Jedro

Tehnični normativi za objekt, kot je predviden, določajo 5 parkirnih mest, ki pa jih zaradi pomanjkanja prostora na parceli investitorja ni mogoče zagotoviti. Po mnenju sodišča v takem primeru ne gre zgolj za okoliščino v javnem interesu, temveč tudi za okoliščino, ki ima lahko neposreden vpliv na izvrševanje lastninske pravice tožnika na njegovi nepremičnini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj, št. 351-992/2015-22 (04065) z dne 26. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je Upravna enota Ptuj investitorjema A.A. in B.B. izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev stanovanjske hiše in drvarnice na zemljišču s parc. št. 615 k.o. ... in za gradnjo športnega objekta na isti parceli, ki mora biti zgrajen po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ter pod pogoji, ki so določeni v gradbenem dovoljenju.

2. Upravni organ je na podlagi predložene projektne dokumentacije ugotovil, da se nepremičnina nahaja na območju stanovanj mesta Ptuj P11 – S11, ki je namenjeno stanovanjski in poslovni dejavnosti. Prostorski akt, ki velja na obravnavanem območju, je Prostorski ureditveni pogoji za območje mesta Ptuj (Uradni vestnik Občin Ormož in Ptuj, št. 7/94 in Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 11/97, 12/97, 12/06, 3/09 in 4/09 – v nadaljevanju PUP). Po določbi 7. člena PUP je na obravnavanem območju dopuščena novogradnja in dozidava vseh vrst manjših objektov, razen kmetijskih ter novogradnja ter dozidava večjih stanovanjskih in javnih objektov ter objektov s pisarniško dejavnostjo. Po določbi 18. člena je navedene objekte dopuščeno graditi v oddaljenosti 4 metre in več od parcelne meje obrez posebnih pogojev, z manjšimi odmiki pa, če je to v skladu s krajevno tradicijo, ali če tako narekuje oblikovanost terena, ali če to izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. V takem primeru pa mora biti zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam. Gabarite objektov določa 19. člen PUP, po določbi 27. člena PUP pa mora imeti objekt zagotovljen dostop in dovoz za motorna vozila na javno cesto. Navedena določba, ki določa posebne pogoje prometnega urejanja, pa minimalno potrebnega števila parkirnih mest (PM) za športne objekte ne določa. 3. Po ugotovitvah upravnega organa projekt zahtevam iz navedenih določb PUP ustreza. V danem primeru gre za novogradnjo manjšega objekta, ki bo po svoji namembnosti športni objekt. Objekt bo od sosednjega zemljišča s parc. št. 614 in 617 k.o. ... oddaljen manj kot 4 m, vendar je takšna gradnja skladna s krajevno tradicijo na tem območju. Iz katastrskega načrta, ki zajema širše območje, je namreč razvidno, da so objekti na tem območju v veliki večini zgrajeni na oddaljenosti manjši kot 4 m od sosednjih zemljišč. Krajevni tradiciji gradnje na tem območju pa svoj del prispevata tudi sama objekta na parc. št. 615 k.o. ..., saj sta oba zgrajena na manjši oddaljenosti kot 4 m od zemljišča s parc. št. 617 oziroma 614 k.o. ... Pri tem pa bo tudi zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam, kar je razvidno iz izjave odgovornega vodje projekta, iz katere izhaja, da so bile pri izdelavi projekta upoštevane vse ustrezne bistvene zahteve, med katere spada tudi varnost pred požarom ter higienska in zdravstvena zaščita. PUP minimalnega potrebnega števila PM ne določa, na zemljišču pa sta zagotovljeni dve PM, za potrebe obratovanja objekta pa obstaja tudi možnost koriščena 5 PM na parkirišču ob starem ptujskem pokopališču v ... ulici.

