Jedro

Ugotovitve prvostopnega sodišča, da toženec dejansko biva v stanovanju, pritožba ne more ovreči s trditvijo, da toženec biva v tujini. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na 2. odstavek 12. točke 103. člena SZ-1, po katerem pogoj neuporabe stanovanja brez presledka več kot 3 mesece ni izpolnjen, če najemnik stanovanja ne uporablja iz upravičenih razlogov (v danem primeru službovanje v tujini).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja v 1. nadstropju na naslovu C. 4, C., tožeči stranki pa je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 114,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da bivši najemnik F. K. st. ob podpisu najemne pogodbe ni navedel nobenega uporabnika, torej je bil le on upravičen do bivanja v stanovanju. Stanovanjski zakon (1) v 109. členu določa, da morajo biti za sklenitev nove najemne pogodbe po smrti najemnika, v primeru ožjih družinskih članov kumulativno izpolnjeni pogoji dejanskega bivanja v stanovanju, prijave stalnega prebivališča ter navedbe v najemni pogodbi. V konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj navedbe v najemni pogodbi, niti pogoj dejanskega bivanja v stanovanju. Tožena stranka je večino časa v tujini, kar je razvidno iz njene izpovedi in dopisov njenega zastopnika. Prvostopno sodišče je prezrlo, da toženec, potem ko je bila zavrnjena njegova vloga za sklenitev najemne pogodbe, sklenitve le-te ni zahteval s tožbo, zato zanj ne velja več domneva sklenjene najemne pogodbe po dveh letih nezakonite uporabe. Tožeča stranka je zaradi lastne napake z njim ravnala kot z najemnikom, čeprav to nikoli ni bil. Tožencu tudi očita, da po zavrnitvi sklenitve pogodbe ni storil ničesar, da bi do podpisa najemne pogodbe prišlo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožeča stranka ni dokazala, da toženec dejansko zaseda stanovanje brez pravnega naslova in nezakonito. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je odgovornost za nesklenitev najemne pogodbe na strani lastnika stanovanja. Pri tem se je sodišče oprlo na določilo 5. odstavka 111. člena in 6. odstavka 112. člena SZ-1. Pritožbene navedbe tožeče stranke pravilnih ugotovitev in zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopne sodbe, ki vsebujejo tudi že odgovore na pritožbene trditve o tem, da toženec v najemni pogodbi ni bil naveden kot uporabnik in ni bil upravičen do bivanja v stanovanju ter da v stanovanju dejansko ni bival, saj je večino časa prebival v tujini. Prvostopno sodišče je obrazložilo, da je verjelo prepričljivi izpovedbi toženca, da ves časa prebiva na tem naslovu in v tem stanovanju, da so v stanovanju živeli kot družina njegov oče (najemnik), mati in on, na tem naslovu ima prijavljeno stalno prebivališče, zaradi dela v tujini pa se v stanovanje vrača na 2 do 3 mesece in takrat v stanovanju prebiva. Izpovedbo tožnika sta potrdili dve priči. Pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča, da toženec dejansko biva v stanovanju, pritožba ne more ovreči s trditvijo, da toženec biva v tujini. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na 2. odstavek 12. točke 103. člena SZ-1, po katerem pogoj neuporabe stanovanja brez presledka več kot 3 mesece ni izpolnjen, če najemnik stanovanja ne uporablja iz upravičenih razlogov (v danem primeru službovanje v tujini).

Očitki tožeče stranke tožencu, da ni storil ničesar potem, ko je tožeča stranka zavrnila sklenitev najemne pogodbe in sklenitve ni zahteval s tožbo, so neutemeljeni. Toženec je podal tudi vlogo za odkup stanovanja, vendar do odkupa ni prišlo. Ali je ali pa še bo toženec svoje zahtevke uveljavljal po sodni poti (v pritožbi očitana nevložitev tožbe na sklenitev najemne pogodbe), je stvar tožene stranke in ne vpliva na pravilne ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP(2)).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 69/03 in naslednji, v nadaljevanju SZ-1. Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.