravilna. Za t. i. substituirano škodo gre namreč takrat, ko si oškodovanec sam povzroči škodo, da bi odvrnil nastanek škode pri drugih. V konkretnem primeru primeru pa temu ni bilo tako. Škodna nevarnost (napad bika) namreč ni grozila samo O., temveč neposredno tudi tožniku. Tožnik je bil v času škodnega dogodka res vinjen, vendar pa toženec, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ni konkretiziral, kako naj bi to prispevalo k škodi (tožnik takrat pri sebi ni imel orožja, bika so najprej skušali preplašiti s kričanjem). Revidentova zatrjevanja, da je bila ravno vinjenost ključna, da se je zadeva za tožnika končala, kot se je, pa nimajo opore v dejanskih ugotovitvah (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Ni mogoče sprejeti, da je tožnik soodgovoren, ker je iz hiše prišel na pomoč O. Tožnik ni tekel proti biku, kot navaja revident, temveč je bika več moških skušalo s kričanjem zamotiti, da bi se O. lahko rešil. Takšno ravnanje pa ni mogoče opredeliti kot nerazumno. Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje do ugovora deljene odgovornosti ni opredelilo, ne drži. Razlogi za njegovo zavrnitev so navedeni na tretji in četrti strani sodbe sodišča prve stopnje oz. peti strani sodbe sodišča druge stopnje, zato je preizkus mogoč.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da sta nižji sodišči pri odmeri denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode zmotno uporabili materialno pravo (200. in 203. člen ZOR). Tako objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod,(1) kot subjektivni kriterij, ki terja upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega primera nepremoženjske škode, tožnika opravičujeta do zadoščenja v zneskih, ki sta mu jih dosodili nižji sodišči. Tožnik je že v tožbi ocenil strošek tuje nege in pomoči na 4,173 EUR na uro. Toženec v postopku na prvi stopnji višini urni postavke ni ugovarjal. Res je sicer, da bi bilo mogoče točno višino škode ugotoviti z ustreznimi poizvedbami o cenah takšnih storitev, vendar pa to ne pomeni, da uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP ni dopustna, zlasti glede na dejstvo, da tožena stranka v tem smislu ni imela konkretnih ugovorov. Neutemeljene so revizijske navedbe, da tožnik ni upravičen do povrnitve izgube dohodka. Toženkina zatrjevanja, da tožnik zaradi delovne nezmožnosti ni premoženjsko prikrajšan, namreč nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Po ugotovitvah sodišč bo tožnik vse življenje zaradi trajno povečanih potreb potreboval tujo pomoč pri osebni negi ter pri zadovoljevanju določenih vsakodnevnih potreb v povprečju pol ure dnevno. Sodišče, ki je navedeni podatek ustrezno ovrednotilo ob upoštevanju prej omenjene urne postavke (prim. drugi odstavek 195. člena ZOR), mesečne rente v znesku 62,59 EUR ni prisodilo v pretiranem znesku, kot navaja revidentka.

7. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

8. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 461/2008, II Ips 878/2009, II Ips 349/2004, II Ips 402/2003 itd.