4. V zvezi z ugovori C.C. (tožnika) pa upravni organ pojasnjuje, da bo objekt od njegovega zemljišča s parc. št. 617 k.o. ... na JV strani oddaljen 1,32 m, na SV pa 2,94 m, kar popolnoma zadostuje, da se bo lahko gradnja in kasneje vzdrževanje vršilo z zemljišča investitorjev. Ker pa PUP za športne objekte ne določa minimalnega števila PM, ugovori C.C., da bodo koristniki objekta parkirali na cestišču, ne predstavlja katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, zato stranka s takšnimi ugovori ne more uspeti.

5. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo C.C. kot neutemeljeno. V zvezi z gradnjo novega objekta navaja, da je na obravnavanem območju tovrstna gradnja po PUP dopustna. Glede odmikov manjših od 4 m se strinja z upravnim organom, da je objekt lociran na krajevno tradicionalni način danega območja ter da bo zadoščeno sanitarnim in požarnim pogojem. Gradnja bo namreč izvedena iz težko gorljivih materialov, zagotovljena je zadostna voda za gašenje iz obstoječega hidrantnega omrežja, do objekta pa so zagotovljene intervencijske poti. Sicer pa lahko pritožnik v postopku, v katerem je sodeloval kot stranski udeleženec, uveljavlja le tiste ugovore, ki mu gredo kot lastniku sosednjega zemljišča, saj lahko varuje le svoje pravne koristi, ne mora pa navajati ugovorov, ki se nanašajo na javno pravne omejitve v zvezi s posegi v prostor v danem območju. Stranski udeleženec sicer lahko v postopku opozarja tudi na druge morebitne nepravilnosti ter s tem sili organ, da pravilno ugotovi dejansko stanje, vendar je v okviru navedene zakonske ureditve organ dolžan izrecno preizkusiti le tiste ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov stranskega udeleženca. Ta torej lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi gradnja posegala v njegove pravno priznane interese, ne more pa biti uspešen z ugovori, ki se nanašajo na javno pravne omejitve v zvezi z gradnjo, saj ne more varovati javne koristi, če s tem ne ščiti tudi svojih.

6. Tožnik v tožbi, v kateri je kot toženo stranko navedel Upravno enoto Ptuj, navaja, da je stališče obeh organov v zvezi s parkiranjem in prometom v slepi ulici napačno. Pri tem je konkretno izrecno navedel, da bo in že prihaja do parkiranja avtomobilov na njegovem dovozu na parcelo, ki je tik ob predvidenem objektu. To kaže že sedanja situacija, ko investitor izvaja šele pripravljalna dela, saj je zaradi pomanjkanja prostora vsipal gramoz delno na njegovo ograjo, na vhodna vrata na zemljišču tožeče stranke pa prislonil betonske zidake, s čimer mu je onemogočil dostop do njegovega zemljišča. Glede na namen investitorjevega objekta bo redno prihajalo do zaparkiranja njegovega vhoda, za lase privlečena pa je trditev, da ima investitor zagotovljene parkirne prostore 400 m vstran in da jih bodo uporabljale njegove stranke. Na to je opozarjal že ves čas postopka. Prav tako mora imeti vsak objekt določeno število parkirnih mest, kar pa za investitorja ne velja. Po mnenju tožnika bi tožena stranka morala upoštevati določbe Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ptuj (Uradni vestnik št. 10 z dne 22. 10. 2015), ne pa PUP. Ta pa glede odmikov v 46. členu določa, da morajo biti novi manj zahtevni objekti od meje sosednje parcele odmaknjeni najmanj 4 m, manjši odmiki pa morajo biti strokovno utemeljeni v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar pa v danem primeru ni podano. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke, da sta že obstoječa objekta, ki se odstranita, zgrajena na manjši razdalji od meje, saj bi to bilo upoštevno le v primeru, če bi investitor gradil enak objekt, kot je bil porušeni. Dejstvo pa je, da bo investitor porušil dva manjša objekta visoka le 3 do 4 m in nekajkrat manjših dimenzij, kot jih ima predviden novi objekt. Tožena stranka pa je tudi spregledala določbo 2. točke petega odstavka 46. člena navedenega odloka, da mora biti k manjšemu odmiku podano pisno overjeno soglasje lastnika sosednjega zemljišča, česar pa tožnik ni podal. Tožnik tudi ugovarja, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da gre za krajevno tradicionalno gradnjo z manjšimi odmiki na obravnavanem območju. Že bežen pogled na geoposnetek pokaže, da gre za razpršeno gradnjo, strnjena gradnja pa je le v starem mestnem jedru. Sicer pa je tožena stranka tudi stare predpise, ki na dan odločitve niso veljali, uporabila napačno. Spremenjeni 18. člen PUP je določal manjše odmike le v primeru strnjene ulične gradnje ali vrstne gradnje, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Prav tako manjši odmiki niso utemeljeni v projektni dokumentaciji, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Prizadeta stranka (investitorja) v odgovoru na tožbo ugovarja, da tožena stranka ni pravilno označena, saj prvostopni organ ni pasivno legitimirana stranka v tem postopku. Tožba je tako vložena zoper nepravilni organ, navedene napake pa tudi ni moč več sanirati, zato predlaga zavrženje tožbe. Iz previdnosti pa prereka tudi pavšalne navedbe tožnika, ki so sicer glede otežkočenega parkiranja pravno nerelevantne. Podobno velja tudi za trditve glede odmikov od meje, saj je objekt lociran na tradicionalno običajen način. Sicer pa je notorno dejstvo, da zemljišče sporne gradnje leži v območju poselitve in v območju stanovanj mesta Ptuj, kjer so dopustne odstranitve objektov in novogradnje objektov, zato gre v obravnavanem primeru za dopusten poseg v prostor. Gradnja športnega objekta po načrtovanem tlorisu in z načrtovano najvišjo točko je v skladu s PUP. Tožnik je sodeloval v vseh fazah postopka, v katerih je organ proučil vse njegove pripombe, tako da gre za zlorabo pravic tožnika, ki nima na voljo pravno relevantnih argumentov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, poredno pa da jo zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka. Prav tako predlaga, da se vrednost spornega predmeta določi na znesek 2.500.000,00 EUR, kolikor je vredna celotna investicija.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je pri navedbi tožene stranke v tožbi prišlo do tiskovne napake, ker je pomotoma izpadla besedna zveza Republika Slovenija. Gre za nepopolno označitev tožene stranke, kar pa ne pomeni takšne pomanjkljivosti, da tožbe sodišče ne bi moglo obravnavati ter bi jo moralo zato zavreči. Ugovarja tudi določitvi vrednosti spornega predmeta v znesku 2.500.000,00 EUR, saj objekt v velikosti, kot je predviden po gradbenem dovoljenju, ne more biti vreden toliko.

10. V zvezi z navedbami tožeče stranke v pripravljalni vlogi prizadeta stranka odgovarja, da bi morala kot pasivno legitimirana stranka nastopati resorno ministrstvo, to je Ministrstvo za okolje in prostor, ki je izdalo dokončno odločbo, zato vztraja pri primarnem tožbenem zahtevku za zavrženje tožbe.

11. Tožba je utemeljena.

12. Po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. V konkretnem primeru je predmet izpodbijanja gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Ptuj, navedeni postopek pa je bil končan z odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Tožnik je v tožbi kot toženo stranko navedel Upravno enoto Ptuj, v kasnejši pripravljalni vlogi pa je kot toženo stranko opredelil Republiko Slovenijo. S tem je bilo po presoji sodišča zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1. V skladu s pravno teorijo upravnega spora ter upravnosodno prakso je narava upravnega spora drugačna kot v pravdnem postopku. V upravnem sporu namreč sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi tožena stranka država, če gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi. Zaradi navedenega sodišče zavrača ugovor prizadete stranke, da je tožba nesklepčna, kakor tudi, da ni dopustna poprava tožbe glede navedbe tožene stranke. Pravilna opredelitev toženca je namreč lahko stvar dopolnjevanja tožbe v upravnem sporu, kar pa tudi ni vselej nujno, če iz pravilne označitve akta, ki ga tožnik izpodbija, nedvomno izhaja, kdo je toženec. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da je tožba sposobna za nadaljnjo obravnavo, zato je ni zavrglo, ampak jo je obravnavalo po vsebini.

13. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da se vrednost spornega predmeta določi na znesek 2,500.000,00 EUR, kolikor je vredna celotna investicija po izpodbijanem aktu, čemur tožeča stranka nasprotuje, saj pravica, ki sta jo stranska udeleženca pridobila z gradbenim dovoljenjem, ni izražena v denarni vrednosti. V skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu primeroma uporablja, določitev vrednosti spornega predmeta predstavlja obveznost tožeče stranke, ne pa drugih udeležencev v postopku. Prav tako opredelitev vrednosti spornega predmeta po upravni teoriji ne predstavlja obvezne sestavine tožbe. Le v zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, navedena vrednost predstavlja vrednost spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta ima po ZUS pomen le za sestavo sodišča pri odločanju o tožbi (senat ali sodnik posameznik) in za dovoljenost revizije. Konkretni upravni spor se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer pa je v upravno sodni praksi že zavzeto stališče, da pri tovrstnih sporih pravica ali obveznost stranke ni vrednostno izražena.

14. Predmet tega spora je gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano prizadeti stranki za odstranitev stanovanjske hiše in drvarnice ter za gradnjo športnega objekta na zemljišču s parc. št. 615 k.o. ..., ki meji na zemljišče, ki je v lasti tožnika.

15. Uvodoma sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala upravna organa pri odločanju v tej zadevi uporabiti določbe Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ptuj, ki je bil objavljen v Uradnem vestniku Mestne občine Ptuj št. 10 dne 22. 10. 2015. Naveden odlok je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem vestniku, pri čemer pa je v prehodni določbi 130. člena določeno, da se postopki za izdajo dovoljenja za poseganje v prostor, začeti pred uveljavitvijo tega odloka, nadaljujejo in dokončajo po določilih aktov, ki so na obravnavanem območju veljali pred sprejemom in uveljavitvijo tega odloka. V zadevi ni sporno, da je bil obravnavani postopek začet pred uveljavitvijo navedenega odloka, zato se v tem postopku uporabljajo določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mesta Ptuj iz leta 1994 s kasnejšimi spremembami.

16. Za tožnika so sporni odmiki predvidenega objekta, ki so manjši od 4 m od parcelne meje njegovega zemljišča, kakor tudi stališče upravnega organa glede parkirnih mest za novi objekt. 17. V skladu z določbo 18. člena PUP je dovoljena gradnja v oddaljenosti 4 m in več od parcelnih meja brez posebnih pogojev. Z manjšimi odmiki pa je gradnja objektov oziroma pomožnih objektov dovoljena, če je to v skladu s krajevno tradicijo ali če tako narekuje oblikovanost terena ali če to izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, na katerem se lokacija nahaja. V takšnih primerih pa mora biti zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam ter da ni prizadeta javna korist, kadar gre za gradnje na meji odprtega javnega prostora.

18. V konkretnem primeru bo predvideni objekt od zemljišča, ki je v lasti tožnika, oddaljen 1,32 m oziroma 2,94 m. Po stališču upravnega organa je gradnja z navedenimi odmiki v skladu s krajevno tradicijo, pri čemer je tudi zadoščeno sanitarnim in požarnim pogojem, kar naj bi izhajalo iz izjave odgovornega vodje projekta.

19. Iz projektne dokumentacije izhaja, da bo novo zgrajeni objekt namenjen športu in rekreaciji. V pritličju bo telovadnica v tlorisni površini 61,55 m2, ki bi naj bila namenjena za športno rekreativne dejavnosti, maksimalno 15 oseb. V pritličju je predviden tudi klubski prostor v površini 31,93 m2, v mansardi pa prostori za wellness, v okviru katerih je suha in parna savna, masažni bazen in prostor za masažo. Iz študije požarne varnosti pa je razvidno, da ta izhaja iz predpostavke, da bo največje število uporabnikov, ki se lahko hkrati zadržujejo v objektu, 15 ljudi. Navedena predpostavka pa nima podlage v projektni dokumentaciji, ki predvideva, da je telovadnica ustrezna za maksimalno 15 oseb, razen tega pa so v objektu še prostori namenjeni drugim dejavnostim, tako da je maksimalno število ljudi, ki se lahko hkrati zadržujejo v objektu, gotovo večje od 15, torej več kot je bilo upoštevano v študiji požarne varnosti. Razen tega sodišče še ugotavlja, da PUP v 27. členu, ki ureja posebne pogoje prometnega urejanja, med drugim tudi določa, da javni in drugi objekti, v katerih se zadržuje večje število ljudi, morajo imeti lastno parkirišče in morajo biti od vseh strani dostopni z gasilskimi vozili. Do vprašanja, ali gre pri obravnavanem objektu za objekt v smislu navedene določbe PUP, pa se upravna organa v postopku nista opredelila, niti to ne izhaja iz študije požarne varnosti. Po presoji sodišča tako ugotovitev, da je v konkretnem primeru zadoščeno požarnim zahtevam ne temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, od česar pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

20. Tožnik je ves čas postopka tudi navajal ugovore glede parkirnih mest potrebnih za dejavnost, ki se bo odvijala v objektu. V zvezi z navedenim ugovorom je prvostopni organ navedel, da PUP minimalnega števila parkirnih mest za športne objekte ne določa, drugostopni organ pa meni, da pri tem gre za ugovor, ki se nanaša na javno pravne omejitve, tožnik pa lahko v postopku varuje le svoje pravne koristi, ki so vezane na njegovo nepremičnino, ne more pa varovati javne koristi.

21. Ustavno sodišče je v odločbi Up 741/12 navedlo, da je pravno varovani interes, ki ga mora varovati upravni organ, podan: (1) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, (2) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in (3) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes, kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (točka 8. obrazložitve).

22. Kot je že v obrazložitvi navedlo sodišče, je v 27. členu PUP določeno, da javni in drugi objekti, v katerih se zadržuje večje število ljudi, morajo imeti lastno parkirišče. Prav tako iz projektne dokumentacije izhaja, da je po tehničnih normativih za predviden objekt potrebnih 5 parkirnih mest ter da zaradi pomanjkanja prostora ni dosežen tehnični normativ glede tega, zato mora investitor zagotoviti še minimalno 3 parkirna mesta v bližini predvidenega objekta. Čeprav torej PUP izrecno za športne objekte v 27. členu ne določa števila parkirnih mest, pa je treba predpise, ki so v medsebojni povezavi, razlagati skladno z namenom, ki ga določene norme zasledujejo. Tehnični normativi pa za objekt, kot je predviden, določajo 5 parkirnih mest, ki pa jih zaradi pomanjkanja prostora na parceli investitorja ni mogoče zagotoviti. Po mnenju sodišča v takem primeru ne gre zgolj za okoliščino v javnem interesu, temveč tudi za okoliščino, ki lahko ima neposreden vpliv na izvrševanje lastninske pravice tožnika na njegovi nepremičnini (gre za objekt namenjen športni dejavnosti, majhna pa je tudi verjetnost, da bodo obiskovalci uporabljali parkirišče, ki ga investitor zagotavlja na podlagi dogovora z upravljavcem parkirnih površin X. na ... cesti, pri čemer pa je uporaba parkirnih mest tudi časovno omejena).

23. Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano gradbeno dovoljenje ter zadevo vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moralo zavzeti stališče glede razlage določbe 27. člena PUP v zvezi z objekti, v katerih se zadržuje večje število ljudi, ter nato ponovno presoditi izpolnjevanje pogojev glede požarne varnosti kakor tudi glede ustreznosti parkirnih mest, upoštevaje tudi tehnične normative. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.

25. O stroških postopka, ki jih je priglasila prizadeta stranka, pa je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb ZPP. Ker je tožeča stranka v postopku uspela, ni dolžna povrniti stroškov postopka prizadeti stranki, ki je v postopku zastopala nasprotni interes.